Jedro

V predsodnem postopku je prišlo do kršitve 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP, ker je v postopku na drugi stopnji sodelovala oseba, katere pisno mnenje je bilo upoštevano pri izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker je pri odločitvi o pritožbi sodelovala oseba, ki bi zaradi upoštevanja njenega pisnega mnenja pri izdaji prvostopenjske odločbe morala biti izločena. Izpodbijana drugostopenjska upravna odločba ni zakonita zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, zato bi jo že sodišče prve stopnje po ZDSS-1 moralo odpraviti.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da glasi: „Odločba št. ... z dne 31. 8. 2022 se odpravi in zadeva vrne drugostopenjskemu organu toženca v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 392,71 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.“

II. Tožena stranka je dolžna tožniku v 15 dneh povrniti 279,91 EUR stroškov pritožbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče je zavrnilo zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 1. 6. 2022 in iste opr. št. z dne 31. 8. 2022 ter vtoževano lastnost zavarovanca pokojninsko invalidskega zavarovanja na podlagi 18. člena ZPIZ-2 (I. tč. izreka), ker je presodilo, da sta zavrnilni odločbi pravilni in zakoniti. Izreklo je, da krije tožnik sam svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

2. Sodbo izpodbija tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga njeno spremembo v smeri ugoditve zahtevku oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

Sodba je obremenjena z absolutnimi kršitvami, ker se sodišče ni opredelilo do vseh pomanjkljivosti iz predsodnega postopka. Kršena je pravica do pritožbe, saj je na drugi stopnji sodelovala oseba, ki ne bi smela. Pravica do pravnega sredstva je ostala mrtva črka na papirju. A. A., podpisnik drugostopenjske odločbe, je bil podpisnik dopisov z dne 7. 7. 2021 in 4. 5. 2022. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da odločevalec ni samo sledil mnenju A. A., pač pa se nanj skliceval. Pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave Republike Slovenije1 (Ustava) ni le formalni institut, namenjen samemu sebi, pač pa temelj delovanja pravne države in zaupanja v pravo. Uveljavlja kršitev po 6. točki 2. odst. 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku2 (ZUP). Ne strinja se, da je za nastanek zavarovalnega razmerja po 18. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) potrebno dejansko opravljanje dela. Ob definiciji dela iz drugega pravnega razmerja po določbah ZDoh-2 gre sodišče pri uporabi 18. člena ZPIZ-2 predaleč. Ni sporno, da je dohodek obdavčen z dohodnino, trdi pa, da tako ustvarjen dohodek ne predstavlja dohodka iz zaposlitve v smislu obstoja delovnega razmerja, pač pa ustvarja pravno podlago po 18. členu ZPIZ-2 za zavarovanje na podlagi drugega pravnega razmerja. Glede na to, da ZDoh-2 in ZPIZ-2 uporabljata termin „storitev“, dejansko opravljanje dela ni nujni pogoj za pridobitev statusa zavarovanca po 18. členu ZPIZ-2. Dogovor o konkurenčni klavzuli predstavlja samostojno podlago za zavarovanje po 18. členu ZPIZ-2, saj gre za dogovor v pogodbi o zaposlitvi, po kateri se delavec zaveže, da določen čas po prenehanju delovnega razmerja ne bo opravljal konkurenčne dejavnosti. Gre za pogodbeni odnos med delavcem in delodajalcem, ki se sklepa za čas po prenehanju delovnega razmerja. Ta prične veljati z dnem, ko preneha delovno razmerje in ga delovna zakonodaja označuje kot pogodbo o zaposlitvi. Tudi v teoriji se del pogodbe o zaposlitvi, ki vsebuje konkurenčno klavzulo v posledicah sklenjene pogodbe, podreja splošnim pravilom OZ, po katerih je predmet storitve lahko aktivno ali pasivno ravnanje. V pasivnem ravnanju nekdo nekaj opusti ali trpi. V obravnavni zadevi se je zavezal, da za čas konkurenčne klavzule ne bo opravljal konkurenčne aktivnosti ali dejavnosti.

Zmotno je stališče sodišča, da ni kršena pravica do socialne varnosti ker mu ni priznan statusa zavarovanca, saj da pravica do pokojnine ni predmet spora. To sicer drži, vendar za pridobitev pokojnine potrebuje status zavarovanca. Stališče sodišča je v nasprotju s 50. členom Ustave in odločbo Up 360/05. Ustavno sodišče RS je v 6. točki obrazložitve zapisalo, da pravica do pokojnine pomeni pravico posameznika, da na podlagi plačanih prispevkov in drugih razumno določenih pogojev pridobi in uživa pokojnino, ki mu zagotavlja socialno varnost. Pokojnina ima dvojno naravo. Je ekonomska kategorija, saj so pravice iz pokojninskega zavarovanja odvisne od trajanja in višine plačanih prispevkov in socialna kategorija z elementi solidarnosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z 2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku4 (ZPP) je tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve iz 339. člena ZPP in pravilno uporabo materialnega prava. Ob takšnem preizkusu je ugotovilo, da tožbeni zahtevek na odpravo dokončne upravne odločbe zaradi bistvene kršitve upravnega postopka ni utemeljeno zavrnjen, iz razlogov kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

5. Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo z dne 31. 8. 2022, s katero je zavrnjena pritožba zoper prvostopenjsko odločitev z dne 1. 6. 2022. S slednjo je prvostopenjski organ zavrnil zahtevo na ugotovitev lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova drugega pravnega razmerja iz 18. člena ZPIZ-2 z utemeljitvijo, da je bil tožnik že z dopisom št. ... z dne 4. 5. 2022 obveščen, da mu za čas prejemanja nadomestila iz naslova konkurenčne klavzule ni mogoče priznati statusa zavarovane osebe, saj ni podlage za vključitev v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je tudi sodišče presodilo, da sta izpodbijani odločbi pravilni in zakoniti, ob tem pa zmotno zaključilo, da naj v predsodnem upravnem postopku ne bi prišlo do bistvene kršitve po 6. točki 2. odst. 237. člena ZUP-a. 6. Samo zato, ker je na drugostopenjski upravni odločbi podpisan Direktor Sektorja B. A. A., tožniku sicer ni bila kršena pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave, po kateri je vsakomur zagotovljena pravica do pritožbe ali drugega pravnega sredstva proti odločbam sodišča in drugih državnih organov, s katerimi ti odločajo o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. V okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče uspešno zatrjevati, da je le zato, ker je bil A. A. podpisnik tožniku naslovljenih dopisov z dne 7. 7. 2021 in 4. 5. 2022, bila kršena pravica do pravnega sredstva. Iz tovrstnega razloga ni podlage za poseg v izpodbijano drugostopenjsko upravno odločbo.

7. Vendar je potrebno pritrditi pritožniku, da je v predsodnem postopku prišlo do kršitve 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP, ker je v postopku na drugi stopnji sodelovala oseba, katere pisno mnenje je bilo upoštevano pri izdaji prvostopenjske upravne odločbe. V zadevi je prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ker je pri odločitvi o pritožbi sodelovala oseba, ki bi zaradi upoštevanja njenega pisnega mnenja pri izdaji prvostopenjske odločbe morala biti izločena. Izpodbijana drugostopenjska upravna odločba ni zakonita zaradi bistvene kršitve upravnega postopka, zato bi jo že sodišče prve stopnje po Zakonu o delovnih in socialnih sodiščih5 (ZDSS-1) moralo odpraviti.

Glede na izključitveni razlog po 4. točki 35. člena ZUP-a predstojnik oz. pooblaščena uradna oseba ne sme odločati ali opravljati posameznih dejanj v postopku, če je bila udeležena na prvi stopnji ali sodelovala pri odločanju. Ustava v 22. členu določa, da je vsakomur zagotovljeno _enako varstvo pravic_ pred sodiščem6 in _drugimi državnimi organi_, ki odločajo o njegovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih. Gre za izvedbo poštenega postopka. Po pravni teoriji, ustavnopravni in sodni praksi je sestavni del poštenega postopka tudi spoštovanje temeljnega procesnega jamstva o nepristranskem odločanju, s čimer je povezano načelo pravne države iz 2. člena Ustave7. 8. Tako kot se zahteva nepristranskost sodnikov po učinkih ter zunanjem videzu v očeh strank in javnosti, velja to tudi za uradne osebe v upravnih postopkih. Ni dovolj, da upravni organ pri odločanju ravna nepristransko, temveč mora biti tudi sestavljen tako, da ne vzbuja dvoma v videz nepristranskosti. Za zagotavljanje objektivnega vidika tega jamstva je potrebno odstraniti okoliščino, ki lahko prizadene videz nepristranskega upravnega odločanja. Tudi po stališču ESČP sta za obstoj nepristranskega sojenja (velja enako za upravno odločanje) odločilna subjektivni kriterij, pri katerem gre za ugotavljanje osebnega prepričanja odločevalca in objektivni kriterij, pri katerem gre za presojo, ali je zagotovljeno uresničevanje procesnih jamstev tako, da je izključen vsak dvom v nepristranskost8. Gre za objektivni videz nepristranskosti.

9. Iz sodnega spisa izhaja, da je dopis z dne 7. 7. 2021 z naslovom „Priznanje pokojninske dobe, nadomestilo za spoštovanje konkurenčne klavzule“ ter z dne 4. 5. 2022 podpisal Direktor Sektorja B. A. A. (A/3 in A/4), da je bilo njegovo pisno mnenje z dne 4. 5. 2022 upoštevano v utemeljitvi prvostopenjske zavrnilne upravne odločbe z dne 1. 6. 2021 (list. A/2) in da je kot Direktor Sektorja B. podpisan tudi na drugostopenjski odločbi z dne 31. 8. 2022 (A/1). Pri izdaji dokončne upravne odločbe je torej prišlo do bistvene kršitve pravil upravnega postopka, ki že sama po sebi narekuje njeno odpravo in vrnitev v ponovno drugostopenjsko upravno odločanje.

10. Pritožbeno sodišče je na podlagi 358. člena ZPP ob uporabi 82. člena ZDSS-1 zaradi kršitve iz 6. točke 2. odst. 237. člena ZUP-a dokončno upravno odločbo odpravilo in zadevo vrnilo tožencu v ponovno drugostopenjsko odločanje. Ker je izpodbijana sodba spremenjena tako, da je odpravljena le dokončna upravna odločba in zadeva vrnjena v predsodno pritožbeno reševanje (prvi odstavek I. tč. izreka), se ob le delni kasatorni sodbi do očitane nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pred sodiščem prve stopnje ni opredeljevalo, saj bi bilo to preuranjeno.

11. Ob takšni pritožbeni razsoji je ob uporabi 154. člena ZPP v zvezi z Odvetniško tarifo9 (OT) sodišče priznalo 392,71 EUR stroškov10 in toženca zavezalo, da jih tožniku plača v 15 dneh od prejema sodbe (drugi odstavek I. tč. izreka).

12. Ker je tožnik s pritožbo uspel, mu je toženec po 165. členu v zvezi s 154. členom ZPP in OT dolžan povrniti tudi 279,91 EUR stroškov11 pritožbe (II. tč. izreka).

1 Ur. l. RS, št. 31/1991 s spremembami. 2 Ur. l. RS, št. 80/1999 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 5 Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami. 6 Pravica do poštenega sojenja. 7 Komentar Zakona o splošnem upravnem postopku ZUP, 1. knjiga, Komentar k 35. členu; Jernej Podlipnik. 8 Npr. odločba Ustavnega sodišča RS št. Up-217/15-13 z dne 7. 7. 2016 in opomba pod tč. 13. obrazložitve odločbe „sodba ESČP v zadevi Fey proti Avstriji z dne 23. 2. 1993“. 9 Ur. l. RS, št. 2/15 s spremembami. 10 Za tožbo priglašenih 300 tč. + 6,0. tč. mat. stroškov + 225 tč. za pripravljalno vlogo + 5, 5 tč. za mat. Stroške = 536,50 tč. x 0,60 = 321,9 EUR + 70,81 DDV = 392,71 EUR 11 Za pritožbo 375 tč. + 7,4 tč. mat. Stroškov = 382,4 tč. x 0,60 = 229,44 EUR + 50,47 DDV = 279,91 EUR.