Jedro

Ob dejstvu, da je službeno stanovanje namenjeno za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb in da imajo pravico kandidirati na razpisu, ki ga objavi delodajalec, le njegovi zaposleni, gre za spor o pravici iz delovnega razmerja v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče. Izpodbijani akti ne predstavljajo upravne odločbe niti drugega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Ne gre niti za oblastvene akte, saj ji ni izdala v izvrševanju svoje oblastvene funkcije, temveč kot delodajalec v razmerju do tožnika kot svojega zaposlenega.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločilo, da Delovno sodišče v Mariboru ni stvarno pristojno za odločanje v predmetni zadevi (I. točka izreka) ter da bo zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopljena Upravnemu sodišču kot stvarno pristojnemu sodišču (II. točka izreka).

2. Zoper sklep vlaga pritožbo tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njegovo razveljavitev, ker je za odločitev o zahtevku stvarno in krajevno pristojno Delovno sodišče v Mariboru, ter povračilo stroškov postopka. Sklicuje se na vsebino tožbe, s katero izpodbija odločitve tožene stranke o njegovi pravici do dodelitve službenega stanovanja. Navaja, da je pravica do službenega stanovanja pravica iz delovnega razmerja, ki temelji na 88. členu Zakona o organiziranosti in delu Policije (ZODPol), po katerem se uslužbencem Policije dodeljujejo službena stanovanja, minister pa z internim aktom določi merila, kriterije in postopke za njihovo dodeljevanje. Meni, da navedena pravica ni odvisna od namena dodelitve stanovanja ter da pripada le uslužbencem Policije, njen minimalni obseg pa je, da imajo navedeni pod enakimi pogoji pravico sodelovati pri razpisih za dodelitev službenih stanovanj v skladu s kriteriji, ki jih določa podzakonski akt, ter pravico pridobiti službeno stanovanje oziroma zahtevati sklenitev ustrezne najemne pogodbe. Ker je pogoj za pridobitev pravice do službenega stanovanja zaposlitev pri toženi stranki, gre po njegovem mnenju za pravico iz delovnega razmerja. Nasprotuje stališču, da gre v predmetni zadevi za odločanje o upravni stvari oziroma za izvrševanje oblastne funkcije tožene stranke. Meni, da izpodbijani sklep ni upravni akt, niti ne gre za oblastno odločanje o njegovi pravici in obveznosti v razmerju do države. V zvezi s tem se sklicuje tudi na izpodbijani sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS. Zaključuje, da gre za odločanje o pravici, ki pripada zaposlenim, torej za odločanje o pravici iz delovnega razmerja, za katero je sodno varstvo zagotovljeno pred delovnim sodiščem, in ne pred upravnim sodiščem. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v povezavi s prvim odstavkom 366. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. – ZPP).

5. Tožnik je v predmetni zadevi 24. 11. 2022 vložil tožbo zoper toženo stranko, s katero zahteva odpravo sklepa Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS z dne 19. 10. 2022 v povezavi z obvestilom tožene stranke z dne 20. 9. 2022 in sklepom oddelka za nastanitev MNZ z dne 7. 7. 2022 ter vrnitev zadeve toženi stranki oziroma Komisiji za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS v ponovno odločanje in povrnitev stroškov postopka. Podredno zahteva, naj se ugotovi nezakonitost sklepa z dne 19. 10. 2022 v povezavi z obvestilom z dne 20. 9. 2022 in sklepa z dne 7. 7. 2022, njihovo odpravo ter dodelitev spornega službenega stanovanja oziroma sklenitev ustrezne najemne pogodbe zanj ter njegovo dodelitev v uporabo. Sodišče prve stopnje je zavzelo zmotno stališče, da delovno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje v predmetnem sporu, ker ne gre za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki skladno s 5. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl. – ZDSS-1), temveč da gre za upravno zadevo, za odločitev o kateri je stvarno pristojno upravno sodišče. 6. Pravilno je pritožbeno stališče, da gre v predmetni zadevi za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem. Enako kot v zadevi X Ips 27/2013 (sklep Vrhovnega sodišča z dne 23. 9. 2015) pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v obravnavanem primeru za spor med delavcem in delodajalcem o pravici iz delovnega razmerja, saj je bil razpis za dodelitev službenih stanovanj objavljen na podlagi Pravilnika o oddaji službenih stanovanj, samskih sob in ležišč v samskih sobah Ministrstva za notranje zadeve za potrebe Policije (Pravilnik), ki določa merila za dodeljevanje službenih stanovanj, vrednotenje vlog in sprejetje prednostnega vrstnega reda, posamično reševanje kadrovskih primerov, najemno razmerje, prenehanje najemnega razmerja, prodajo in zamenjavo službenih stanovanj, oddajo službenih stanovanj v posebnih primerih ter postopek dodelitve samskih sob in ležišč v samski sobi (1. člen Pravilnika). V 3. členu še določa, da so službena stanovanja po tem pravilniku stanovanja v lasti Republike Slovenije in v upravljanju Ministrstva za notranje zadeve ter so namenjena oddaji za službene potrebe uslužbencem Policije za čas zaposlitve v Policiji. V drugem odstavku 10. člena pa kot splošni pogoj za dodelitev službenega stanovanja določa, da je prosilec zaposlen v Policiji. Glede na takšne določbe Pravilnika, sprejete na podlagi 88. člena Zakona o organiziranosti in delu v Policiji (Ur. l. RS, št. 15/2013 in nasl. – ZODPol), ki ureja dodeljevanje službenih stanovanj uslužbencem Policije, o čemer minister izda interni akt, gre torej za "interni razpis", s katerim daje delodajalec na razpolago službena stanovanja svojim zaposlenim in le oni imajo pravico kandidirati na razpis za njihovo dodelitev oziroma zamenjavo. Ob dejstvu, da je službeno stanovanje namenjeno za oddajo zaradi zadovoljevanja službenih potreb in da imajo pravico kandidirati na razpisu, ki ga objavi delodajalec, le njegovi zaposleni, gre za spor o pravici iz delovnega razmerja v smislu točke b) prvega odstavka 5. člena ZDSS-1, za katerega je stvarno pristojno delovno sodišče. 7. V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in v postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. člen Zakona o upravnem sporu, Ur. l. RS, št. 105/2006 – ZUS-1). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v upravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov pa samo, če tako določa zakon (prvi odstavek 2. člena ZUS-1). Upravni akt po tem zakonu je upravna odločba in drug javnopravni enostranski oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije (drugi odstavek 2. člena ZUS-1). V predmetni zadevi tako tožnik ne izpodbija upravnega akta, saj izpodbijani akti ne predstavljajo upravne odločbe niti drugega akta, ki je lahko predmet izpodbijanja v upravnem sporu. Tožena stranka izpodbijanih aktov ni izdala v okviru izvrševanja upravne funkcije. Ne gre niti za oblastvene akte, saj ji ni izdala v izvrševanju svoje oblastvene funkcije, temveč kot delodajalec v razmerju do tožnika kot svojega zaposlenega. Tako stališče smiselno izhaja tudi iz sodbe Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 434/2015 z dne 18. 3. 2015. Sodišče prve stopnje neutemeljeno razlikuje med situacijo delodajalčeve zagotovitve ustrezne nastanitve po petem odstavku 67. člena ZODPol ter oddajo službenega stanovanja v najem po 88. členu ZODPol, saj gre za v bistvenem enako situacijo (uporabo službenega stanovanja s strani zaposlenega v Policiji). Glede na to je razlogovanje, da je v prvem primeru pristojno delovno sodišče, v drugem pa ne, napačno.

8. Ker je pritožba tožnika utemeljena, ji je pritožbeno sodišče na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ugodilo in sklep razveljavilo, saj je sodišče prve stopnje stvarno pristojno za odločitev v zadevi.

9. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.