Jedro

Prevladujoče stališče sodne prakse (ne sicer enotno) glede razlage določbe 2. odstavka 105.a člena prejšnjega ZPP - pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki predpisuje enako pravno posledico (če dokazilo o plačilu sodne takse ni predloženo vlogi in niti ni predloženo v roku za dopolnitev, se šteje, da je vloga umaknjena), je, da so sodni roki podaljšljivi, zato se vloga, ki jo stranka dopolni po izteku sodnega roka, a pred dnem izdaje sklepa o ustavitvi postopka, šteje za popolno in zato niso izpolnjene predpostavke za izdajo sklepa po 2. odstavku 105.a člena prejšnjega ZPP (pred novelo ZPP-D).

Izrek

Pritožbama se ugodi in se sklep in sodba sodišča prve stopnje razveljavita ter zadeva vrne prvemu sodišču v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

: V obravnavani zadevi je prvostopno sodišče dne 24.10.2008 izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Ta je zoper sodbo dne 19.1.2009 vložila pritožbo, vendar je dne 11.6.2009 prvostopno sodišče izdalo sklep, da se šteje pritožba zoper sodbo za umaknjeno, ker tožeča stranka ni pravočasno plačala sodne takse. Zoper omenjeni sklep z dne 11.6.2009 je tožeča stranka prav tako vložila pritožbo.

Glede pritožbe zoper sklep Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom sklenilo, da se šteje pritožba tožeče stranke z dne 19.1.2009 za umaknjeno, in sicer iz razloga, ker tožeča stranka v roku ni plačala sodne takse.

V pritožbi zoper sklep tožeča stranka izpodbija sklep sodišča prve stopnje v celoti, uveljavlja kršitev bistvenih določb pravdnega postopka ter predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep v celoti razveljavi ter stroške postopka v celoti naloži toženi stranki. V pritožbi zoper sklep tožeča stranka navaja, da je bila sodna taksa plačana z manjšo zamudo, vendar je tožnik pred tem prosil za podaljšanje roka za plačilo sodne takse in je takso plačal 4.6.2009. Takso je plačal, še preden je sodišče odločilo, da se pritožba šteje za umaknjeno, zato sodišče ne bi smelo šteti pritožbe za umaknjeno.

Tožena stranka in stranski intervenient na pritožbo zoper sklep nista vložila odgovora na pritožbo.

Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Tožeča stranka je zoper sklep sodišča prve stopnje vložila pravočasno pritožbo. Za pritožbo zoper izpodbijani sklep po določbah ZST ni predpisane sodne takse, zato nepravočasno plačilo po plačilnem nalogu odmerjene sodne takse ne more iti v breme tožeče stranke, saj sodne takse ni bila dolžna plačati. V omenjeni zadevi je bila tožba vložena leta 2005, torej nedvomno pred uveljavitvijo ZST-1, ki v prehodnih in končnih določbah določa, da se takse v postopkih, ki so začeli teči pred uveljavitvijo tega zakona, do pravnomočnega zaključka postopka plačujejo po dosedanjih predpisih (39. člen ZST-1), torej po določbah ZST. Prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo določbe ZST-1, uporabiti bi moralo določbe ZST, ki pa za pritožbo zoper sklep o umiku vloge ne predpisuje sodne takse.

Pritožbeno sodišče preizkusi sklep sodišča v mejah pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa pazi na nekatere bistvene kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava (350. člen ZPP).

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je takso plačala, a z manjšo zamudo. Točne so sicer pritožbene navedbe, da je tožeča stranka pravočasno prosila za podaljšanje roka za plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo, tožeča stranka tega z ničemer ne izkaže, niti ni v spisu takšne vloge tožeče stranke. Vendar je pritožbeno sodišče pri obravnavanju zadeve ugotovilo, da tožeča stranka sploh ni bila veljavno pozvana na plačilo sodne takse. Namreč, plačilni nalog za plačilo sodne takse z dne 26.1.2009 (na list. št. 228) se sklicuje na ZST-1, nadalje je prvostopno sodišče pozvalo tožečo stranko, naj plača neplačano sodno takso za „postopek pred sodiščem prve stopnje po tarifni številki 3/3 ZST-1 v znesku 178,34 EUR.“ Sodna pisanja morajo biti jasna in razumljiva, kar je za sodbe in sklepe izrecno sankcionirano z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, nobenega dvoma pa ni, da to velja tudi za druga sodna pisanja, kot je plačilni nalog za plačilo sodne takse. V obravnavanem primeru glede na zgoraj navedeno pritožbeno sodišča ugotavlja, da se je prvostopno sodišče sklicevalo na napačno pravno podlago, saj bi moralo uporabiti ZST in ne ZST-1 (obrazloženo zgoraj), nadalje je bila tožeča stranka pozvana na plačilo sodne takse za postopek na prvi stopnji po tar. št 3/3 ZST-1, medtem ko bi morala biti pozvana na plačilo sodne takse za pritožbo zoper sodbo po tar. št 3/1 starega ZST. Utemeljen pa je tudi pritožbeni očitek bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, in sicer zmotne uporabe določbe 3. odstavka 105.a člena ZPP. Omenjena določba določa, da se šteje vloga za umaknjeno, če najkasneje v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za plačilo sodne takse, sodna taksa za vlogo, za katero je potrebno plačati sodo takso, ni plačana in niso podani pogoji za oprostitev, odlog ali obročno plačilo sodnih taks. Prevladujoče stališče sodne prakse (ne sicer enotno) glede razlage določbe 2. odstavka 105.a člena prejšnjega ZPP - pred uveljavitvijo novele ZPP-D, ki predpisuje enako pravno posledico (če dokazilo o plačilu sodne takse ni predloženo vlogi in niti ni predloženo v roku za dopolnitev, se šteje, da je vloga umaknjena), je, da so sodni roki podaljšljivi, zato se vloga, ki jo stranka dopolni po izteku sodnega roka, a pred dnem izdaje sklepa o ustavitvi postopka, šteje za popolno in zato niso izpolnjene predpostavke za izdajo sklepa po 2. odstavku 105.a člena prejšnjega ZPP (pred novelo ZPP-D) – tako npr. Višje sodišče v Kopru, sklep, opr. št. I Cp 378/2006, z dne 15.5.2007 in Višje sodišče v Ljubljani, sklep opr. št. II Cp 958/2000, z dne 2.8.2000. Glede na uveljavljeno sodno prakso in podobnost jezikovne formulacije obeh določb, da se šteje vloga za umaknjeno, če sodna taksa ni plačana (oziroma ni predloženo potrdilo o plačilu sodne takse) ob vložitvi pritožbe ali najkasneje v roku, ki ga določi sodišče, je potrebno tudi določbo 3. odstavka 105.a člena sedaj veljavnega ZPP razlagati tako, da je tožeča stranka pravočasno plačala sodno takso, ki jo je plačala z zamudo dne 4.6.2009 (list. št. 244 in 250), a še preden je prvostopno sodišče dne 11.6.2009 s sklepom ugotovilo, da se pritožba zoper sodbo šteje za umaknjeno. Sodišče prve stopnje je torej v obravnavani zadevi ravnalo v nasprotju z navedenim stališčem sodne prakse, torej je nepravilno uporabilo določbo 3. odstavka 105.a člena ZPP, kar je očitno vplivalo na zakonitost in pravilnost izpodbijanega sklepa. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 3. odstavkom 105.a člena ZPP, je skladno z določbo 3. točke 1. odstavka 365. člena ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo izpodbijani sklep, kajti glede na dejstvo, da je bila sodna taksa plačana pred izdajo sklepa o umiku vloge, vrnitev zadeve v nov postopek ni potrebna.

Pritožnica je dne 4.6.2009 poravnala sodno takso za pritožbo zoper sodbo v znesku 178,34 EUR, ki je glede na tar. št. 3/1 ZST ustrezna sodna taksa, prvostopno sodišče je pritožbo zoper sodbo dne 27.1.2009 vročilo toženi stranki in stranskemu intervenientu (vročilnici pripeti na list. št. 226), ki sta oba vložila odgovor na pritožbo tožeče stranke, ki je bil prav tako vročen obema ostalima pravdnima strankama. Tako so podane vse procesne predpostavke, da pritožbeno sodišče odloča tudi o pritožbi tožeče stranke zoper sodbo z dne 24.10.2008. Glede pritožbe zoper sodbo Z izpodbijano sodbo z dne 24.10.2008 je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke ter ji naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke in stranskega intervenienta. Prvostopno sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo iz razloga, ker tožeča stranka ni pravočasno navajala vseh pravno relevantnih dejstev ter ker ni dokazala nastanka in poteka škodnega dogodka na način in v okoliščinah, kot ga je zatrjevala v tožbi, s tem ni dokazala škodnega dogodka in posledično protipravnega ravnanja tožene stranke.

Z dne 19.1.2009 vloženo pritožbo tožeča stranka izpodbija zgoraj navedeno sodbo v celoti, iz vseh treh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP ter predlaga pritožbenemu sodišču, da naj izpodbijano sodbo tako spremeni, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da se izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in se zadeva vrne v novo sojenje. V pritožbi tožnik navaja, da je ves čas postopka, tako v tožbi kot v pripravljalnih vlogah, pojasnil način škodnega dogodka, pri svojem zaslišanju pa je to še narisal. Tako je tožnik pravočasno podal potrebno trditveno podlago, sodišče tudi ni zavrnilo predlaganih dokazov, kar bi moralo, če bi bili prepozni. Zato so podane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in bi sodišče moralo tožbenemu zahtevku ugoditi.

Odgovor na pritožbo zoper sodbo sta podali tako tožena stranka kot stranski intervenient, pri čemer oba predlagata zavrnitev pritožbe tožeče stranke.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena.

V izpodbijani sodbi z dne 24.10.2008 je prvostopno sodišče zadevo kvalificiralo po pravilih krivdne odškodninske odgovornosti, kjer mora tožeča stranka kumulativno dokazati protipravno ravnanje, obstoj škode, vzročno zvezo in krivdo, za katero pa velja načelo obrnjenega dokaznega bremena. Prvostopno sodišče je zapisalo, da mora tožnik določno opredeliti nastanek škodnega dogodka (trditvena podlaga) ter obstoj škodnega dogodka z gotovostjo dokazati. Nadalje se je prvostopno sodišče sklicevalo na določbi 212. in 286. člena ZPP, da mora tožeča stranka do konca prvega naroka za glavno obravnavo podati trditveno podlago in predlagati dokaze. Prvostopno sodišče je menilo, da je tožnik šele ob zaslišanju natančno izpovedal o kraju škodnega dogodka in dejstvu, da je vozil za dvema kolesarjema, ki sta tik pred koritom zavila vsak na svojo stran, ki po mnenju prvostopnega sodišča predstavljata bistveni pravni dejstvi in bi ju moral tožnik pravočasno navajati. Prvostopno sodišče je zaključilo, da če upošteva pravočasne navedbe tožnika, ta ni dokazal poteka škodnega dogodka tako, kot ga je zatrjeval v tožbi, kjer ni navedel, da je vozil za dvema kolesarjema v ravnem delu kolesarske steze in zaradi tega ni pravočasno zaznal betonskega korita in se mu izognil. Pritožba utemeljeno opozarja na bistveno kršitev določb pravdnega postopka, namreč prvostopno sodišče je nepravilno uporabilo določbo 212. člena ZPP ter tako storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. Tožeča stranka nosi trditveno in dokazno breme za minimum tistih dejstev, ki so potrebna za nastanek s tožbenim zahtevkom uveljavljane pravne posledice. Obseg trditvenega in dokaznega bremena je odvisen od materialnega prava, ki določa predpostavke za nastanek določene pravne posledice. V obravnavani zadevi materialnopravno podlago za odločitev predstavljajo pravila OZ o krivdni odškodninski odgovornosti (131. člen OZ in naslednji) - tožeča stranka mora trditi in dokazati protipravno ravnanje, obstoj škode, vzročno zvezo in krivdo (za krivdo velja obrnjeno dokazno breme), kot je pravilno ugotovilo tudi prvostopno sodišče. Vendar ima pritožba prav, da je v tožbi in v vlogah do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo tožeča stranka podala zadostno trditveno podlago za odločitev v obravnavani zadevi. Tožeča stranka do prvega naroka za glavno obravnavo navaja, da se je dne 13.10.2004 poškodoval na kolesarski stezi ob Dunajski cesti pri Slovenijalesu, ker se je s kolesom zaletel v korito za rože, ki je bilo na sredini kolesarske steze, da je do poškodbe prišlo zaradi nevzdrževane javne površine na območju MOL, opiše nastalo škodo in poškodbe ter postavi tožbeni zahtevek na plačilo odškodnine za materialno škodo ter za nematerialno škodo – za duševne bolečine zaradi strahu ter za telesne bolečine. Dejstvo, da je tožnik vozil na prekratki varnostni razdalji za dvema kolesarjema, pa ne spada več v minimum pravno relevantnih dejstev, ki so potrebna za sklepčnost tožbe, ampak je skladno s temeljnim dokaznim pravilom trditveno in dokazno breme tega dejstva na pravdni stranki, ki ima od tega dejstva korist – to je v obravnavani zadevi tožena stranka. S tem ko je prvostopno sodišče zmotno štelo, da je trditveno breme omenjenega dejstva na tožeči stranki in zato zavrnilo tožbeni zahtevek, je nepravilno uporabilo določbo 212. člena ZPP, kar je očitno vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, to pa predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP. V kolikor je prvostopno sodišče menilo, da je bila tožba pomanjkljiva - da tožnik v tožbi ni navedel toliko dejstev, da bi to omogočalo ločitev v tem tožbenem zahtevku uveljavljanega historičnega dogodka od drugega historičnega dogodka (180. člen ZPP) - bi moralo tožečo stranko pozvati na dopolnitev vloge (108. člen ZPP), kolikor pa je prvostopno sodišče menilo, da tožeča stranka ni podala ustrezne trditvene podlage in ponudila dokazov, bi moralo tožečo stranko v okviru materialnega procesnega vodstva stranko na primeren način spodbuditi k temu (285. člen ZPP). Nadalje tudi ni nujno, da se v tožbi zatrjevani način in okoliščine poteka dogodka do popolnosti ujemajo z v dejanskem stanju ugotovljenim načinom in potekom dogodka, nedvomno mora iti za isti historični dogodek, sicer pa prvostopno sodišče skladno z načelom vezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) ter razpravnim načelom (7. člen ZPP) po izvedenem dokaznem postopku skladno s prosto presojo dokazov oceni, katera izmed zatrjevanih dejstev posamezne pravdne stranke šteje za dokazana ter na tako ugotovljeno dejansko stanje aplicira materialno pravo in izpelje pravno posledico.

Ugotovljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 212. členom ZPP pritožbeno sodišče samo ne more odpraviti, kajti v posledici te kršitev prvostopno sodišče ni ugotavljalo vseh pravno relevantnih dejstev, ki so jih pravdne stranke sicer zatrjevale. Odprava te procesne napake bi zahtevala opravo pritožbene obravnave in ugotavljanje dejstev, ki jih prvostopno sodišče v dokaznem postopku še ni ugotavljalo, kar bi bilo v nasprotju tako z načelom ekonomičnosti (11. člen ZPP), kajti prvostopno sodišče je že neposredno zaslišalo obe priči, kot tudi v nasprotju s ustavno pravico pravdnih strank do pritožbe (25. člen URS), kajti s tem bi bilo v drugostopenjski odločbi prvič odločeno o pravno relevantnih dejstvih, o katerih prvostopno sodišče še ni odločalo, zoper kar pa pravdne stranke ne bi imele možnosti pritožbe. Zato je pritožbeno sodišče skladno z določbo 354. člena ZPP ugodilo pritožbi zoper sodbo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem postopku naj prvostopno sodišče ravna glede na zgoraj obrazloženo.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.