Jedro

Druga oseba v smislu prvega odstavka 192. člena KZ-1 (kaznivo dejanje zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja) je oseba, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, pa tudi oseba, s katero je otrok družinsko povezan in nanjo osebno navezan.

Kršenje dolžnosti do mladoletne osebe se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi ali v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletnika.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojenca sta dolžna plačati sodno takso, vsak v višini 200,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Mariboru je obsojena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja zanemarjanja mladoletne osebe in surovega ravnanja po prvem odstavku 192. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Izreklo jima je pogojni obsodbi z varstvenim nadzorstvom, v katerih je vsakemu od njiju določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let. Po 63. členu in 2. točki tretjega odstavka 65. člena KZ-1 je odredilo, da morata v obdobju dveh let od pravnomočnosti sodbe obiskovati psihološko posvetovalnico. Če obsojenca med preizkusno dobo ne bosta izpolnjevala navodil po obiskovanju psihološke svetovalnice ali se bosta temu izmikala, ju sme sodišče v skladu s 67. členom KZ-1 posvariti, spremeniti navodila, podaljšati varstveno nadzorstvo v mejah določene preizkusne dobe ali preklicati pogojno obsodbo. Odločilo je, da bo o stroških postopka in sodni taksi odločilo po pravnomočnosti zadeve. Višje sodišče v Mariboru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo sodne takse, vsakemu v višini 84,00 EUR.

2. Zoper sodbo sta zahtevo za varstvo zakonitosti vložila zagovornika obeh obsojencev. Obsojenkin zagovornik je zahtevo za varstvo zakonitosti vložil zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), drugih kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenko iz razloga po 1. ali 3. točki prvega odstavka 358. člena ZKP oprosti obtožbe, podrejeno pa, da sodbi razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje. Obsojenčev zagovornik je zahtevo vložil zaradi kršitve iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in kršitve kazenskega zakona. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovni državni tožilec Hinko Jenull je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevo za varstvo zakonitosti. Obsojenkin zagovornik v pretežnem delu svoje zahteve uveljavlja nedovoljen razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člen ZKP), enak razlog pa z navedbami, da se sodišče do določenih dokazov ni opredelilo, uveljavlja tudi obsojenčev zagovornik. Zagovornika podajata očitke o kršitvi kazenskega zakona, ker naj opisano dejanje ne bi bilo kaznivo dejanje. Očitke vrhovni državni tožilec ocenjuje kot neutemeljene. Inkriminacija iz prvega odstavka 196. člena KZ-1 se kaže kot abstraktno ogrozitvena. Zadošča, da obstaja možnosti, da bi storilčevo dejanje mladoletnikov razvoj oziroma njegovo vzgojo ali zdravje ogrozilo. Obsojenca sta s svojim ravnanjem ustvarila pogoje, ki so ogrožali oškodovankin psihosocialni razvoj in zdravje, saj je ta doživljala strah, tesnobo, nemoč in psihosomatske motnje. Obsojenčev zagovornik neutemeljeno opozarja tudi, da obsojenec ni starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki bi imela do oškodovanke kakršenkoli dolžnosti, zaradi česar ne more biti storilec kaznivega dejanja. Zunajzakonski partner matere, s katero skupaj z njenim otrokom živi v skupnem gospodinjstvu zagotovo predstavlja „drugo osebo“ v smislu prvega odstavka 196. člena KZ-1. Neutemeljene so tudi navedbe obsojenkinega zagovornika, da sodišče ni obrazložilo, v kolikšni meri sta vpitje na otroka in čuvanje mlajše sestre odstopalo od strogih, a še nekaznivih, disciplinskih ukrepov. O tem imata sodbi sodišč prve stopnje po oceni vrhovnega državnega tožilca prepričljive razloge v točkah 22. in 23. oziroma 10. Sodišči sta se opredelili tudi do tega, da je storilka dejanje izvršila z direktnim naklepom in zato njen zagovornik z navedbami, s katerimi sodbama očita pomanjkanje razlogov o tem vprašanju, ne more uspeti. Sodišče prve stopnje je z razumnimi razlogi zavrnilo dokazne predloge za zaslišanje prič dr. K. K., L. L., H. H. in I. I., kar je ugotovilo že višje sodišče in razumno zavrnilo pritožbene očitke o kršitvi pravice do obrambe. Vrhovni državni tožilec sprejema tudi razloge višjega sodišča, ki je odgovorilo na pritožbene navedbe obsojenčevega zagovornika o tem, da čas kaznivega dejanja v opisu ni določen in da se sodišči nista opredelili do ravnanja v sostorilstvu. Vrhovni državni tožilec predlaga zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovnega državnega tožilca na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obsojencema in njunima zagovornikoma, ki se o njem niso izjavili.

B.

5. Očitek obsojencema je, da sta kot mama in očim mladoletne C. C. v času od septembra 2017 do aprila 2018 hudo kršila svoje dolžnosti s tem, ko je obsojenka nanjo večkrat brez razloga kričala, od nje zahtevala, da pazi na 2 leti staro polsestro, zaradi česar 22. 12. 2017 in 5. 1. 2018 ni smela v šolo, obsojenec pa je nanjo v vinjenem stanu vpil, ji očital, da ničesar ne zna, jo zmerjal s „smrdljivim gnojem, čarovnico, cundro“, ji govoril, naj gre živet k svojemu očetu, če pa to naredi, ne bo več videla svoje polsestre. Zaradi njunega ravnanja je oškodovanka doživljala strah, tesnobo nemoč, psihosomatske motnje (slabost, bolečine v trebuhu, vrtoglavice), zaradi česar je bila 11. 4. 2018 nameščena v Krizni center Maribor.

6. Oba zagovornika ponujata razlago, da opisano dejanje ni kaznivo dejanje, s čimer uveljavljata kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP. Obsojenčev zagovornik opozarja, da obsojenec ni oseba, ki bi imel do oškodovanke kakršenkoli dolžnosti v smislu vzgoje oziroma preživljanja, zato že iz tega razloga očitanega dejanja ni mogel izvršiti. Oba zagovornika po vsebini podobno navajata, da opisano ravnanje ni doseglo praga intenzivnosti, ki (stroge) vzgojne ukrepe loči od polja kaznivosti. Obsojenkin zagovornik opozarja, da posamični grobi postopki za izpolnitev zakonskih znakov ne zadoščajo, iti mora za trajnejšo dejavnost. Obsojenki se očitata dve posamezni dejanji, ko oškodovanka zaradi varovanja polsestre ni smela v šolo, kar pa za zaključek, da je šlo za trajnejšo prakso, ne zadošča. Obsojenčev zagovornik pa meni, da žaljivke, ki jih je obsojenec po ugotovitvah sodišča izrekel oškodovanki, ne dosegajo zahtevane intenzitete, da bi bilo mogoče govoriti o izvršitvi kaznivega dejanja. Dodatno navaja še, da so očitki v tenorju sodbe presplošni. Če se obsojencu očita izrek točno določenih besed, bi moralo biti jasno navedeno, kdaj točno jih je izrekel, sicer obsojenec niti ne more vedeti, katero kaznivo dejanje naj bi izvršil. 7. Navedbe niso utemeljene. Kaznivo dejanje po prvem odstavku 192. člena KZ-1 stori starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki hudo krši svoje dolžnosti do mladoletne osebe. Druga oseba je oseba, ki ima enake oziroma podobne dolžnosti do mladoletne osebe, kot jih imajo starši, v okviru analogije intra legem pa tudi oseba, s katero je otrok družinsko povezan in nanjo osebno navezan.(1) Obsojenec je zunajzakonski partner oškodovankine mame, v zvezi se jima je rodila oškodovankina polsestra J., v inkriminiranem obdobju pa so živeli skupaj v istem gospodinjstvu. Ni dvoma, da obsojenec zaradi svoje vloge v obsojenkinem življenju zato predstavlja drugo osebo v smislu zakonske dikcije iz prvega odstavka 196. člena KZ-1.(2) Navedbe obsojenčevega zagovornika, da obsojenec zoper oškodovanko ni mogel izvršiti navedenega kaznivega dejanja, zato niso utemeljene.

8. Prav tako so neutemeljene navedbe, da ravnanje obsojencev ni doseglo tolikšne intenzitete oziroma grobosti, da bi bili z njim izpolnjeni znaki kaznivega dejanja. Kršenje dolžnosti se kot storitvena oblika kaže v fizičnem ali psihičnem maltretiranju mladoletne osebe, v grobih postopkih, ki očitno presegajo meje običajnih vzgojnih ukrepov proti mladoletni osebi, v opuščanju skrbi za osnovne potrebe mladoletne osebe glede njegove prehrane, nege, zdravja, oblačenja, šolanja, itd.(3) Pri tem je treba očitano ravnanje presojati glede na vse okoliščine primera, glede na mladoletnikovo starost, kraj, kjer se je tako ravnanje izvršilo, način in intenziteto samega ravnanja ter s tem prizadejanih telesnih ali duševnih bolečin in podobno.(4) Oba obsojenca sta z očitanim ravnanjem v odnosu do oškodovanke ravnala z grobostjo, ki ni le neprimerna, pač pa pomeni hudo kršitev njunih dolžnosti. Oba sta nanjo brez razloga vpila. Obsojenec jo je v vinjenem stanju žalil z „gnojem, čarovnico in cundro“, uporabljene besede so že same po sebi grobe, toliko bolj, če so usmerjene k desetletnemu otroku. Obsojenčev zagovornik sicer zatrjuje, da je obsojenec oškodovanko v resnici nazival s „čundro“, kar v prekmurskem narečju pomeni „smrklja“, in da torej ne gre za tako hude žaljivke. Z navedbami skuša omiliti resnost obsojenčevega izražanja, vendar na način, ki z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljen (drugi odstavek 420. člena ZKP), saj s predstavljanjem svojega videnja dejanskega stanja nasprotuje dokaznim zaključkom pravnomočne sodbe. Predvsem pa je obsojenec oškodovanko v stisko spravil s svojo navedbo, naj se odseli k očetu, zaradi česar pa ne bo videla svoje polsestre. Oškodovanka bi se torej lahko žaljivkam in vpitju v domačem okolju izognila tako, da bi bila prikrajšana za odnos z mlajšo sestro, kar je pri njej povzročilo občutek tesnobe in nemoči. Obsojenčevo dejanje je z navedbo časovnega obdobja od septembra 2017 do aprila 2018, v kateri je oškodovanki izrekal žaljivke ter grožnje, da sestre ne bo več videla, zadostno konkretizirano. Zagovornikove navedbe, s katerimi opisu očita, da je presplošen, se zato izkažejo za neutemeljene.

9. Neutemeljene so tudi navedbe, da obsojenkino ravnanje ni v ničemer preseglo strožjih vzgojnih ali disciplinskih ukrepov ter da iz očitka ni mogoče razbrati, da bi šlo za kontinuirano prakso. Vrhovno sodišče je glede obravnavanega kaznivega dejanja že presojalo, da niti ni nujno, da bi moral storilec za izvršitev zakonskega znaka kaznivega dejanja, ki je opredeljen z nedovršnim glagolom, delovati daljše časovno obdobje, s pomembno razliko, da je v primerih, ko gre za enkratno ravnanje storilca, zakonodajalec pa uporablja nedovršne glagole, v vsakem primeru treba oceniti intenziteto njegovega ravnanja.(5) V predmetni zadevi pa se obsojenki izrecno očita več izvršitvenih ravnanj na škodo svoje mladoletne hčerke. Oškodovanki je v inkriminiranem obdobju nalagala zadolžitve, ki za njeno starost niso bile primerne, saj je morala po več ur skupaj paziti na sestro, dva dneva celo tako, da je izostala iz šole. S tem je hudo kršila starševsko dolžnost, ki obsega tudi skrb za šolanje desetletne šoloobvezne deklice. Nalaganje tovrstnih nalog in vpitje na oškodovanko, čeprav za to ni bilo razloga, nedvomno predstavlja izpolnitev zakonskih znakov očitanega kaznivega dejanja. Zaključek o tem, da je obsojenka izpolnila objektivne zakonske znake kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje napravilo v točki 31 sodbe. Neutemeljeni so zato očitki njenega zagovornika, ki v obrazložitvi te razloge pogreša. Pri tem skuša obsojenkino ravnanje omiliti, saj navaja, da vpitje na mladoletnico, ne glede na to, da ga je izvedenka ocenila za nedopustnega, ne zadošča za izpolnitev zakonskih znakov kaznivega dejanja. Pri tem spregleda, da vpitje ni edino očitano izvršitveno ravnanje, skupaj z nalaganjem varstva sestre na način, da je oškodovanka izostajala od pouka, pa obsojenkino ravnanje kot rečeno za izpolnitev zakonskih znakov zadošča. 10. Neutemeljeno obsojenčev zagovornik navaja, da očitek v izreku, da je bil zaradi obsojenčevih ravnanj ogrožen oškodovankin psihosocialni razvoj, nima podlage v dejanskih ugotovitvah. Drži sicer, da dokazni postopek ni pokazal, da bi se pri oškodovanki pokazale psihične posledice zaradi njegovih ravnanj. Sodišče je pri tem predvsem sledilo zaključkom dr. Mateje Hudoklin, izvedenke za klinično psihologijo, ki je to pripisala dejstvu, da se je oškodovanka iz neprimernega okolja umaknila, nudena pa ji je bila tudi ustrezna pomoč (točka 29 prvostopenjske sodbe). Poškodbena posledica, tj. škoda za otrokov razvoj, kot zakonski znak kaznivega dejanja po 192. členu KZ-1, je določena le pri njegovi kvalificirani obliki po drugem odstavku navedene določbe, po kateri kaznivo dejanje izvrši starš, skrbnik, rejnik ali druga oseba, ki sili mladoletno osebo k pretiranemu delu ali k delu, ki ni primerno njeni starosti ali k opuščanju dela, ali jo iz koristoljubnosti navaja k beračenju ali drugim dejanjem, ki so škodljiva za njen razvoj, ali z njo surovo ravna ali jo trpinči. Če storilec prizadene telesno in duševno celovitost mladoletne osebe, vendar ne ogrozi njenega razvoja, ne gre za surovo ravnanje ali trpinčenje po drugem odstavku 192. člena KZ-1. Inkriminacija po prvem odstavku 192. člena KZ-1 je tako abstraktno ogrozitvena, saj je zakonodajalec sankcioniral tudi tako storilčevo ravnanje, ki ne pripelje do poškodbene posledice in tudi ne do konkretne nevarnosti za otrokov razvoj. Za dokončanje temeljne oblike kaznivega dejanja zadošča nastanek abstraktne ogrozitve oziroma ugotovitev, da bi storilčevo ravnanje lahko vplivalo na otrokov razvoj.(6) Obsojenca sta tako potencialno nevarnost ustvarila in s tem situacijo, ki bi oškodovankin razvoj lahko ogrozila, o čemer ima sodba jasne in razumne razloge in kar ustreza kvalifikaciji po prvem odstavku 192. člena KZ-1. Nenazadnje že iz izreka sodbe pa tudi njenih razlogov izhaja, da je oškodovanka zaradi ravnanja obsojencev doživljala strah, tesnobo, nemoč, kar se je kazalo v psihosomatskih težavah v obliki slabosti, bolečin v trebuhu in vrtoglavicah, nazadnje pa je bila zardi težav nastanjena v Kriznem centru Maribor. Take posledice tudi zadoščajo za zaključek, da je bil oškodovankin razvoj v inkriminiranem obdobju ogrožen.

11. Obsojenčev zagovornik sodišču očita, da sodba nima razlogov o tem, da sta obsojenca dejanje izvršila v sostorilstvu. Vrhovno sodišče sprejema razloge višjega sodišča, ki je na enake pritožbene navedbe odgovorilo z navedbo, da obsojenca nista bila spoznana za kriva za izvršitev kaznivega dejanja v sostorilstvu. Jasno je, da zato sodba razlogov o tem vprašanju niti ne more imeti. Ni pa glede izpolnitve zakonskih znakov nepomembno, da sta obsojenca hkrati in v istem časovnem obdobju z oškodovanko grobo ravnala. Njunih ravnanj ni mogoče presojati popolnoma ločeno, saj so se dopolnjevala in pri oškodovanki povzročala ter poglabljala stisko in psihosomatske težave, kar je privedlo celo do nastanitve v kriznem centru. Neutemeljene so tudi navedbe obsojenkinega zagovornika, ki meni, da sodba ne vsebuje razlogov, iz katerih bi izhajalo, da je obsojenka dejanje izvršila z direktnim naklepom. Navedbe je utemeljeno zavrnilo že višje sodišče, saj se je prvostopenjsko sodišče o obliki krivde jasno izreklo v točki 30 svoje sodbe.

12. Oba zagovornika uveljavljata tudi kršitev pravice do obrambe. Obsojenkin zagovornik kršitev vidi v zavrnitvi zaslišanja predlaganih prič dr. K. K., psihologinje na CSD, dr. L. L., psihologinje, ki je oškodovanko obravnavala v ZD Maribor, H. H. iz Kriznega centra Maribor in I. I., otrokove zaupnice. Obramba je izpostavljala, da do težav v družinski skupnosti ne pride iznenada, ampak se te kažejo skozi daljše obdobje, zato meni, da bi moralo zaradi razjasnitve dejanskega stanja sodišče zaslišati predlagane priče. Da bi moralo sodišče zaslišati dr. K. K., dr. L. L. in I. I. navaja tudi obsojenčev zagovornik. Poudarja, da gre za strokovnjakinje, ki so oškodovanki sledile dlje časa in bi vedele povedati, ali si je oškodovanka očitana dejanja lahko, pod vplivom očeta in njegove mame, izmislila. Iz dokumentacije, ki so jo vodile, namreč ne izhaja, da bi oškodovanka opisovala težave doma, nasprotno, navajala je, da se tudi z maminim partnerjem dobro razume.

13. Sodišče prve stopnje se je do dokaznih predlogov opredelilo v točki 26 svoje sodbe. Zaradi obrambne teze, da si je oškodovanka pod očetovim oziroma babičinim vplivom očitke izmislila, je izvedenki klinične psihologije dr. Mateji Hudoklin naložilo tudi nalogo, da poda mnenje, ali je bila oškodovanka res pod njunim vplivom. Izvedenka je tako možnost izključila. Pojasnila je, da je pri otrocih pogosto, da o težkih preizkušnjah spregovorijo šele, ko resnično ne morejo več, pred tem pa potrpijo in molčijo. Sklepa, da je tako ravnala tudi oškodovanka, ki se je kasneje zaupala učiteljici in šolski svetovalni delavki, ostalim osebam, ki so jo pred tem spremljale, torej dr. K. K., dr. L. L. in I. I., pa ne. Poleg tega je izvedenka ocenila, da je bilo oškodovankino opisovanje njenega doživljanja odnosa z mamo in njenim partnerjem opremljeno z ustrezno čustveno spremljavo, vsebina pa se je skladala s tisto, ki jo je povedala tudi v šoli in kriznem centru. Manipulacije, kot si jih predstavljamo odrasli, za desetletnega otroka niso zelo verjetne. Sodišče je pri presoji, ali naj izvede predlagane dokaze, sprejelo, kar sta navajala zagovornika, da oškodovanka o težavah doma ni z nikomer govorila do trenutka, ko se je izpovedala učiteljici. V tem smislu se za razumen izkaže zaključek, da bi bilo zaslišanje dr. K. K., dr. L. L. in I. I. nepotrebno, saj je jasno, da se jim oškodovanka ni zaupala. Sodišče prve stopnje je zavrnitev dokaznih predlogov dodatno utemeljilo še s tem, da je oškodovanka k dr. L. L. hodila v spremstvu mame, tj. obsojenke, zaposlena v Kriznem centru Mariboru G. G., pa je ob sprejemu oškodovanke sestavila „opis socialne stiske“, v katerem je povzela oškodovankino navedbo, da o težavah ni povedala prej, ker ji je mama rekla, da bo sicer izgubila otroški dodatek, ne bo več videla sestrice ipd. Sodišče je s tem in na podlagi izvedenkinih zaključkov pojasnilo, zakaj se oškodovanka naštetim osebam ni zaupala, s tem pa razumno utemeljilo tudi zavrnitev njihovega zaslišanja. Zatrjevane kršitve pravice do obrambe zato niso podane. Glede zaslišanja H. H. iz Kriznega centra Maribor pa iz podatkov spisa izhaja, da je obramba svoj predlog utemeljevala le z navedbo, da je z oškodovanko opravil več razgovorov. Zagovornika nista pojasnila, katera dejstva naj bi se z njegovim zaslišanjem sploh dokazovala in je bil zato predlog neobrazložen. Niti z zavrnitvijo tega dokaznega predloga zato sodišče pravice do obrambe obsojencev ni kršilo. Glede zatrjevane kršitve do obrambe, ker sodišče ni pridobilo spisa Okrožnega sodišča v Celju I K 20795/2011, Vrhovno sodišče sprejema razloge višjega sodišča. To je na enake pritožbene navedbe odgovorilo in pojasnilo, da je v navedeni kazenski zadevi sodišče presojalo ravnanja med letoma 2007 in 2010, kar je znatno pred časovnim obdobjem, ki se obravnava v konkretni zadevi in je zato izvedba predlaganega dokaza nepotrebna.

14. V preostanku zahteve obsojenčev zagovornik izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. Navaja, da nobena priča očitanega ravnanja v odnosu do oškodovanke ni potrdila, niti njegova nečakinja F. F., ki je pazila na oškodovanko. Prav tako sta oškodovankin oče D. D. in njegova partnerka E. E. povedala, da oškodovanka nikoli ni pokazala, da bi bilo doma kaj narobe. Priča E. E. je povedala tudi, da ji je oškodovanka, ko so še živeli skupaj pri njenem očetu, rekla, da bo tudi „njo spokala kot bebca (obsojenca)“, ko jo je ta opozorila, da mora skrbeti za red v hiši. Sodišču očita še, da družinske dinamike ni presojalo celovito in se ni opredelilo do (preteklih) ravnanj oškodovankinega očeta. Do obrambe teze, na kateri zagovornik vztraja tudi v zahtevi, da je oškodovanka obsojenca obremenila pod vplivom svojega očeta in babice, se je sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo in jo z razumnimi razlogi zavrnilo. Kolikor pri njej vztraja pa skuša zagovornik s svojimi navedbami zgolj vnesti dvom v te dokazne zaključke, kar ni dovoljen razlog za vložitev tega izrednega pravnega sredstva (drugi odstavek 420. člena ZKP) C.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da navedbe v zahtevah za varstvo zakonitosti niso utemeljene, deloma pa predstavljajo uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja, zato ju je v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo.

16. Izrek o stroških kazenskega postopka temelji na določilu 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Obsojenca z zahtevama za varstvo zakonitosti nista uspela, zato je vsak od njiju dolžan plačati sodno takso v višini 200,00 EUR po tarifnih številkah 7111 v zvezi s tarifnima številkama 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo ob upoštevanju njunega premoženjskega stanja in zapletenosti kazenskega postopka.

17. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

1 Filipčič, K. in Novak, B., v Korošec, D., et al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 279-282. 2 Prim. sodba Vrhovnega sodišča I Ips 26606/2016 z dne 10. 10. 2019. 3 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 11030/2010 z dne 10. 5. 2018. 4 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 4623/2011 z dne 17. 12. 2015. 5 Sodba Vrhovnega sodišča I Ips 19408/2014 z dne 7. 2. 2019. 6 Filipčič, K. in Novak, B., v Korošec, D., et al. (2019): Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika (KZ-1), 1. knjiga, Uradni list RS, Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, str. 276, 285.