Jedro

Tožena stranka ni sprejela kriterijev, na podlagi katerih bi odločala o upravičenosti do solidarnostne pomoči, ampak je tožniku z utemeljitvijo, da njegovi dohodki presegajo minimalno plačo, to pravico odklonila, čeprav je bil v letu 2008 deset mesecev in sedemnajst dni v bolniškem staležu. Ravnanje tožene stranke ni zakonito, tožnikov zahtevek za plačilo solidarnostne pomoči pa je utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati znesek 589,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2009 dalje do plačila (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku plačati stroške postopka v višini 102,00 EUR v roku 8 dni (II. točka izreka).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki toženi stranki nalaga obveznosti, ki nimajo nikakršne podlage v določbi 3. točke 81. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, kjer je urejena solidarnostna pomoč. Ta določa, da delodajalec odloča o upravičenosti predloga za dodelitev solidarnostne pomoči delavcu in o višini pomoči na podlagi ugotovljenih okoliščin posameznega primera. Tako daje kolektivna pogodba z navedenimi določbami delodajalcu pravico in možnost, da delavcu izplača solidarnostno pomoč, delavcu pa daje zgolj pravico, da zanjo zaprosi. Glede na to je odobritev izplačila solidarnostne pomoči v prosti presoji delodajalca, ki svoje odločitve ni dolžan obrazložiti, saj tega kolektivna pogodba ne določa. Drugačna ureditev velja le za solidarnostno pomoč v primeru smrti delavca ali ožjega družinskega člana delavca. Pravilnost navedenega pritožbenega stališča potrjuje tudi razlaga kolektivne pogodbe dejavnosti trgovine, sprejeta dne 11. 11. 2011. Tako je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo 81. člen te kolektivne pogodbe. Kljub temu, da kolektivna pogodba nikjer ne določa meril, po katerih bi moral delodajalec presojati, ali je predlog delavca za izplačilo solidarnostne pomoči zaradi daljše bolezni utemeljen, pa se je sodišče prve stopnje spustilo v obravnavanje višine prihodkov tožnika v letu 2008 ter na podlagi ugotovitve, da je imel zaradi daljše bolezni znatno nižje prihodke, odločilo, da mu je tožena stranka dolžna izplačati solidarnostno pomoč. Za takšno postopanje sodišče ni imelo nikakršne pravne podlage, poleg tega pa tudi ni pravilno ugotovilo višine prihodkov tožnika v letu 2008, saj pri izračunu ni upoštevalo niti regresa v višini 533,74 EUR, niti pokojnin izplačanih s strani ZPIZ. Ob upoštevanju teh prihodkov je tako tožnik, kljub temu da je bil v letu 2008 deset mesecev na bolniškem staležu, še vedno prejemal prihodek občutno nad minimalno plačo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ter odloči o priglašenih stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, dejansko stanje je bilo pravilno ugotovljeno, odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in tožniku dosodilo solidarnostno pomoč v znesku 589,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2009 dalje do plačila. Ugotovilo je, da med strankama ni sporno, da je tožnik, ki je pri toženi stranki zaposlen kot mesar, toženo stranko dne 26. 3. 2009 zaprosil za solidarnostno pomoč zaradi daljše bolezni in posledično nizkih prihodkov. Tožena stranka je tožniku dne 24. 4. 2009 odgovorila, da se za izplačilo solidarnostne pomoči ni odločila. Kolektivna pogodba dejavnosti trgovine (KPDT, Ur. l. RS, št. 111/2006 in nadaljnji) v 81. členu točka 3. Solidarnostna pomoč določa, da se solidarnostna pomoč lahko izplača v primeru smrti delavca ali njegovega družinskega člana, ki ga je delavec preživljal, v primeru težje invalidnosti ali daljše bolezni delavca ter elementarne nesreče ali požara, ki prizadene delavca in v drugih primerih, o katerih odloča delodajalec na podlagi okoliščin posameznega primera v roku 30 dni. Solidarnostna pomoč se lahko izplača do zgornje višine zneska, ki ni obremenjen z davki in prispevki za socialno varnost, na predlog sindikalnega zaupnika ali kateregakoli drugega delavca. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka ni zatrjevala, da bi imela v aktih podrobnejšo ureditev dodelitve solidarnostne pomoči in ker svoje odločitve tudi ni podrobneje opredelila oziroma pojasnila, na podlagi katerih okoliščin se je odločila, da tožnik do nje ni upravičen, je tožbenemu zahtevku ugodilo. Tožnik je bil namreč v letu 2008 deset mesecev in sedemnajst dni v bolniškem staležu in v tem obdobju je prejemal nižje nadomestilo plače, kot bi jo prejemal, če bi delal. Sodišče prve stopnje je izhajalo iz namena solidarnostne pomoči in sicer da gre za pomoč vsem tistim kategorijam zaposlenih, ki se jim je status zaradi smrti, nesreče ali bolezni bistveno poslabšal. Ugotovilo je, da ima delodajalec po 3. točki 81. člena KPDT res diskrecijsko pravico, tako da se lahko sam odloči, kdo je do solidarnostne pomoči upravičen in kdo ne, vendar pa se od njega pričakuje, da bo razlog odklonitve jasen in preverljiv. Tožena stranka pa niti ni zatrjevala in tudi ne dokazala, da je okoliščine tožnikovega primera sploh vsebinsko preverjala, prav tako pa tudi ne, katere so bile tiste konkretne okoliščine tožnikovega primera, ki so toženo stranko pripeljale do odločitve, da tožniku solidarnostne pomoči ne izplača. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena ZPP le še dodaja: Pravilne so sicer pritožbene navedbe tožene stranke, da KPDT ne določa meril, po katerih bi moral delodajalec presojati ali je delavec do solidarnostne pomoči upravičen ali ne. Vendar pa bi tudi po stališču pritožbenega sodišča delodajalec moral določiti kriterije, na podlagi katerih bi odločil, ali je prosilec upravičen do solidarnostne pomoči. Tako je prosti presoji delodajalca prepuščeno, kakšne kriterije določi. Ni pa v prosti presoji delodajalca, da nekomu solidarnostno pomoč dodeli, drugemu pa ne, če zanju ne veljajo enaka merila. Delavce, prosilce za solidarnostno pomoč, mora delodajalec obravnavati enakopravno, kar pa je možno le, če so kriteriji v naprej določeni. Pravzaprav tudi KPDT določa, da o upravičenosti predloga in višini solidarnostne pomoči odloči delodajalec na podlagi okoliščin posameznega primera. Ali pa so okoliščine takšne, da je delavec upravičen do solidarnostne pomoči ali ne, pa se lahko določi le, če so kriteriji znani.

Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje tožena stranka v postopku ni dokazala, da bi solidarnostne pomoči delavcem dodeljevala po kakšnih kriterijih. Tudi iz njene odločitve, da tožnik do solidarnostne pomoči ni upravičen, ne izhaja, na podlagi česa je to odločitev sprejela. Tožena stranka je šele v pritožbi navajala, da so tožnikovi mesečni skupni prejemki presegali minimalno plačo. Minimalna plača bi sicer lahko bila eden izmed kriterijev za dodelitev solidarnostne pomoči, vendar tudi če bi tožena stranka po tem kriteriju odločala o tožnikovem predlogu za dodelitev le te, je ta navedba pritožbena novota, saj tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala, ki je pritožbeno sodišče skladno s 337. členom ZPP ne upošteva.

Neutemeljeno pritožba tudi očita sodišču prve stopnje, da se je spustilo v obravnavanje višine prihodkov tožnika v letu 2008. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je imel tožnik zaradi dolgotrajnega bolniškega staleža nižje prihodke in mu je solidarnostno pomoč dosodilo, saj tožena stranka ni dokazala, da do le-te tožnik, objektivno gledano, ni upravičen.

Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.