Jedro

V skladu s 3. odstavkom 90. člena ZDR delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti), nima pravice do odpravnine, če mu delodajalec zagotovi možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, vendar samo pod pogojem, če se je drugi delodajalec v ponujeni pogodbi zavezal delavcu priznavati pravice, ki so odvisne od delovne dobe pri delodajalcu, tudi glede na delovno dobo pri prvem delodajalcu oziroma tako, kot da ne bi šlo za spremenjeno zaposlitev.

Izrek

1. Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

2. Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnici plačati odpravnino v znesku 1.053.777.00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13.4.2004 do plačila, v osmih dneh.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo iz revizijskega razloga zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da iz 90. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002) ne izhaja, da se nanaša izključno za primere, ko delodajalec ponudi delavcu novo pogodbo o zaposlitvi pri sebi. Namen odpravnine je v preprečitvi negativnih posledic, ki prizadenejo delavca zaradi izgube zaposlitve, saj naj bi z izplačilom odpravnine bila delno nadomeščena socialna varnost, ki je bila zmanjšana zaradi izgube zaposlitve. Tako je tudi stališče US RS v odločitvi Up 63/2003 z dne 27.1.2005 (Uradni list RS, št. 14/2005). Zato je napačna odločitev, da so delavci, ki jim je bila ponujena zaposlitev pri drugem delodajalcu, upravičeni do odpravnine, saj jim zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi pri enem delodajalcu, zaradi hkratne ponudbe zaposlitve pri drugem delodajalcu, socialna varnost ni bila zmanjšana. Tako stališče je tudi v nasprotju z odločitvijo US RS. Zato je predlagala, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija je utemeljena.

Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

Materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno.

Tožena stranka je tožnici redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga (88. člen ZDR) in ugotovila, da ji je mogoče zagotoviti zaposlitev pri drugem delodajalcu. Zato ji je bila v skladu z določbo tretjega odstavka 88. člena ponujena sklenitev nove pogodbe o zaposlitvi.

Iz odpovedi pogodbe o zaposlitvi izhaja, da je tožena stranka navedla, da "novi delodajalec se bo s pogodbo o zaposlitvi, ki je priloga te odpovedi, zavezal prevzeti vse pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki jih je imel delavec na dan prehoda k novemu delodajalcu tako, da se bo pri priznavanju pravic delavca iz naslova delovnega razmerja štelo, kot da ni spremenil zaposlitve".

Tožena stranka je novo pogodbo o zaposlitvi podpisala 14.4.2004. Iz pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica podpisala z drugim delodajalcem, ni jasno razvidno, ali je novi delodajalec tožnici z njo res izrecno priznal možnosti uveljavitve pravic, kot bi jih tožnica imela, če ne bi spremenila zaposlitve. V zadnjem odstavku 19. člena nove pogodbe o zaposlitvi je sicer zapisano, da se delodajalec zaveže, da bo upošteval delovno dobo pri prejšnjem delodajalcu in delavcu priznal pravice iz 5. točke pogodbe v višini in pod pogoji, kot te pravice ureja zakon, drug prepisi, kolektivna pogodba ali splošni akt delodajalca. Nikjer pa ni določbe o tem, da novi delodajalec tožnico prevzema tako, da se bo štelo, kot da ni spremenila zaposlitve.

Prav taka določba v pogodbi o zaposlitvi, bi bila odločilna za odločitev v zadevi. VS RS je s sodbo opr. št. VIII Ips 88/2006 z dne 25.4.2006 že odločilo, da v skladu s tretjim odstavkom 90. člena ZDR delavec, ki mu je pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga (ali razloga nesposobnosti) nima pravice do odpravnine tudi v primeru, če mu delodajalec zagotovi možnost sklenitve nove pogodbe o zaposlitvi na ustreznem delovnem mestu za nedoločen čas pri drugem delodajalcu, vendar samo pod pogojem, če se je drugi delodajalec v ponujeni pogodbi zavezal delavcu priznavati pravice, ki so odvisne od delovne dobe pri delodajalcu, tudi glede na delovno dobo pri prvem delodajalcu oziroma tako, kot da ne bi šlo za spremenjeno zaposlitev.

Čeprav je tožena stranka tožnici zagotovila sklenitev pogodbe o zaposlitvi ob zagotovitvi pogojev, kot da ni spremenila zaposlitve, taka obveza ne izhaja iz nove pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožnica sklenila 14.4.2004. Tudi iz revizijskih navedb tožene stranke bi lahko izhajalo, da tožnici pravica, ki ji jo je sicer obljubila tožena stranka s sklenitvijo nove pogodbe o zaposlitvi, ni bila realizirana. Tožena stranka namreč navaja, da je lahko razlika v tem, ali bi tožeča stranka v primeru bodočega prenehanja delovnega razmerja upravičena do odpravnine, kjer bo upoštevana delovna dobe pri toženi stranki, to pa lahko pomeni, da ne gre za pogodbo o zaposlitvi pri drugem delodajalcu, s katero bi bile tožnici zagotovljene pravice, kot da ne bi spremenila zaposlitve. V takem primeru pa bi imela pravico do odpravnine zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zato bo treba šele z ugotovitvijo, kaj je bilo dejansko dogovorjeno med toženo stranko in novo delodajalko zaključiti, ali tožnica je ali ni upravičena do odpravnine ob upoštevanju 90. člena ZDR. Če namreč ni v celoti izpolnjena zahteva iz odločitve VS RS v sodbi VIII Ips 88/2006 in tožnici niso zagotovljene vse pravice tudi glede na delovno dobo pri toženi stranki, tudi niso izpolnjeni pogoji za odločitev, za katero se zavzema tožena stranka.

Ker je v zvezi s tožničinim tožbenim zahtevkom sodišče uporabilo materialno pravo, ne da bi popolno ugotovilo dejansko stanje, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP, reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

O stroških je revizijsko sodišče sklepalo ob upoštevanju tretjega odstavka 165. člena ZPP.