Jedro

Po 1005. členu ZOR več porokov za neki dolg odgovarja solidarno. To pomeni, da je upnik lahko terjal celotno terjatev od katerega koli poroka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijano sodbo potrdi.

Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo, in sicer s sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se ustavi postopek glede zneska 1.090,76 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.6.2009 dalje ter glede zakonskih zamudnih obresti od zneska 3.903,44 EUR za obdobje od 1.6.2006 do 31.8.2007, s sodbo pa je toženi stranki naložilo, da je dolžna plačati (nerazdelno z B. C.) tožeči stranki znesek 3.903,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 1.9.2007 dalje do plačila ter pravdne stroške v znesku 663,79 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka dalje do plačila, vse v 15. dneh.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, ki predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovnimi posledicami za tožečo stranko. Navaja, da je sodišče prve stopnje kršilo pravdni postopek, s tem ko je poroka pasivno legitimiralo kot toženo stranko. Pri odločitvi, da je tožena stranka kot porok dolžna poravnati dolg glavnega dolžnika, je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. S posojilno pogodbo je bila dogovorjena ustanovitev zastavne pravice na nepremičnini glavnega dolžnika v korist upnika. Upnik bi kot dober gospodarstvenik in strokovnjak moral ravnati s povečano skrbnostjo in zagotoviti izvedbo hipoteke, česar pa ni storil. Zaradi svoje malomarnosti je to pravico izgubil in s tem onemogočil prehod hipoteke na toženo stranko, zato je tožena stranka kot porok prosta svoje obveznosti za toliko, kolikor bi se upnik lahko poplačal z izvrševanjem te pravice, kar predstavlja celoten vtoževani znesek. Poleg tega je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo tudi pri ugotavljanju oprostitve dolga enemu od porokov, saj je odločilo, da mora biti takšna izjava pisna, česar pa Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ne določa. Zmotno je uporabilo materialno pravo tudi, ko je odločilo, da je tožeča stranka upravičena zahtevati poplačilo dolga od tožene stranke kot poroka, čeprav ima tožeča stranka nasproti glavnemu dolžniku izvršilni naslov. Tožeča stranka bi morala začeti izvršilni postopek, saj glavni dolžnik razpolaga s premoženjem, iz katerega bi se lahko poplačala. S tem ko je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo višino neplačanega dolga tožene stranke kot poroka, ni ugotavljalo upnikovega malomarnega ravnanja, ne opustitve izvedbe hipoteke, kakor tudi ne, ali je tožeča stranka izčrpala možnosti za poplačilo dolga od glavnega dolžnika, je dejansko stanje nepopolno oz. napačno ugotovilo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo zavrača vse pritožbene navedbe tožene stranke in navaja, da lahko hipoteko ustanovi le lastnik nepremičnine, kar pa glavni dolžnik ob podpisu posojilne pogodbe še ni bil. Drugemu poroku, D. F., dolga ni odpustila, saj z njo ni sklenila nobenega dogovora v ta namen. Poudarja, da je toženec obveznost dolžan izpolniti v celoti, ne glede na to, da sta v konkretnem primeru poroštveno izjavo podpisala dva poroka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb postopka. Porok je pasivno legitimiran na plačilo zneska, za katerega se je zavezal s poroštveno izjavo, kakor je to sodišče prve stopnje obrazložilo v 4. in 5. odst. na str. 3 izpodbijane sodbe.

Pritožbeni navedbi, da je upnik s svojim malomarnim ravnanjem onemogočil prehod hipoteke na poroka in je posledično tožena stranka kot porok prosta svoje obveznosti za toliko, kolikor bi se upnik lahko poplačal z izvrševanjem te pravice, kakor določa 1012 čl. ZOR, ni moč slediti. Omenjena določba se uporablja le v primeru prehoda upnikovih pravic na poroka. Ker hipoteka še ni nastala, ta določba ne more biti uporabljena, kakor je to pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje v 2. odst. na str. 4 izpodbijane sodbe. Zato kršitev materialnega prava ni podana. Pritožbeni očitek, da bi upnik kot dober gospodarstvenik in strokovnjak moral ravnati s povečano skrbnostjo in zagotoviti izvedbo hipoteke, za odločitev o tožbenem zahtevku ni pravnorelevanten. Zato na odločitev o pritožbi ne vpliva in se pritožbeno sodišče o njem ne bo opredeljevalo.

Ne drži, da je s tem, ko je tožeča stranka tožila zgolj enega poroka, prišlo konkludentno do odpustitve dolga drugemu poroku, D. F.. Iz obrazložitve sodišča prve stopnje v 2. odst. na str. 5 izpodbijane sodbe ter v 1. odst. na str. 6 izpodbijane sodbe izhaja, da je 2. odst. 346. čl. ZOR, ki se nanaša na odpust dolga in zahteva soglasje volj upnika in poroka, kateremu se dolg odpušča, pravilno uporabilo, zato očitana kršitev materialnega prava ni podana. Pri tem je opozoriti še na določbo 1005. čl. ZOR, po kateri več porokov za neki dolg odgovarja solidarno. To pomeni, da je upnik lahko terjal celotno terjatev od katerega koli poroka.

Tožeča stranka ni dolžna začeti izvršilnega postopka zoper glavnega dolžnika, četudi zoper njega že ima izvršilni naslov. Upravičena je zahtevati poplačilo dolga tudi od poroka, kakor je to pravilno pojasnjeno v 4. odstavku na str. 3 izpodbijane sodbe. Zato v zvezi s tem kršitev materialnega prava ni podana.

Sodišče prve stopnje je višino neplačanega dolga tožene stranke kot poroka pravilno ugotovilo v 1. in 4. odst. na str. 6 izpodbijane sodbe. Ostale pritožbene navedbe glede nepopolnega dejanskega stanja, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo upnikovega malomarnega ravnanja, opustitve izvedbe hipoteke ter da tožeča stranka ni izčrpala vseh možnosti za poplačilo dolga od glavnega dolžnika, so neločljivo povezane s pritožbenimi navedbami glede nepravilne uporabe materialnega prava, o katerih se je pritožbeno sodišče že izreklo v zgornjih odstavkih.

Pritožbeno sodišče je zato in ker ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP), pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353 čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je o stroških tega postopka odločilo na podlagi 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka sama krije svoje stroške, saj je bila njena pritožba zavrnjena kot neutemeljena. Tudi tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker ti niso bili potrebni, saj tožeča stranka v odgovoru na pritožbo ne navaja ničesar takega, kar bi pritožbeno sodišče lahko s pridom uporabilo za lažjo in hitrejšo odločitev o pritožbi.