Jedro

Sodišče je dolžno izvesti dokaz, ki ga predlaga obramba, le če je predlagani dokaz pravno relevanten (to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja) in je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano pravnomočno sodbo je bil obsojeni S.N. spoznan za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Sodišče mu je izreklo kazen eno leto zapora. Na podlagi določbe četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), je bil oproščen plačila stroškov kazenskega in pritožbenega postopka.

2. Zoper sodbo je obsojenčev zagovornik pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka in drugih kršitev določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe. Vrhovnemu sodišču je predlagal, naj zahtevi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec mag. A.F. v odgovoru na zahtevo, podanem po določbi drugega odstavka 423. člena ZKP, meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Navedene kršitve zakona niso podane, zahteva uveljavlja tudi razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati.

O odgovoru državnega tožilca se obsojenec in zagovornik nista izjavila.

4. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Zagovornik zatrjuje, da je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe in izvedenim dokazom med postopkom ter tako sodba tudi nasprotuje sama sebi. V zahtevi pa zagovornik ne utemeljuje citirane bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Z navedbami, da dejanje obsojencu ni dokazano in s sklicevanjem na izpovedbo priče D.B., ki je bila v sodbi sodišča prve stopnje presojena in ocenjena kot neverodostojna ter z nestrinjanjem z zaključki sodišča o pomenu strokovnega mnenja Centra za forenzične preiskave, na katerih je sodišče gradilo sklepe o obsojenčevi krivdi, izraža le pomisleke, da odločilna dejstva v sodbi niso pravilno ugotovljena. Uveljavlja razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Enako velja za navedbe v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenca cestnoprometne stroke. Zagovornik se ne strinja z oceno sprejeto v pravnomočni sodbi, da je izvedensko mnenje jasno in popolno ter v skladu s pravili znanosti in stroke. Ostaja na ravni nestrinjanja z dokazno oceno in z navedbami ne uveljavlja kršitve, ki jo zatrjuje. Zagovornik zatrjuje tudi, da je zaradi napačne presoje mnenja izvedenca prometne stroke podana tudi kršitev kazenskega zakona, to je materialnih določil o pomembnih dejstvih, ki vplivajo na odločitev. Kršitev katerih materialnih določil je podana, zagovornik izrecno niti ne pove. Izhaja pa tudi iz napačnega izhodišča, saj kršitev kazenskega zakona povezuje z zmotno ugotovljenim dejanskim stanjem. Kršitev kazenskega zakona je podana le, če je bil na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabljen kazenski zakon.

7. Bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP vidi zagovornik v tem, da sodišče ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagal v postopku pred sodiščem prve stopnje ter se, ker dokazov ni izvedlo, tako tudi ni ukvarjalo z drugimi možnimi vzroki za prometno nesrečo, ki obsojenčevo krivdo izključujejo. Osredotočilo se je le na dejstvo, kdo naj bi bil voznik tovornega vozila, ni pa ugotavljalo dejstev, ki jih je obramba tudi zatrjevala, ki pomembno vplivajo na presojo vzroka nastanka prometne nesreče in s tem tudi na presojo obsojenčeve krivde. Zaključuje, da je tudi iz tega vidika mogoče sodišču očitati bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP poleg zatrjevane kršitve po drugem odstavku 371. člena ZKP.

8. Zagovornikove navedbe je mogoče strniti po eni strani v ponovno nestrinjanje s presojo izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi (nakazovanje, da vzročna zveza med obsojenčevim ravnanjem in prometno nesrečo ni ugotovljena in da so zato tudi zaključki o obsojenčevi krivdi zmotni) ter na uveljavljanje kršitve pravice do obrambe, ker niso bili izvedeni vsi dokazi, ki jih je v postopku pred sodiščem prve stopnje predlagala obramba, saj so bili dokazni predlogi zavrnjeni. Po ustaljeni ustavnosodni presoji (na primer odločba Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 8.6.1995) sodišče ni dolžno izvesti vsakega dokaza, ki ga predlaga obramba. To mora storiti le tedaj, kadar je predlagan dokaz pravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje obstoja kaznivega dejanja in s katerim je izkazana verjetnost, da bi njegova izvedba lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. V dvomu je vsak dokazni predlog v korist obdolženca in ga sodišče mora izvesti, razen če je očitno, da dokaz ne more biti uspešen. Obstoj in pravno relevantnost predlaganega dokaza pa mora obramba utemeljiti tudi s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišči prve in druge stopnje sta argumentirano pojasnili (stran 3 sodbe sodišča prve stopnje in stran 2 in 3 sodbe sodišča druge stopnje) presojo, da izvedba dokazov, ki jih je predlagal zagovornik (dokazi glede rekonstrukcije ceste po prometni nesreči) ni potrebna, saj ni bila izkazana verjetnost, da bi izvedba dokazov lahko privedla do drugačne ugotovitve dejanskega stanja. Argumenti obeh sodišč, da dokazov ni potrebno izvesti, ker niso odločilni in je tako tudi očitno, da ne bi mogli biti uspešni, so razumni in utemeljeni. Zagovornik ni uspel uveljaviti bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP kot posledico zatrjevane kršitve obsojenčeve pravice do obrambe.

9. Po navedenem je Vrhovno sodišče na podlagi določbe 425. člena ZKP zahtevo za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno.

10. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Sodno takso, ki jo je dolžan plačati obsojenec, bo odmerilo sodišče prve sodišče stopnje v posebnem plačilnem nalogu po Zakonu o sodnih taksah.