Jedro

V teoriji in sodni praksi je sprejeto, da so lahko tudi imisije poseg v posest, torej tudi predmet posestnega varstva, in sicer če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri njej motijo. Vendar le, če so prepovedane, torej takšne, ki čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Toženca sama krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da sta toženca dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje s prenehanjem uporabe generatorja (ki se nahaja v levi garaži ob stanovanjski hiši na nepremičnini z ID znakom 0001) in s povzročanjem prekomernih imisij z dimom in hrupom ter da sta dolžna vzpostaviti prejšnje posestno stanje s prenehanjem samovoljne uporabe nepremičnin (z ID znakom 0001 in 0002) v lasti tožnika, na način, da se toženca, njuna družina ter njihovi obiski zadržujejo na vrtu in dvorišču pred in za hišo. Posledično je zavrnilo tudi prepovedni zahtevek in tožniku naložilo plačilo pravdnih stroškov tožencev v višini 353,43 EUR.

2. Tožnik se pritožuje zoper sklep v celoti in iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se spremeni, tako da se njegovi tožbi v celoti ugodi oz. podrejeno, da se razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje ter tožencema naloži plačilo stroškov postopka. Očita, da je zavrnitev dokaznega predloga z ogledom na kraju samem protispisna in nezadostno obrazložena. Večkrat je namreč navedel, da je predlog podal v zvezi z zatrjevanjem, kje je do motenja prišlo. Sodišču očita, da ga kot laika ni pozvalo, da pojasni, v zvezi s čim podaja ta dokazni predlog. Nadalje graja zaključek sodišča, da ni moglo ugotoviti, kako močan hrup je povzročal sporni generator, saj je splošno znano dejstvo, da generator povzroča veliko hrupa. Sodišče naj ga tudi ne bi opozorilo, da bi moral v zvezi z obsegom imisij predlagati dokazovanje z ustreznim izvedencem. Prav tako ni izvedlo njegovega dokaznega predloga s poizvedbo pri inšpekciji glede njegove prijave motenja. Nadalje očita, da sodišče ni zbralo podatkov o generatorju (računov, tehničnih podatkov) in da ni pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi tožencev, ne pa njemu. Oceno sodišča, da naj zadrževanje tožencev in njunih obiskov na spornih delih njegove nepremičnine ne bi motilo njegove posesti, graja kot pavšalno. Meni, da bi moralo sodišče najprej ugotoviti, kdo je zadnji imel posest na teh delih nepremičnin in nato, ali je prišlo do motenja, sam pa je natančno navedel, na katerem delu nepremičnine mu je bila posest motena in na kakšen način. Poudarja, da se zaključki sodišča ne dajo preizkusiti in so v nasprotju s spisovno dokumentacijo. Opozarja še, da sodišče ni priskrbelo prevajalca za bosanski jezik.

3. Toženca sta na pritožbo odgovorila in predlagata, da jo pritožbeno sodišče zavrne ter opredeljujeta svoje stroške v zvezi s podanim odgovorom. Pritrjujeta razlogom sodišča prve stopnje, za dokaz s poizvedbo o tožnikovi podaji prijave na inšpekcijo pravita, da je bil prepozen, za motilno dejanje pa, da generatorja tako ali tako nimata več.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Izpodbijan sklep je pravilen in zakonit. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo napak ne pri vodenju postopka ne pri uporabi materialnega prava, pravilno pa je ugotovilo tudi sporna pravno pomembna dejstva.

6. Sosedstvo v urbanem okolju prinaša za ljudi poleg ugodnosti in koristi tudi vrsto neprijetnosti. Ena od teh so imisije; to so neprijetni vplivi iz ene nepremičnine na drugo, praviloma na sosednjo, in sicer v obliki hrupa, smradu, tresljajev in podobnih nevšečnosti. Sodišče prve stopnje je tožniku sicer verjelo, da je bil električni generator tožencev zanj tovrstna nevšečnost in da ga je motil. Vendar moramo v človeški skupnosti vsi določeno stopnjo takšnih nevšečnosti tolerirati. Prepovedane so le tiste imisije, ki presegajo krajevno običajno mejo. Prepoved medsebojnega vznemirjanja je v 1. odst. 73. čl. Stvarnopravnega zakonika (SPZ) predpisana takole: “Lastnik nepremičnine mora pri uporabi nepremičnine opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo (prepovedana imisija).“(1) Drugačna ureditev bi pomenila prekomeren poseg v lastninsko pravico ali v dejavnost (motilca).

7. Prenehanje vznemirjanj s prepovedanimi imisijami se prvenstveno zagotavlja z negatorno tožbo, to je s tožbo za varstvo lastninske pravice (99. čl. SPZ). S posestnim varstvom, ki ga je zahteval tožnik, pa pravni red varuje posest, ne lastnine. V posestnem sporu sodišče ugotavlja le, ali določeno ravnanje predstavlja motilno ravnanje, torej ali gre za (nedopusten) poseg v dejansko oblast nad stvarjo. Res je v teoriji in sodni praksi sprejeto, da so lahko tudi imisije poseg v posest, torej tudi predmet posestnega varstva, in sicer če odvrnejo posestnika od uporabe stvari ali ga pri njej motijo.(2) Vendar le, če so prepovedane, torej takšne, ki čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzročajo znatnejšo škodo. Posestno varstvo namreč nikakor ne more biti boljše, močnejše od varstva lastninske pravice.

8. Tega, da vpliv sosedovega generatorja presega krajevno običajno mejo, pa tožnik ni ustrezno dokazoval, niti zatrjeval; na tožniku je, da vse elemente, ki opredeljujejo imisije kot prepovedane, konkretno opiše (ne zadošča zgolj navedba, da so nenormalne in čezmerne), nato pa še dokaže. 9. Neutemeljeni so pritožbeni očitki glede kršitev postopka v zvezi z dokazovanjem zatrjevanih motilnih dejanj. Prvostopenjsko sodišče je ravnalo pravilno, ko je zavrnilo izvedbo dokaza z ogledom na kraju samem. Dokaz z ogledom je bil neprimeren. Kje je se je generator nahajal, najbrž sploh ni bilo sporno,(3) nima pa sodišče nima ustreznega znanja, da na kraju samem presodi, ali gre za krajevno nenormalen hrup. Trditev, da je splošno znano, kakšen je hrup od električnega generatorja, je brez podlage oz. ne zadošča. 10. Stališče pritožnika, da bi ga sodišče moralo opozoriti, da mora prekomerne imisije dokazovati z izvedencem, je pretirano. Res je bil tožnik brez kvalificiranega zastopanja („laik“), vendar sodišče vseeno ne sme prekoračiti svoje vloge v postopku in eni stranki bolj pomagati kot drugi, ne glede na to, ali ima ena odvetnika, druga pa ne. S takim razumevanjem bi se sodišče postavilo v vlogo odvetnika nasprotne stranke, kar ni vloga sodišča, ki mora ves čas ravnati nepristransko. Sugeriranje konkretnih dokaznih predlogov s strani sodišča bi bilo torej nedopustno, tudi v nasprotju z razpravnim načelom. To veleva, da so pravdne stranke tiste, ki morajo ne le navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke, pač pa tudi predlagati vse ustrezne dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo (7. in 212. čl. Zakona o pravdnem postopku; ZPP).(4)

11. Iz istega razloga so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki, da sodišče sámo ni zbralo računov in tehničnih podatkov o električnem generatorju. Sodišče ne more samoiniciativno izvesti dokazov, če ti niso bili predlagani s strani tožnika. Prijava motenja posesti inšpekciji pa ni bil primeren dokaz, saj ničesar vsebinskega ne more dokazovati. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ravnalo, ko tega predloga ni sprejelo.

12. Tudi glede drugega dela tožbenega zahtevka (zadrževanje tožencev, njunih obiskov in sorodnikov na tožnikovem delu solastne nepremičnine) je sodišče prve stopnje pravilno odločilo. V tožbi zaradi motenja posesti mora tožnik zatrjevati, da je bil zadnji posestnik stvari in da je bila njegova posest motena (motilno ravnanje). Tožnik v pritožbi pokaže, da ta koncept razume. Toda sam ni trdil, kako, na kakšen način naj bi bil z zadrževanjem tožencev in njunih obiskov na njegovih parcelah v svoji posesti moten. Tudi ni trdil, da bi pred tem (sam) izvrševal posest na teh delih nepremičnin, kakšna je bila ta posest ter zakaj je ne more več izvajati oz. zakaj je pri tem moten. Tožnik v tožbi narobe zahteva varstvo posesti na temelju tega, da je lastnik dela nepremičnin, kamor naj bi zahajali toženca in njuni obiski, ter da je ravnanje tožencev v nasprotju s sklenjeno sodno poravnavo. V posestnem sporu je namreč izključeno odločanje o pravici do posesti. O sami posesti, torej o izvajanju dejanske oblasti nad stvarjo, je tožnik navedel in povedal premalo, da bi se mu lahko nudilo posestno varstvo.

13. O vsem navedenem je sodišče prve stopnje podalo zadostne razloge, da je bilo možno preizkusiti pravilnost in zakonitost odločitve, zato na več mestih očitana kršitev določb postopka po 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP ni bila storjena.

14. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo kršitve postopka s tem, ko ni angažiralo prevajalca za bosanski jezik. Ni razvidno, da bi pritožnik tekom postopka opozoril na uporabo jezika, ki pri sodišču ni v uradni rabi (6. čl. ZPP). Poleg tega iz zapisnikov glavnih obravnav in druge spisovne dokumentacije sploh ne izhaja, da bi obstajale kakršnekoli težave v sporazumevanju sodišča in pravdnih strank.

15. Pritožbeni očitki se tako izkažejo za neutemeljene. Ker tudi v okviru preizkusa po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni našlo relevantnih napak, ga je potrdilo, pritožbo pa zavrnilo (2. tč. 365. čl. ZPP).

16. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam trpeti pritožbene stroške, sama pa naj jih trpita tudi toženca, saj sta v odgovoru na pritožbo samo ponovila svoje trditve in stališča (nekatera tudi napačna, glej opombo 3) in izrazila strinjanje z razlogi sodišča; ta njuna vloga je bila tako nepotrebna (154., 155. in 165. čl. ZPP).

Op. št. (1): Poudarilo s podčrtanjem to sodišče. Op. št. (2): Prim. npr. sklep tukajšnjega pritožbenega sodišča II Cp 2663/2012, tako tudi Vrenčur R., Stvarno pravo, GV Založba 2007, str. 123. Op. št. (3): Ni pa odločilno, da tega generatorja sedaj ni več, kot to zmotno menita toženca v odgovoru na pritožbo, saj je bistvo posestnega varstva v prepovedi (nadaljnjih) motilnih dejanj. Če se bodo vznemirjanja ponovila, če bodo nedopustna in bo tožnik to ustrezno dokazal, bo upravičen do sodnega varstva.

Op. št. (4): Prim. tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 119/2015.