Jedro

Tožnik sam izpove, da je v dosedanjem postopku navedel nepravilne podatke zato, ker so bili z njim Pakistanci, ki naj bi mu rekli, da ne sme reči, da je iz Indije in da bo lažje dobil zaščito oz. dovoljenje, če bo rekel, da je iz Pakistana. To kaže na to, da je tožnik zavestno navajal neresnične podatke, s ciljem uspeti v postopku, da se je zavedal v kakšnem postopku je in da je postopek razumel. Glede na to sodišče ne sprejema, da tožnik ne razume urdu toliko, da ne bi razumel pojasnil in opozoril. To dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik potrdil vse ostalo iz registracijskega lista z dne 10. 10. 2022 in za navajanje neresničnih podatkov navedel celo razlog, zato sodišče ne verjame, da (le) opozorila pa tožnik ne bi razumel. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

_O izpodbijanem sklepu_

1. Z izpodbijanim sklepom je toženka pridržala tožnika zaradi ugotovitev dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil (1. točka izreka). Sklenila je še, da se tožnika pridrži na prostore in v območju Centra za tujce v Postojni od 10. 10. 2022 od 13:20 do prenehanja razloga, vendar najdlje do 10. 1. 2023 do 13:20 z možnostjo podaljšanja za en mesec (2. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožnik 8. 10. 2022 ob 20.00 uri ilegalno prečkal hrvaško - slovensko mejo, ob 21:16 uri pa je bil obravnavan s strani slovenskih policistov. Tožnik je na policijski postaji podal namero za mednarodno zaščito. Toženka je povzela, da se je tožnik predstavil kot A. A., državljan Pakistana, da naj bi Pakistan zapustil pred štirimi meseci v skupini šestih sodržavljanov ter odšel prek Irana v Turčijo. Tam naj bi bivali en mesec, nato pa pot ilegalno nadaljevali prek Grčije, Bolgarije, Črne gore in Srbije do Bosne in Hercegovine, kjer so dva meseca bivali v kampu v Bihaču. Pot so nato ilegalno nadaljevali do Hrvaške in nato v Slovenijo. Toženka je povzela, da je tožnik kljub temu, da je bil seznanjen s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave pred sprejemom prošnje za mednarodno zaščito, tožnik zapustil sprejemne prostore azilnega doma. Toženka je povzela, da se je tožnik 9. 10. 2022 nahajal na Trgu osvobodilne fronte v Ljubljani, kjer so ga policisti prijeli. Tožnik je v postopku povedal, da je azilni dom zapustil, ker je nameraval oditi v Italijo. Ker je tožnik ponovno podal namero za mednarodno zaščito, je policija z njim zopet izvedla predhodni postopek, v okviru katerega ga je ponovno seznanila tudi s posledicami zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma ali njegove izpostave.

3. Toženka je povzela, da je tožnik v prošnji za mednarodno zaščito, vloženi dne 10. 10. 2022 (v nadaljevanju prošnja), povedal, da je Indijo legalno zapustil 14. 9. 2022 z letalom in odšel v Albanijo, kjer je ostal približno teden dni, nato v Srbijo, kjer je bil okoli pet do šest dni, pot pa nato prek Hrvaške nadaljeval v Slovenijo, za kar je porabil približno deset dni. Kot ciljno državo je navedel Italijo. Na vprašanje, ali bo počakal na zaključek postopka v Sloveniji, je odgovoril, da bo. Tožnik je v prošnji navedel, da je potni list poslal prijatelju v Italijo, ker ga je bilo strah, da bi ga vrnili nazaj v domovino, če bi imel potni list ob sebi in da ima adhar card v Indiji, da drugih dokumentov nima. Kot razlog zapustitve države je navedel, da ga je vlada pretepla in vrgla njega ter celotno družino iz hiše. Vzrok pretepa naj bi bil ta, da so želeli na volitvah voliti stranko Akall Dal, čemur je stranka Congress nasprotovala. Ker je bil lastnik hiše, ki so jo imeli v najemu, podpornik stranke Congress, jih je vrgel ven. Drugih razlogov ni navedel. 4. Toženka je tožniku ustno na zapisnik izrekla obravnavani ukrep. Povzela je tožnika, da je želel v Italijo in zato zapustil sprejemne prostore azilnega doma, še preden je podal prošnjo. Na vprašanje, zakaj ni počakal v sprejemnih prostorih, čeprav je bil o tem seznanjen na policijski postaji, tožnik ni navedel razlogov. Toženka povzame tudi, da tožnik ne bi podal prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji, če ga slovenska policija ne bi prijela.

5. Po zaključenem razgovoru je uradna oseba prosilcu ustno naznanila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugim odstavkom istega člena ter drugo alinejo 84.a ZMZ-1, in sicer zaradi ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, saj je predhodno že poskusil samovoljno zapustiti Slovenijo. Tožnik je povedal, da je vse v postopku razumel. Toženka meni, da je nedvomno mogoče zaključiti, da je tožnik želel zapustiti Slovenijo in oditi v Italijo, saj sam pove, da je želel v Italijo z vlakom (uradni zaznamek 2253-400/2022). Tožnik je zapustil sprejemne prostore azilnega doma, kljub temu, da je bil večkrat obveščen v njemu razumljivih jezikih, da jih ne sme. V postopku je večkrat navedel Italijo kot ciljno državo. Prav tako je navedel, da za zaščito v Republiki Sloveniji ne bi zaprosil, če ga ne bi prijela policija. Na podlagi navedenega pristojni organ utemeljeno sklepa, da bo slednje poskušal ponovno storiti, s čemer bi pristojnemu organu onemogočil ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji njegova prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa omejitve gibanja ne bi bilo mogoče pridobiti. Toženka navaja, da je treba s tožnikom opraviti osebni razgovor, ker tožnik trdi, da je Indijo zapustil zato, ker so ga vrgli iz hiše, kar pa povezuje s svojim političnim prepričanjem, zato je treba te njegove navedbe dodatno razjasniti, saj tožnik po smislu svojih navedb uveljavlja, da je izvorno državo zapustil zaradi razlogov, ki imajo izvor v njegovem političnem prepričanju. Gre za relevantne okoliščine, ki pa jih mora tožnik podrobneje pojasniti. Brez osebnega razgovora, razen v izjemnih okoliščinah, ki v konkretnem primeru niso podane, niti ni mogoče izdati vsebinske odločitve. Okoliščine, ki bi v konkretnem primeru dopuščale opustitev osebnega razgovora, niso podane. Kot je bilo že navedeno, tožnik prošnjo utemeljuje z izgubo hiše, ki jo je z družino najemal, in sicer zato, ker naj bi volili stranko, ki ne uživa podpore lastnika hiše. Zato je treba te njegove navedbe na osebnem razgovoru razjasniti.

6. Toženka je na podlagi navedenega ugotovila, da so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena in v povezavi z drugo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Toženka se sklicuje še na sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-18/16 K proti Staatssecretaris van Veiligheid en Justitie z dne 14. 9. 2017, v kateri je zavzelo stališče, da omejitev gibanja omogoča, da prosilec ostane na voljo nacionalnim organom zlasti zato, da ga ti lahko zaslišijo in da v nadaljevanju prispeva k preprečitvi morebitnega sekundarnega gibanja prosilca.

7. Toženka je še presodila, da izrečeni ukrep ne more biti učinkovit le s tožnikovo omejitvijo gibanja na območje azilnega doma, glede na to, da je že enkrat samovoljno zapustil sprejemne prostore še pred podajo prošnje, in glede na njegove izjave. Meni, da varnostnika na območju azilnega doma ne moreta zadržati prosilca, ki se odloči, da ne bo spoštoval pridržanja na to območje, če s svojim ravnanjem ne stori kaznivega dejanja ali kršitve javnega reda in miru, zaradi česar bi bilo potrebno policijsko posredovanje. Tudi sicer se je ob upoštevanju dolgoletnih izkušenj tovrstni ukrep izkazal za neučinkovit, saj je večina pridržanih oseb samovoljno zapustila azilni dom. Toženka izpostavlja, da že iz ravnanja tožnika, ki je sprejemne prostore azilnega doma enkrat že zapustil, čeprav je vedel, da jih ne sme in da je njegova ciljna država Italija izhaja, da milejši ukrep ne bi zadoščal in zato tudi ob sklicevanju na sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (v nadaljevanju Vrhovno sodišče RS) I Up 346/2014 z dne 5. 11. 2014 sklenila, da so izpolnjeni pogoji za izrek strožjega ukrepa omejitve gibanja na območje centra za tujce.

_Povzetek tožnikovih navedb_

8. Tožnik izpodbija sklep zaradi nepopolno oz. zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka in predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Po tožnikovem mnenju se sklepa sploh ne da preizkusiti. Tožnik nikoli ni bil ustrezno poučen, da azilnega doma ne sme zapustiti in da mu ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Ob podaji namere mu ni bil pojasnjen postopek. Nihče mu namreč ni prevedel navodil, da ne sme zapustiti recepcije oziroma azilnega doma. Tolmača sploh ni bilo prisotnega ob prijetju. Tožnik še poudarja, da iz registracijskega lista z dne 8. 10. 2022 izhaja, da mu je prevajalec prevajal v urdu, iz prošnje pa je razvidno, da tožnik razume in govori panjabi. Iz dokumentacije sicer sledi, da naj bi tožnik razumel prevajalca, vendar slednje ne drži - tolmača sploh ni bilo prisotnega pri njegovem prijetju. Tožnik tudi tega ni razumel oz. mogel razumeti, da iz dokumentacije izhaja, da naj bi tolmača razumel. Tožnik meni, da bi opozorilo toženke ob tožnikovem prvem prijetju v vsakem primeru moralo zajemati natančen opis pravnih posledic ob eventualni zapustitvi azilnega doma, ne samo opozorilo, da bo obravnavan kot tujec. Tožnik ne more nositi posledic neučinkovitega varovanja v azilnem domu, nesorazmerna pa je tudi časovna odreditev ukrepa na tri mesece. Tožnik sodišču zagotavlja, da ne želi pobegniti. Dejstvo, da se je tožnik ob prijetju nahajal na Trgu osvobodilne fronte ne pomeni, da je želel v Italijo. Toženka po tožnikovem mnenju testa sorazmernosti sploh ni opravila in ni upoštevala njegovih osebnih okoliščin. Zgolj ugotovitev, da je odšel iz azilnega doma ob tem, da ni vedel, da mora tam počakati, ne zadošča za ugotovitev dejstva, da je begosumen. Tožnik predlaga, da sodišče postopek prekine in poda zahtevo za začetek postopka za oceno ustavnosti druge alineje 84.a člena ZMZ-1, ker gre za preširoko definicijo begosumnosti po samem zakonu, kar predstavlja hud poseg v svobodo gibanja.

9. Tožnik predlaga, da sodišče izda začasno odredbo in odloči, da se do pravnomočne odločitve zadrži izvršitev izpodbijanega akta in tožniku ukine ukrep omejitve gibanja na prostore azilnega doma. Tožnik je izkazal, zakaj v tem primeru niso podani pogoji za odvzem prostosti, po drugi strani pa bo izvrševanje ukrepa tožniku prizadelo nepopravljivo škodo. Tožnik se v omejenem prostoru azilnega doma zelo slabo počuti. Z izpodbijanim sklepom je kršena tožnikova pravica do osebne svobode iz prvega odstavka 19. člena Ustave RS, 5. člena EKČP in 6. člena Listine, kar očitno predstavlja težko popravljivo škodo že samo po sebi, sodišče pa mora v primeru kršitve ustavne pravice zagotoviti učinkovito sodno varstvo (četrti odstavek 15. člena Ustave RS ter prvi odstavek in drugi odstavek 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah ter 18. člen Procesne direktive št. 2005/85/ES), ki ga brez izdaje začasne odredbe ne bi imel. Taka je tudi sodna praksa Upravnega sodišča in sicer sodba in sklep I Up 312/2015 z dne 25. 2. 2015. 10. Tožnik se v omejenem prostoru Centra za tujce, Postojna zelo slabo počuti (mdr. mu je onemogočena molitev v miru, pri tem ga ovirajo drugi prebežniki, ki so druge religije, v prostorih Centra za tujce tako ni poskrbljeno in omogočeno, da bi prebežniki v miru molili). Izkazana je dalje tudi javna korist za izdajo začasne odredbe v smislu tretjega odstavka 32. člena ZUS-1. Kajti, če je določba zakona, kot je na primer, drugi odstavek 333. člena ZPP, ali če je upravna ali sodna praksa takšna, da bi njen učinek zmanjševal učinkovitost prava Unije s tem, da bi se sodišču, pristojnemu za uporabo tega prava, odrekla možnost, da ob uporabi stori vse potrebno, da se ne uporabijo nacionalne zakonske določbe, ki morda ovirajo polni učinek predpisov Unije, ki imajo neposredni učinek, potem je takšna določba ali praksa nezdružljiva z zahtevami same narave prava Unije. Zato po potrebi nacionalno sodišče takšne določbe ne uporabi. V konkretnem primeru sicer ne gre za to, da bi bilo Upravno sodišče dolžno določbo drugega odstavka 333. člena ZPP ignorirati, kajti tožnik je v postopku izrecno predlagal izdajo začasne odredbe, pri čemer je težko popravljiva škoda izkazana z nezakonitim odvzemom prostosti (in ker se tožnik v Centru slabo počuti - kot že obrazloženo zaradi onemogočanja izražanja svoje verske pripadnosti oz. molitve), začasna odredba pa je dalje tudi sorazmerna s ciljem varovanja javnih koristi glede učinkovite uporabe prava EU. Z njeno izdajo je namreč neposredni učinek določbe drugega pod - odstavka člena 9(3) Direktive o sprejemu 2013/33/EU učinkovito zavarovan.

_Povzetek navedb toženke_

11. Toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu kot zakonitem in pravilnem ter prereka vse navedbe tožnika. Poudarja, da ne drži trditev tožnika, da ni vedel, kakšne so posledice ob eventualni zapustitvi azilnega doma, ker je na zapisnik 10. 10. 2022 ob prisotnosti svojega pooblaščenca sam izjavil, da je hotel iti v Italijo in da je brez razloga zapustil azilni dom ter tudi, da ne bi podal prošnje, če ga ne bi ujela policija.

**K I. točki izreka:**

12. Sodišče je v dokaznem postopku izvedlo vse predlagane dokaze in sicer prebralo listine označene v sodnem spisu kot priloga A1 in A2, v soglasju z obema strankama štelo za prebrane vse listine spisa, ki se nanašajo na upravno zadevo toženke št. 2142-4614/2022 in zaslišalo tožnika.

Tožba ni utemeljena.

13. Po presoji sodišča je toženka pravilno ugotovila, da so v obravnavani zadevi podani pogoji za izreka ukrepa omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sklicuje na razloge izpodbijanega sklepa.

14. V prvem odstavku 84. člena ZMZ-1 je določeno, da v primeru, če ni mogoče po določbah tega zakona zagotoviti doseganja ciljev po določbah tega odstavka, lahko prosilcu pristojni organ odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje azilnega doma ali njegove izpostave iz zakonsko določenih razlogov, med drugim tudi da se ugotovijo določena dejstva, na katerih temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja nevarnost, da bo prosilec pobegnil (druga alineja prvega odstavka 84. člena ZMZ-I). Če pristojni organ ugotovi, da v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa iz prejšnjega odstavka, ali če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja, se lahko prosilcu, ki ni mladoletnik ali mladoletnik brez spremstva, odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

15. Kriteriji za ugotovitev obstoja nevarnosti pobega (begosumnost) so urejeni v 84.a členu ZMZ-1 z naslovom "nevarnost pobega", iz katerega je med drugim razvidno, da se šteje, da so v posameznem primeru podane okoliščine, na podlagi katerih je mogoče sklepati, da bo oseba pobegnila, če je oseba predhodno že poskušala Republiko Slovenijo samovoljno zapustiti oziroma jo je zapustila (druga alineja 84. a člena ZMZ-I). Neutemeljene so zato posplošene tožbene navedbe, da kriteriji begosumnosti niso opredeljeni in s tem v zvezi podan predlog za prekinitev tega postopka.

16. Neposredno odločilen razlog za odločitev toženke je ugotovitev, da so v obravnavani zadevi za ukrep omejitve tožnikovega gibanja na Center za tujce podani razlogi iz druge alineje prvega odstavka 84. člena v zvezi s tretjo alinejo 84.a člena ZMZ-1. Nosilni razlog za omejitev gibanja v obravnavani zadevi je namreč presoja toženke, da je treba ugotoviti določena dejstva, na katerih temelji zahtevek za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja utemeljena nevarnost, da bo tožnik pobegnil. 17. Ni sporno, da je tožnik 8. 10. 2022 na PP Koper izrazil namero za vložitev prošnje za mednarodno zaščito (v nadaljevanju namera). Zato je uradna oseba istega dne skladno z drugim odstavkom 42. člena ZMZ-11 izpolnila registracijski list in tožnika po tolmaču v urdu seznanila s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, torej da bo v tem primeru obravnavan kot tujec (v nadaljevanju opozorilo). Iz registracijskega lista in uradnega zaznamka z dne 8. 10. 2022 izhaja, da je postopek (tudi opozorilo) prevajan v urdu. Tožnik res v zaslišanju potrdi tožbene navedbe, da urdu ne razume, vendar mu sodišče, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, ne verjame. V svoji izpovedi je bil tožnik neprepričljiv, nekonsistenten in svoje izjave primerjano z upravnim postopkom v pomembnih odgovorih bistveno spreminjal. Tako se je v upravnem postopku na PP Koper predstavil kot A. A., da je rojen ... 1. 2001 in da je iz Pakistana, v prošnji pa navedel, da je B. B., rojen ... 11. 2003 in državljan Republike Indije. Sodišče tožniku ne more verjeti, da je to, kar je navajal na zaslišanju pred sodiščem res, in da vse tisto, kar je navajal drugače in prej, ni res, ker tožnik ne poda nobenega utemeljenega razloga. Sam sicer izpove, da je v dosedanjem postopku navedel nepravilne podatke zato, ker so bili z njim Pakistanci, ki naj bi mu rekli, da ne sme reči, da je iz Indije in da bo lažje dobil zaščito oz. dovoljenje, če bo rekel, da je iz Pakistana. To kaže na to, da je tožnik zavestno navajal neresnične podatke, s ciljem uspeti v postopku, da se je zavedal v kakšnem postopku je in da je postopek razumel. Glede na to sodišče ne sprejema, da tožnik ne razume urdu toliko, da ne bi razumel pojasnil in opozoril. To dokazuje tudi dejstvo, da je tožnik potrdil vse ostalo iz registracijskega lista z dne 10. 10. 2022 in za navajanje neresničnih podatkov navedel celo razlog, zato sodišče ne verjame, da (le) opozorila pa tožnik ne bi razumel. Sodišče ne verjame tožniku, da opozorila zato, ker je v urdu ni razumel. Sodišče je pri oceni tožnikove izpovedi upoštevalo tudi, da je v prošnji navedel, da je potni list poslal po pošti v Italijo, adhar kart ima v Indiji, na naroku zaslišan pa je izpovedal, da je oba dokumenta izgubil. Tožnik je različno navajal tudi razloge, zaradi katerih je zapustil Indijo (ali Pakistan) in v dosedanjem postopku navedel, da je zapustil Indijo zaradi ekonomskih razmer, v prošnji zato, ker je simpatizer stranke Akali Dal, zaslišan na naroku pa zato, ker v Indiji ne more dobiti dela, da živi v najemu, zaradi česar je zapustil Indijo. Tožnikov odgovor ob soočenju njegovih različnih izjav, da je to, kar je na sodišču odgovarjal, resnično, ob odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov, sodišča ne prepriča. 18. Tožnik je podpisal registracijski list, v katerem so navedena pojasnila uradne osebe zapisana tudi v urdu, kar je tožnik po presoji sodišča, kot obrazloženo zgoraj, razumel. Opozorilo na registracijskem listu, da tožnik pred sprejemom prošnje ne sme zapustiti sprejemnih prostorov azilnega doma, je po presoji sodišča jasno in razumljivo tudi povprečnemu človeku. Pravilna je presoja toženke, da je tožnik begosumen v bistvenem z obrazložitvijo, da je sprejemne prostore azilnega doma zapustil kljub temu, da je vedel, da jih ne sme, da je bil tožnik namenjen v Italijo, ki je njegova ciljna država, upoštevajoč, da v Sloveniji sploh ne bi zaprosil za mednarodno zaščito, če ga ne bi prijela policija, da je sam povedal, da je bil namenjen z vlakom v Italijo. Drži sicer tožbena navedba, da samo dejstvo, da se je tožnik ob prijetju nahajal na Trgu osvobodilne fronte ne more pomeniti, da je želel v Italijo. Tožnik pa očitno spregleda, da toženka ni utemeljevala tožnikove želje oditi v Italijo na podlagi tega, da so ga našli na Trgu osvobodilne fronte, ampak na podlagi tožnikove izrecne izjave, da je želel v Italijo. Po presoji sodišča je ocena toženke, da obstaja nevarnost, da bo tožnik pobegnil pred zaključkom postopka, glede na vse navedeno, zato pravilna. Sodišče še pripominja, da nenazadnje dejstvo, da je tožnik ponovno zaprosil za mednarodno zaščito nakazuje, da se je tožnik zavedal ne le, da sprejemnih prostorov ne sme zapustiti, ampak se je zavedal tudi posledic samovoljne zapustitve, torej tudi tega, da je zaradi zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma izgubil status prosilca, saj v nasprotnem primeru nova (druga) vložitev namere ne bi bila potrebna. Ob upoštevanju navedenega je po presoji sodišča dokazna ocena toženke vestna, skrbna ter analitično sintetična, torej v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene1. Glede na navedena izhodišča pa s posplošenimi tožbenimi očitki ni omajana niti njena vsebinska prepričljivost. 19. Po presoji sodišča niso utemeljene na napačno pravno podlago sklicujoče se tožbene navedbe2, da je toženka s pridržanjem tožnika na prostore Centra za tujce prekomerno posegla v njegovo svobodo in da ni tehtala sorazmernosti. Toženka je sorazmernost v izpodbijani odločbi namreč pravilno presojala v razmerju do milejšega ukrepa zadrževanja na območje azilnega doma. Zato tudi po presoji sodišča izrečeni ukrep pridržanja na prostore Centra za tujce glede na okoliščine obravnavane zadeve ni nesorazmeren. Ker ne gre za omejitev na podlagi Uredbe Dulbin III ni upoštevna sodba Sodišča EU v sodbi C 528/15, z dne 15. 3. 2016 na katero se sklicuje tožnik.

20. Sodišče se do ostalih tožbenih navedb ne opredeljuje, ker so nerelevantne oziroma v delih presplošne.

21. Sodišče je po ugotovitvi, da je bil postopek toženke pravilen in da je izpodbijani sklep pravilen in na zakonu utemeljen, tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.

**K II. točki izreka:** Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

22. Na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Tožnik lahko iz razlogov iz tega odstavka zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek 32. člena ZUS-1).

23. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek) oziroma začasno uredi stanje (tretji odstavek 32. člena). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

24. Iz tožnikovih navedb je razvidno njegovo stališče, da pogoji za pridržanje niso podani. Meni, da bi mu izvrševanje tega ukrepa povzročilo težko popravljivo škodo, saj se v Centru za tujce slabo počuti. Trdi, da izrečeni ukrep posega v njegovo pravico do osebne svobode iz 19. člena Ustave ter 6. člena Listine Evropske unije o temeljnih pravicah. Tožnik navaja, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti, da mu je onemogočena molitev v miru, pri tem ga ovirajo drugi prebežniki, ki so druge religije, v prostorih Centra za tujce tako ni poskrbljeno in omogočeno, da bi prebežniki v miru molili. Tožnik svojih navedb ne potrdi, saj zaslišan izpove na izrecno vprašanje svojega pooblaščenca, če ima kakšne težave zaradi vere v Centru za tujce, da drugih problemov v Centru za tujce ni kot to, da je v zaprtih prostorih. V obravnavani zadevi, ko se ukrep pridržanja tožnika na prostore Centra za tujce že izvaja, lahko sodišče izda začasno odredbo po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 iz razlogov po drugem odstavku tega člena za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno. Po presoji sodišča gre ravno za tako razmerje tudi v obravnavani zadevi. Vendar pa potrebnost izdaje takšne začasne odredbe v obravnavani zadevi ni izkazana že zato, ker je izrek ukrepa zakonit. Zakonita omejitev gibanja pa ne pomeni nedopustnega posega v pravico do osebne svobode (prvi odstavek 19. člena Ustave). Težko popravljive škode pa tožnik ni izkazal niti s posplošenimi trditvami, da se v Centru za tujce zelo slabo počuti.

25. Glede na navedeno je sodišče na podlagi tretjega in petega odstavka 32. člena ZUS-1 zavrnilo zahtevo za izdajo začasne odredbe.

1 Glasi se: "Vlagatelja namere obravnava policija, ki ugotovi njeno istovetnost in pot, po kateri je prišla v Republiko Slovenijo, ter druge okoliščine, ki bi lahko vplivale na nadaljnji postopek. Policija pri tem izpolni registracijski list in osebo v njej razumljivem jeziku seznani s posledicami samovoljne zapustitve sprejemnih prostorov azilnega doma, kar oseba potrdi s podpisom." 2 V obravnavani zadevi ne gre za omejitev gibanja na podlagi Uredbe Dublin III.