Jedro

Po ZUP/86 je pritožba pravočasna, če jo organ prejme zadnji dan roka za njeno vložitev oziroma če jo stranka zadnji dan roka za pritožbo odda priporočeno po pošti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravne sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/2000) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 21.2.2000, s katero je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo zoper sklep Davčnega urada P. z dne 14.10.1997, s katerim je bila zavržena tožničina pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi dolga iz premičnega premoženja tožnice, ki jo je izdal Davčni urad P. z dne 17.10.1997, kot prepozna.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke in razlogom, ki jih je za svojo odločitev v obravnavani zadevi navedla v izpodbijani odločbi. Svojo odločitev je oprlo na 1. odstavek 45. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP, Uradni list RS, št. 18/96), v katerem je določeno, da je rok za pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi in druge sklepe v postopku prisilne izterjave 8 dni od dneva vročitve sklepa. Iz upravnih spisov pa izhaja, da je tožnica vložila pritožbo zoper sklep o prisilni izterjavi dolga z dne 17.7.1997, ki ji je bil vročen dne 23.7.1997, čemur tožnica ne ugovarja, pritožbo zoper ta sklep pa je tožnica priporočeno po pošti poslala 1.8.1997. 8-dnevni rok za vložitev pritožbe zoper ta sklep, določen s 45. členom ZDavP pa je iztekel v četrtek 31.7.1997. Pritožba je bila torej vložena prepozno. Sodišče prve stopnje pa je kot neupoštevne zavrnilo tožničine ugovore, ki se nanašajo na vprašanje davčnega dolga, torej na izvršilni naslov, ne pa na sklep o prisilni izterjavi oziroma zamujeni rok za pritožbo zoper tak sklep, kar je predmet presoje v obravnavanem upravnem sporu.

Tožnica v pritožbi zoper prvostopno sodbo navaja, da je bila prepričana, da je zadnji dan roka za vložitev pritožbe zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga 1.8.1997. Predlaga, da pravočasnost njene pritožbe preveri tudi Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Navaja tudi, da davčni dolg, kakršen je določen v izvršilnem naslovu, ne obstaja, saj v času, na katerega se nanaša plačilo davkov in prispevkov v izvršilnem naslovu ni bila več samostojna podjetnica, temveč je bila zaposlena. Meni, da je zato plačilo omenjenih davkov brezpredmetno, saj je te prispevke plačevala v enakem času pri podjetju, kjer je bila zaposlena. Meni, da bi se moral postopek prisilne izterjave ustaviti, glede na dokazila, da je bila v spornem času zaposlena v podjetju. Želela bi biti zaslišana, da bi lahko obrazložila svojo takratno stanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev prvostopnega sodišča v obravnavanem primeru pravilna in zakonita, zanjo je prvostopno sodišče navedlo utemeljene razloge, na katere se pritožbeno sodišče, da se izogne ponavljanju, v celoti sklicuje.

V zvezi s tožničino pritožbo je pritožbeno sodišče vpogledalo v upravne spise. Enako kot prvostopno sodišče, tožena stranka in prvostopni upravni organ je ugotovilo, da bi morala tožnica glede na to, da ji je bil sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga vročen 23.7.1997, čemur tožnica ne nasprotuje, pritožbo vložiti najpozneje do vključno četrtka 31.7.1997, da bi bila glede na 8 dnevni rok za vložitev pritožbe (1. odstavek 45. člena ZDavP) ta pritožba pravočasna. Tožnica tudi sama navaja, da je pritožbo vložila 1.8.1997, torej prepozno. Zato je odločitev v obravnavanem primeru pravilna in zakonita.

Enako kot prvostopno sodišče in oba upravna organa, pa tudi vrhovno sodišče meni, da tožničini pritožbeni ugovori, ki se nanašajo na izvršilni naslov v tem postopku, v katerem se presoja zgolj zakonitost odločbe tožene stranke v zvezi s sklepom prvostopnega upravnega organa, s katerim je bila tožničina pritožba zoper sklep o prisilni izterjavi davčnega dolga zavržena kot prepozna, neupoštevni. Če bo tožnica v postopku v zvezi z odločbo o odmeri davkov in prispevkov uspela dokazati, da teh davkov in prispevkov ni dolžna plačati, se bo izvršilni postopek oziroma sama izvršba ustavila in bodo odpravljene vse njene pravne posledice. Če pa bo medtem tak sklep že izvršen, pa se bodo tožnici, če bo ugotovljeno, da tega davčnega dolga ni, preplačana sredstva vrnila skupaj z obrestmi, kot to določa ZDavP.

Glede na navedeno bi bilo vsako zaslišanje tožnice v upravnem sporu v nasprotju z načeli ekonomičnosti in učinkovitosti postopka, saj je v obravnavanem primeru dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Tožnica pa s tožbenimi in pritožbenimi navedbami, ki se ne nanašajo na pravočasnost njene pritožbe, na odločitev v obravnavanem primeru ne bi mogla vplivati s svojimi izjavami. Zato se pritožbeno sodišče strinja s prvostopnim sodiščem, da v obravnavanem primeru ni bilo zakonske osnove za opravo glavne obravnave (1. odstavek 51. člena ZUS) in da zaradi neoprave glavne obravnave pravila postopka niso bila bistveno kršena (4. odstavek 72. člena ZUS).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopnega sodišča.