Jedro

Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne ali druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja oziroma vojaških vaj, ki jih brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19). To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe v I. točki, z izjemo 15.-17. alineje, in III. točki izreka razveljavi in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu (15.-17. alineja I. odstavka izreka) pa se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani nerazveljavljeni del sodbe.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, naj tožnici za obdobje od maja do julija ter za september in oktober 2017, februar ter april do julij 2018, junij in oktober 2019, od januarja do julija ter december 2020, marec, julij in oktober 2021 plača zneske, navedene v I točki izreka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ustreznih neto zneskov (I. točka izreka). Zahtevek za plačilo prikrajšanja pri plači za september 2021 ter za višje zakonske zamudne obresti od prisojenih, je zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je, da je toženka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 1.299,59 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe in odločitev o stroških postopka vlaga pritožbo toženka. Navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe ter o trditvenem in dokaznem bremenu. Tožnica v tožbi ni podala ustreznih trditev, svoj zahtevek je utemeljevala zgolj s plačilnimi listami. Sodišče je toženki naložilo, naj dopolni dejansko stanje, ki bi ga morala v tožbi opisati tožnica. Meni, da je zadostila dokaznemu bremenu glede izključitve uporabe direktive, iz sodbe SEU C-742/19 ne izhaja, da morajo države članice dokazati vlogo vsake posamezne vojaške osebe pri izvedbi vojaških dejavnosti. Nasprotuje zaključku, da že sama narava ene od vojaških dejavnosti (pripravljenost na delo na vojaških usposabljanjih/vajah ter terenih in vojaških taborih, na katerih je tožnica kot vojak bolničar v vojaški zdravstveni enoti udeležencem zagotavljala zdravstveno oskrbo) ne izključuje uporabe Direktive 2003/88/ES. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava, dokazno breme nosi tisti, ki zatrjuje, ne tisti, ki zanika, tožnica bi morala dokazati "izjemo od izjeme".V zvezi s tem zatrjuje tudi bistveno kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter kršitev načela enakosti orožij. Navaja, da tožnica ni navedla, kakšno običajno službo naj bi opravljala v okviru dejavnosti, ki so izključene s področja uporabe direktive. Nasprotuje uporabi sodbe VIII Ips 196/2018 kot ustaljene sodne prakse. Zatrjuje protispisnost zaključkov v 14. do 17. točki obrazložitve, saj tožnica ni navedla argumentov za zaključek, da se pripravljenost v vojaški zdravstveni enoti ne razlikuje od pripravljenosti, ki je bila odrejena zaradi vaj, usposabljanj, meje. Vztraja, da je podrobno pojasnila razloge za razločevanje med posameznimi oblikami vojaške dejavnosti (varovanje, meja, usposabljanje, vaje) ter navedla okoliščine za razlikovanje, pri čemer je treba izhajati iz ciljev posamezne naloge. Nepravilno je stališče, da že sama narava posameznih vojaških dejavnosti ne izključuje uporabe Direktive, in sklicevanje na 64. točko sodbe Sodišča EU. Toženka ni trdila, da se Direktiva izključi za celotni obrambni sistem, ampak le za določene vojaške dejavnosti, kot so vojaške operacije ter usposabljanja. Za primer je nerelevantno dokazovanje možnosti rotacij, saj sistem rotacij ni bil primeren. Sodišču prve stopnje očita selektivno povzemanje izpovedi prič, pri čemer sta o tem, ali je bila tožnica v sklopu svoje enote na vajah podporni element ali hkrati tudi vadbenka, največ vedeli izpovedati priči A. A. ter B. B., ki sta izpovedala, da bi menjava kadra zdravstvene enote v času, ko je bila enota sredi vaje, lahko vplivala na kakovost usposabljanja. Trdi, da je rotacija sicer mogoča, a ni primerna, tožničina dejavnost spada med aktivnosti, ki zahtevajo stalno prisotnost v primeru izvajanja določenih dejavnosti oziroma vaj. Vztraja pri navedbah glede COVID-19 in zatrjuje njihovo pravočasnost. Predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, oziroma razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti.

5. Tožnica je bila v vtoževanem obdobju pri toženki razporejena na formacijsko dolžnost vojak-bolničar v enoti C. - skupina za D., ki jo je opravljala v vojaški zdravstveni enoti E.; pripravljenost na določenem kraju ji je bila odrejena v zvezi zagotavljanjem zdravstvene oskrbe na vojaških usposabljanjih/vajah ter terenih in vojaških taborih. Za ta čas ji je toženka plačala dodatek za pripravljenost v višini 50 % urne postavke osnovne plače, ta čas pa se ni štel v delovni čas. Tožnica je zahtevala, da se ji čas pripravljenosti prizna kot delovni čas in posledično plača razliko med dodatkom za pripravljenost in 100 % urno postavko osnovne plače. 6. Sodišče prve stopnje je zahtevku za čas, ko je tožnica sodelovala na vojaških usposabljanjih in vajah tudi kot udeleženka in ne le zdravstvena podpora, in sicer na vajah septembra 2018 zavrnilo, za ostale vaje in usposabljanja, terene, šole za častnike in vojaške tabore, na katerih je kot vojak-bolničar v vojaški zdravstveni enoti E. udeležencem zagotavljala zdravstveno oskrbo, pa je tožnici priznalo plačilo med že plačanim dodatkom za pripravljenost in 100 % urne postavke osnovne plače. Zavzelo je stališče, da v primerih tožničine udeležbe na vajah, taborih in usposabljanjih, na katerih je nudila zgolj zdravstveno zagotovitev, ni bilo realne ovire za uvedbo rotacije oziroma nadomestitve zdravstvene ekipe z novo ekipo po koncu rednega 12-urnega dela, zaradi česar ji v zvezi s temi dejavnostmi ni bila odrejena pripravljenost za delo, ki bi predstavljala izjemo od Direktive 2003/88/ES, temveč je to delo spadalo v njeno običajno službo, zato ji za ta čas pripada plačilo 100-odstotne osnovne plače. Toženka utemeljeno uveljavlja, da to stališče ni pravilno za vse primere tožnici odrejene stalne pripravljenosti.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo zatrjevane bistvene kršitve pravil postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti, ker vsebuje dejanske in pravne razloge, zaradi katerih je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Prav tako je neutemeljen očitek o kršitvi 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev je podana, kadar pride do napake pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, toženka pa niti ne navede, v čem naj bi bila podana protispisnost. 8. Toženka neutemeljeno uveljavlja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do trditev o nepopolnosti in nesklepčnosti tožbe. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica s sklicevanjem na podatke iz plačilnih list po mesecih opredelila ure stalne pripravljenosti in že prejeto višino izplačanega dodatka za pripravljenost, opisala je delo, za katero ji je bila stalna pripravljenost odrejena, ter zatrdila, da to delo ni predstavljalo nobene od izjem, ki izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES. Po tem, ko je toženka predložila Seznam opravljenih ur v pripravljenosti na delo na delovnem mestu ali določenem kraju (listina B 7), je tožnica ustrezno konkretizirala tožbeni zahtevek po posameznih vojaških taborih, šolah za častnike, vajah in usposabljanjih ter glede na prisotnost v bolnišnici E. (pripravljalna vloga z dne 20. 4. 2024, list. št. 60 in nasl.). Tožnica je svoj tožbeni zahtevek podkrepila z ustreznimi dejstvi, zato so neutemeljene pritožbene navedbe o nesklepčnosti tožbe. Zadostila je tudi dokaznemu bremenu, saj je za potrditev svojih navedb predlagala izvedbo dokazov. Tudi sicer je toženka med postopkom pred sodiščem prve stopnje navedla, da ni sporno, koliko ur in kdaj je tožnica "opravila" v času pripravljenosti, prav tako zanjo ni bila sporna vrsta tožničinega dela ter višina že prejetega plačila iz tega naslova.

9. Pritožbena navedba, da zaključki izpodbijane sodbe nasprotujejo odločitvi v zadevi VIII Ips 196/2018, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je treba merila, s katerimi je Sodišče EU v sodbi C-742/19 utemeljilo izključitev vojaške dejavnosti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, upoštevati pri presoji vseh dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila pripadnikom SV odrejena pripravljenost za delo na določenem kraju in ne le takrat, ko je bila pripravljenost odrejena v zvezi z dejavnostjo straže. 10. Ker je toženka ugovarjala, da se čas pripravljenosti ne more šteti v delovni čas zaradi izključitve uporabe Direktive 2003/88/ES, je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da je na njej dokazno breme, da dokaže obstoj pogojev za izključitev uporabe navedene direktive. Toženka je glede tega zatrjevala, da tožnica ni opravljala stražarske službe, temveč je sodelovala na vojaških vajah in služila kot podpora v bolnišnici med epidemijo COVID-19, njeno delo pa je treba izključiti iz uporabe Direktive 2003/88/ES, ker navedene dejavnosti spadajo v začetno usposabljanje ali operativno urjenje. Zavzemala se je za to, da vse aktivnosti iz priloge B 7, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, sodijo med izjeme in izključujejo uporabo Direktive 2003/88/ES, pri čemer je konkretne argumente podala le glede vojaških vaj, usposabljanj, terenov in urjenj. Razlogov, zakaj bi udeležba na vojaških taborih študentov in dijakov, selekcijskih postopkih, izvajanje odvzema brisov v času konference F. in pripravljenost v bolnišnici E. predstavljala izjemo od Direktive 2003/88/ES, ni podala. Glede udeležbe na taborih za dijake in študente ter selekcijskih postopkih je bilo v istovrstnih sporih tudi sicer že zavzeto stališče, da ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, saj ne gre za dejavnost, namen katere je ohranjanje ozemeljske celovitosti in varovanje nacionalne varnosti.1 Sodišče prve stopnje je nadalje pravilno pojasnilo, da se zaradi vseh vojaških dejavnosti ne izključi uporaba Direktive 2003/88/ES. Upoštevajoč stališče Sodišča EU v zadevi C-742/19 pa je pravilno štelo in v 28. točki razlogov tudi obrazložilo, da pripravljenost v okviru bolnišnice E. (v obdobju od marca do maja 2020) predstavlja redno delo, zdravstveno dejavnost, ki jo pod podobnimi pogoji opravljajo tudi delavci, ki nimajo statusa vojaške osebe, zato se Direktiva 2003/88/ES v teh primerih uporablja in se ta čas šteje v delovni čas.2. Ker v zvezi s tem delom odločitve (15.-17. alineja I. odstavka izreka sodbe) niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Pritožba pa utemeljeno nasprotuje stališču sodišča prve stopnje, da je pri pripravljenosti na usposabljanjih in vojaških vajah, pri katerih je bila tožnica zgolj podpora z namenom zagotavljanja zdravstvene oskrbe, šlo za običajno delo, pri katerem je bila možna rotacija, zato se uporaba Direktive 2008/88/ES ne izključi. Pripadnikom, ki v okviru kolektivnih večdnevnih vaj in usposabljanj skupaj živijo in se urijo, to omogoči, da se soočijo s položaji, ki predstavljajo natančno posnemanje pogojev dela, ki bi veljali v izrednih ali vojnih razmerah, oziroma v razmerah, v katerih potekajo vojaške operacije v pravem pomenu besede. Vse, kar podpira izvedbo takšnega kolektivnega usposabljanja, se šteje v sklop operativnega urjenja oziroma usposabljanja.3 Zdravstvena oskrba, ki jo je zagotavljala tožnica (in ki bi jo zagotavljala tudi v času napada, vojne ali druge nevarnosti), je enako kot logistična podpora ključna za delovanje vojske, zato je tako delo tožnice treba šteti kot del usposabljanja oziroma vojaških vaj, ki jih brez zagotovljene zdravstvene oskrbe ne bi bilo mogoče izvesti (izjema iz 1. alineje prvega odstavka izreka sodbe C-742/19).4 To pomeni, da tožnica za ta čas pripravljenosti ni upravičena do plačila 100 % urne postavke, kot ji je priznalo sodišče prve stopnje, temveč zgolj 50 % (kar je že prejela).

12. Čeprav je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da nekatere dejavnosti, v zvezi s katerimi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ne predstavljajo izjeme od Direktive 2003/88/ES in je posledično tožničin tožbeni zahtevek za plačilo razlike med že prejetimi zneski (50 % osnove) in pripadajočim plačilom v višini 100 % osnove utemeljen, pa je napačno prisodilo tožnici plačilo tudi za vojaške vaje in usposabljanja, pri katerih je bila tožnica podpora vaji. Zaradi napačnega materialnopravnega stališča, da pri nobeni aktivnosti, tudi vojaških vajah in taborih in selekcijskih postopkih, pri katerih je bila tožnica le podpora, ne gre za izjemo od Direktive 2003/88/ES, sodišče prve stopnje ni v sodbi posebej ugotovilo, v zvezi s katerimi aktivnostmi je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost (zgolj sklicevanje na listino B 7 ne zadostuje). Iz sodbe ne izhaja, v katerih obdobjih in koliko časa je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost zaradi vojaških vaj in usposabljanj, ter v katerih obdobjih in koliko časa zaradi zdravstvene zagotovitve na vojaških taborih za dijake ter študente, na selekciji šol za častnike ter dela odvzema brisov v času konference F. Glede na to je treba pritožbi ugoditi in izpodbijani ugodilni del sodbe (z izjemo odločitve v 15.-17. alineji I. točke izreka) in odločitev o stroških razveljaviti ter vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP).

13. Sodišče prve stopnje naj v novem postopku glede na stališča v tem sklepu po potrebi dopolni dokazni postopek za ugotovitev, kateri izmed vtoževanih zneskov razlik v prejemkih za stalno pripravljenost po posameznih mesecih se nanašajo na stalno pripravljenost, odrejeno za dejavnosti, ki so vključene v Direktivo 2003/88/ES, in kateri na stalno pripravljenost, odrejeno za dejavnosti, ki predstavljajo izjemo (zdravstvena podpora vojaškim vajam in usposabljanjem), ter nato glede na ugotovitve o naravi dejavnosti, v zvezi s katero je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost, ponovno odloči o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo razlike v plači za posamezne mesece in ure. V razlogih sodbe naj za vsak mesec, za katerega tožnica zahteva razliko v plači, ustrezno navede, v zvezi s katero dejavnostjo je bila tožnici odrejena stalna pripravljenost (glede na trditve tožnice in seznam B 7 ter številne druge predložene listine, ki se nanašajo na posamezne odrejene dejavnosti), naravo te dejavnosti ter ali predstavlja izjemo ali ne. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da ugotovljenih pomanjkljivosti sodbe ne more samo odpraviti, saj je treba glede za odločitev bistvenih dejstev v pomembnem, širšem sklopu ugotoviti pravno relevantna dejstva in skladno z izpostavljenimi materialnopravnimi stališči ponovno sprejeti dokazno oceno ter jo ustrezno obrazložiti. Ni namen instančnega odločanja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. Z razveljavitvijo izpodbijane sodbe ter vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku, zaradi ponovne izvedbe vseh dokazov bi bil postopek pred pritožbenim sodiščem daljši. Za stranki zunaj sodnega okrožja Ljubljana bo oprava naroka pred Delovnim sodiščem v Mariboru tudi sicer bolj ekonomična.

14. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Prim. Pdp 400/2023, Pdp 340/2023, Pdp 402/2023. 2 Toženka v zvezi s tem ni podala nobenih konkretnih navedb, da bi bila ta dejavnost stalne prisotnosti v bolnišnici E. izključena iz uporabe Direktive niti ni podala nobenih trditev v zvezi z intenzivnostjo zavez tožnice v času zagotavljanja stalne prisotnosti v vojaški bolnišnici E. 3 Na večdnevnih terenskih kolektivnih usposabljanjih so pripadniki izpostavljeni pogojem, kakršni bi bili v primeru, če bi SV morala uresničiti svoje poslanstvo, ki je v odvračanju napada in zagotavljanju nacionalne neodvisnosti, nedotakljivosti in celovitosti države (2. člen ZObr v zvezi s prvim odstavkom 20. člena Zakona o službi v Slovenski vojski). Uporaba določb prava EU (določb o organizaciji delovnega časa) ne sme preprečevati izpolnjevanja posebnih nalog, ki jih vsaka država članica ob upoštevanju svojih zavez in odgovornosti določi za svoje oborožene sile, da bi ohranila svojo ozemeljsko celovitost in varovala svojo nacionalno varnost, pri čemer so s področja uporabe Direktive 2003/88/ES izključene vse dejavnosti, ki spadajo v operativno urjenje (usposabljanje), ki se zahteva od pripadnikov oboroženih sil (45. in 80. točka sodbe C-742/19). 4 Prim. Pdp 400/2023.