Jedro

Zoper odločbo o arondaciji v delu, kjer je bila določena odškodnina, katerih neizpolnitev tožnik zahteva, pritožba v upravnem postopku in upravni spor nista bila dopustna (glej 65. in 66. člen TZIKZ). To pomeni, da izvršitev odločbe v tem delu po TZIKZ ni (bila) stvar upravnega postopka. Če pa zakon, ki je podlaga za obravnavanje tožnikove zahteve, ne omogoča razveljavitve odločbe o arondaciji, pa tudi sklicevanje tožnika na varstvo lastninske pravice po 33., 67. in 69. členu Ustave RS ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj če bi organ odločil nasprotno in ugodil tožnikovi zahtevi, bi odločil v nasprotju z zakonom, posledično pa bi (lahko) kršil lastninsko pravico druge osebe.

V postopkih denacionalizacije pristojni organ s svojo odločitvijo ne odpravlja izdanih aktov o podržavljenju, temveč po ugotovitvi, da so za denacionalizacijo izpolnjeni vsi pogoji iz ZDen, vrne premoženje v naravi (če je možno) ali v obliki odškodnine, določeno po ZDen.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zavrgel zahtevek tožnika za razveljavitev odločbe o arondaciji Občinske skupščine Kranj, Arondacijske komisije, št. 462-25/64 z dne 15. 9. 1964, na podlagi katere je bila A.A. odvzeta lastninska pravica na nepremičnini s parc. št. 782, k.o. ..., njiva bonitetnega razreda 4, v izmeri 13797 m2, ki je bila pripojena družbeni lastnini (1. točka izreka), zavrgel zahtevek tožnika za vknjižbo lastninske pravice pri nepremičnini s parc. št. 782, k.o. ..., v korist A.A. do deleža 1/1 ali v njegovo korist do deleža 1/1 (2. točka izreka), zavrgel zahtevek tožnika, da mu je Republika Slovenija dolžna izročiti zemljiškoknjižno dovolilo, s katerim izrecno in brezpogojno dovoljuje, da se na nepremičninah parc. št. 912, 914 in 916, vse k.o. ..., vknjiži lastninska pravica v korist A.A. do deleža 1/1 ali v korist tožnika do deleža 1/1 (3. točka izreka), zavrgel zahtevek tožnika, da sta mu Republika Slovenija in Kmetijska zadruga A. z.o.o.. dolžni plačati znesek v višini 75.585,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve zahteve za razveljavitev odločbe o arondaciji, do plačila (4. točka izreka) in še odločil, da posebni stroški za izdajo tega sklepa niso nastali (5. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil vlogo, s katero je zahteval razveljavitev odločbe o arondaciji z dne 15. 9. 1964. S to odločbo je bilo odločeno, da se kmetijsko zemljišče parc. št. 782, k.o. ..., pripoji družbeni lastnini, da prejšnji lastnik kot odškodnino za pripojeno zemljišče prejme druga zemljišča s parc. št. 310, s parc. št. 685, s parc. št. 686 vse k.o. ..., ta zemljišča pa se dajo v uživanje do konca leta 1977, po preteku tega roka pa je Kmetijska zadruga A. dolžna arondiranki A.A. dodeliti drugo zemljišče za vrednost parcel, ki se dajejo v uživanje. Zemljišče s parc. št. 782 je danes v lasti Republike Slovenije. Organ je še opravil dodatne poizvedbe glede morebitne izvršitve odločbe o arondaciji in ugotovil, da je bila odločba v I. točki izreka izvršena, zoper odločbo v delu določitve zemljišč, danih v uživanje A.A., kot določene odškodnine, pa ni bilo možno vložiti ali sprožiti upravnega spora. Organ je tako, ob upoštevanju 54. člena Zakona o kmetijskih zemljiščih (v nadaljevanju ZKZ) in po preizkusu zahteve po 129. členu Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ugotovil, da je zahtevo vložila oseba, ki je ni upravičena vložiti in ki je tudi ni vložila v določenem roku (3. točka prvega odstavka 129. člena ZUP). Za druge vložene zahtevke pa je organ ugotovil, da za odločanje nima podlage po ZKZ, niti po drugih predpisih, zato je iz tega razloga zavrgel še preostale zahtevke.

2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa, vendar iz drugih razlogov, kot jih je navedel prvostopni organ. Odločba o arondaciji je bila izdana na podlagi Temeljnega zakona o izkoriščanju kmetijskih zemljišč (v nadaljevanju TZIKZ) in bi torej bil zahtevek uspešen, če bi ta zakon določal enako kot dosedanji ZKZ, kar pa ne. Zahtevo bi torej moral organ zavreči po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP. TZIKZ je omogočal sprožitev ustreznega postopka pred nepravdnim sodiščem v primeru, če stranka ne bi bila zadovoljna z odločbo o arondaciji v delu, ki se je nanašal na odškodnino. Organ je po opravi dodatnih poizvedb še ugotovil, da je odločba o arondaciji postala pravnomočna, saj je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis. Tožnik bi pa lahko vložil zahtevo za denacionalizacijo, vendar je bilo treba zahtevo vložiti do 7. 12. 1993 (64. člen Zakona o denacionalizaciji - v nadaljevanju ZDen).

3. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da je temelj njegovega očitka v neizpolnitvi odločbe o arondaciji in ne, da je tožnik sporno parcelo št. 782 že podedoval. Tožnik bi podedoval zemljišče, dano kot odškodnina za arondacijo, če bi bila odločba o arondaciji izvršena tudi v II. točki izreka, pa ni bila. V tej zadevi tudi ni sporna višina odškodnine, kot to zmotno menita oba organa. Ta je bila določena. Sporno je, da ta del odločbe ni bil izvršen. Zato je tožnik zahteval vknjižbo pri nepremičninah, ki jih naj bi prejel v uživanje, podredno pa primerljiv znesek, ki ga je pridobil na podlagi podatkov preko portala GURS. Tožnik se tudi ne strinja, da ker TZIKZ ni predvideval razveljavitve odločbe o arondaciji, da to pomeni, da je bilo to zakonito in ustavno skladno. Gre za eno temeljnih človekovih pravic po 33. členu Ustave, ki varuje zasebno lastnino in se povezuje še z 67. ter 69. členom Ustave. Arondacija se je izvajala kot javnopravni poseg, z namenom boljšega izkoriščanja zemljišča (3. člen TZIKZ). To pa v tem primeru ni mogoče reči, ker se odločba ni izvršila v drugem delu. Tožnik ni dobil ustreznega nadomestila in je zato do njega upravičen. Danes za tak primer velja, da se po 114. členu Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) odločba odpravi. Gre za enak pomen in namen varstva lastninske pravice. Pri tem ni pomembno, da je zamujen rok oziroma, da TZIKZ ni omogočal razveljavitve odločbe. Sam zahtevek na vrnitev lastninske pravice ne zastara. Tožnik ne nasprotuje, da je imel možnost varstva preko ZDen, vendar pa opustitev varstva po ZDen ne izključuje možnosti drugega varstva. V tem primeru gre za postopek arondacije in zahtevek za izpolnitev odločbe, v postopku denacionalizacije pa je šlo za odpravo oblastvenih aktov in vrnitev v prejšnje lastninske stanje. Opustitev vložitve zahtevka za denacionalizacijo zato ni ovira za zahtevek za izpolnitev odločbe o arondaciji. Tožnik je predlagal, da sodišče prvostopni sklep odpravi in vrne organu v ponoven postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala tožbene navedbe iz razlogov izpodbijane odločbe, dodala, da bi lahko tožnik, kot tudi njegova pravna prednica, zahtevala odškodnino za arondirano zemljišče izven postopka denacionalizacije, vendar pa v skladu z veljavno zakonodajo in v ustreznih rokih ob uporabi zakonitih pravnih sredstev, česar pa nista storila. Predlagala je zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločitev organa o zavrženju zahtevkov tožnika v zvezi z izdano odločbo o arondaciji, št. 462-25/64 z dne 15. 9. 1964. 7. Prvostopni organ je sporno odločitev sprejel na podlagi 2. in 3. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, po katerih organ po predhodnem preizkusu zahteve to zavrže, če vložnik v vlogi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka in če zahteva ni bila vložena v predpisanem roku. Drugostopni organ pa je s svojo odločbo, s katero je potrdil odločitev prvostopnega organa, presodil, da so za zavrženje podani razlogi po 1. točki prvega odstavka 129. člena ZUP (po tej določbi organ s sklepom zavrže zahtevo, če stvar, na katero se vloga nanaša, ni upravna zadeva) in s temi razlogi nadomestil razloge prvostopnega organa.

8. Sodišče se z razlogi za zavrženje, na podlagi katerih je svojo odločitev utemeljil drugostopni organ, strinja in se v izogib ponavljanju nanje v celoti sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1), v zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja: Odločba o arondaciji, št. 462-25/64 z dne 15. 9. 1964, je bila izdana na podlagi določb TZIKZ (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62). Po tem zakonu je imel lastnik zemljišča, ki se z arondacijo pripaja, pravico do odškodnine, odškodnino za arondacijo pa je dal arondacijski upravičenec (56. člen). Če je bil lastnik pripojenega zemljišča kmet, je dobil v odškodnino za pripojeno zemljišče praviloma ustrezno zemljišče enake kulture in bonitete; če lastniku ni bilo mogoče dati v odškodnino za pripojeno zemljišče drugega zemljišča enake kulture in bonitete, je lahko dobil po sporazumu med njim in arondacijskim upravičencem, v zemljišču druge kulture in bonitete; če se ni dosegel tak sporazum, je dobil odškodnino v denarju (prvi in drugi odstavek 57. člena). Zoper odločbo o arondaciji je bila dovoljena pritožba, razen zoper del, ki se nanaša na odškodnino; zoper odločbo o pritožbi ni bil mogoč upravni spor (65. člen). Zoper odločbo o arondaciji v delu, ki se nanaša na odškodnino, ni bila dovoljena pritožba in tudi ni bil mogoč upravni spor, sta pa lahko prejšnji lastnik pripojenega zemljišča in arondacijski upravičenec vložila v tridesetih dneh od vročitve odločbe o odškodnini predlog, naj sodišče določi odškodnino; o predlogu za določitev odškodnine je odločalo v nepravdnem postopku okrajno sodišče, na čigar območju je ležalo pripojeno zemljišče (66. člen).

9. Med strankama ni sporno, da je bila sporna odločba o arondaciji izvršena v I. točki izreka, torej, da je bilo zemljišče s parc. št. 782, k.o. ..., last A.A., pripojeno družbeni lastnini in da je danes v lasti Republike Slovenije. Prav tako ni sporno, da ni bila izvršena v II. točki izreka. Sporno pa je, ali lahko tožnik s svojo zahtevo doseže izvršitev te odločbe o arondaciji v navedeni točki izreka, torej v delu, na podlagi katerega bi morala njegova pravna prednica prejeti v uživanje nadomestne nepremičnine s parc. št. 310, 685 in 686, vse k.o. ... oziroma po letu 1977 druge nepremičnine. Z odločbo določene nepremičnine so danes označene s parc. št. 912, 914 in 916, njihova vrednost pa (kot je navedel tožnik in upošteval pri tem podatke GURS) znaša 75.585,00 EUR.

10. Tudi po presoji sodišča je organ pravilno zaključil, da za ugoditev zahtevi tožnika ni podlage v predpisih, ki veljajo za obravnavani primer. Kot navedeno, zoper odločbo o arondaciji v delu, kjer je bila določena odškodnina, torej v II. točki izreka, katerih neizpolnitev tožnik zahteva, pritožba v upravnem postopku in upravni spor nista bila dopustna (glej 65. in 66. člen TZIKZ). To pomeni, da izvršitev odločbe v tem delu po TZIKZ ni (bila) stvar upravnega postopka. Če pa zakon, ki je podlaga za obravnavanje tožnikove zahteve, ne omogoča razveljavitve odločbe o arondaciji, pa tudi sklicevanje tožnika na varstvo lastninske pravice po 33., 67. in 69. členu Ustave RS ne more pripeljati do drugačne odločitve, saj če bi organ odločil nasprotno in ugodil tožnikovi zahtevi, bi odločil v nasprotju z zakonom, posledično pa bi (lahko) kršil lastninsko pravico druge osebe.

11. Neizvršitev odločbe o arondaciji, ki je bila izdana na zgoraj citirani materialnopravni podlagi, pa bi tožnik lahko uveljavljal (kot mu je to pojasnil že upravni organ) po določbah ZDen, saj je TZIKZ naštet v 3. členu tega zakona kot eden izmed predpisov, ki jih je zakonodajalec opredelil, da štejejo kot podlaga za prisilno podržavljenje zasebnega premoženja. Tako je v 29. točki 3. člena ZDen izrecno določeno, da so upravičenci do denacionalizacije osebe, ki jim je bilo premoženje podržavljeno po Temeljnem zakonu o izkoriščanju kmetijskega zemljišča (Uradni list FLRJ, št. 43/59 in 53/62 ter Uradni list SFRJ, št. 10/65, 25-65 - prečiščeno besedilo, 12/67 in 14/70), če upravičenci niso dobili ustreznih nadomestnih zemljišč. ZDen je torej omogočil uveljavljanje upravičenja do denacionalizacije ravno v takih primerih, kot je obravnavani, torej, ko tožnik zatrjuje, da za arondirano zemljišče niso bila dana ustrezna nadomestna zemljišča. Pri tem sodišče še pripominja, da v postopkih denacionalizacije pristojni organ s svojo odločitvijo ne odpravlja izdanih aktov o podržavljenju, temveč po ugotovitvi, da so za denacionalizacijo izpolnjeni vsi pogoji iz ZDen, vrne premoženje v naravi (če je možno) ali v obliki odškodnine, določeno po ZDen.

12. Sodišče se pa tudi ne strinja s tožnikovim naziranjem, da bi organ glede na to, da pravna prednica tožnika za arondirano zemljišče ni prejela ustrezne odškodnine, lahko uporabil določbe ZUreP-1, natančneje 114. člen tega zakona. Ta določa, da se odločba o razlastitvi na zahtevo razlaščenca odpravi, če razlastitveni upravičenec ne plača ali položi odškodnine oziroma ne zagotovi nadomestne nepremičnine v roku enega leta od tam določenih časovnih trenutkov. V obravnavanem primeru namreč ne gre za izdajo odločbe v postopku o razlastitvi in torej po določbah (še sedaj veljavnega) ZUreP-1, temveč gre za izdajo odločbe po zgoraj citiranih določbah TZIKZ. Gre torej za drugačen pravni temelj. Ugoditve svoje zahteve pa tožnik tudi ne more izposlovati z ugovorom, da je do ustreznega nadomestila upravičen zato, ker je arondacija nasprotovala namenu iz 3. člena TZIKZ (torej obdelavi kmetijskega zemljišča na način, ki najbolj ustreza naravnim lastnostim zemljišča ter danim gospodarskim in tehničnim pogojem), saj to ni pogoj po nobenem izmed naštetih predpisov za pridobitev pravice do odškodnine iz tega naslova.

13. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).

14. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.