Jedro

Obseg odgovornosti dediča se presoja po vrednosti podedovanega premoženja, ki ga je to imelo v času zapustnikove smrti. Kasnejše spremembe, nastale v vrednosti predmeta premoženja, nimajo vpliva na velikost in obseg odgovornosti.

Izrek

Pritožbi se u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje r a z v e l j a v i v celoti in v r n e sodišču v ponovno obravnavanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo tožencema plačila 202.654,00 SIT in sicer vsakemu do 1/2 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 1998 dalje ter povrnitev stroškov pravdnega postopka. V presežku za znesek 249.223,00 SIT pa je zahtevek zavrnilo kot neutemeljen. Iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta toženca dediča po pokojnem F. K., ki je bil iz naslova posojilne pogodbe dolžan še znesek 451.877,00 SIT. Posojilodajalec je svojo terjatev do pokojnega dne 30. 10. 1992 cediral tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je ob uporabi I. odst. 148. čl. ZOR štelo, da ima pogodba učinek tudi za univerzalne pravne naslednike in ker sta toženca takšna naslednika, sta dolžna ta dolg poravnati. Po 142. čl. Zakona o dedovanju je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove le do višine vrednosti podedovanega premoženja. Toženi stranki sta oporočna dediča, ki sta podedovala 380 delnic I.. Sodišče je na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da so bile te delnice na dan 27. 8. 1999 vredne 187.720,00 SIT. Ker jih ni bilo možno vrednotiti po vrednosti v času dedovanja, saj so začele šele kasneje kotirati na borzi, je sodišče štelo, da sta podedovala delnice v vrednosti na dan sojenja, 6. 1. 2000 (po 53,33 SIT) kar znese za 3.800 delnic skupno 202.654,00 SIT. V tej višini je zahtevku ugodilo z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 1998 dalje. Iz razlogov sodbe ne izhaja, zakaj je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti od tega datuma, prav tako pa ni odločilo o obrestih v zavrnjenem delu, saj je zavrnilo le znesek 249.223,00 SIT. Ta del je postal pravnomočen, saj se tožeča stranka zoper sodbo ni pritožila. Toženca sta se zoper sodbo pravočasno pritožila in v laični pritožbi smiselno uveljavljata pritožbeni razlog nepravilno uporabljenega materialnega prava. V pritožbi navajata, da tega zneska ne moreta poravnati prej, dokler se ne napravi preknjižba lastništva delnic od pokojnega. Tako sta pisno vlogo že podala v KDD L., kjer bodo napravili preknjižbo na njiju, da bosta lahko prodala delnice in poravnala dolg v znesku 202.654,00 SIT. Zato naj sodišče vzame njuno prošnjo oziroma pritožbo na znanje, saj nimata denarnih sredstev, da bi lahko prej poravnala, oziroma odplačala ta znesek. Obenem tudi prosita za oprostitev plačila sodnih stroškov. Odgovor na pritožbo ni bil vložen. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo materialno pravo, zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je ostalo tudi dejansko stanje nepravilno in nepopolno ugotovljeno. Zaključki sodišča prve stopnje o tem,da sta toženca oporočna dediča po dne 15. 1. 1997 umrlem F. K. in da je bilo predmet zapuščine 380 delnic Infonda, so nesporni kot tudi dejstvo, da je bil pokojni iz naslova dveh posojilnih pogodb z B. C. dolžan 198.258,00 SIT in znesek 13.343,00 SIT za zakonske zamudne obresti od 28. 10. 1997 do 31. 1. 1998 in znesek 217.342,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. 10. 1997 do 31. 1. 1998 v višini 16.634,00 SIT, skupno torej znesek 446.377,00 SIT. Nesporno je tudi, da je tožeča stranka upravičena zahtevati ta znesek iz naslova pogodbe o cesiji. Po I. odst. 142. čl. Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) je dedič odgovoren za zapustnikove dolgove do višine vrednosti podedovanega premoženja. Po III. odst. so v primeru, če je več dedičev, ti nerazdelno odgovorni za dolgove in sicer vsak do višine vrednosti svojega dednega deleža ne glede na to, ali je delitev dediščine že izvršena ali ne. Zapustnikovo premoženje je celota njegovih premoženjskih pravic in obveznosti, ki jih je ta imel ob smrti in ki tudi ob smrti preidejo na dediče. Obseg odgovornosti dediča se torej presoja po vrednosti podedovanega premoženja, ki ga je to premoženje imelo v času zapustnikove smrti. V zapuščino, torej v celotno premoženje in premoženjske pravice in obveznosti, ki jih je zapustnik imel ob smrti in ki ob smrti preidejo na dediče, spadajo tudi obveznosti do zapuščine. Dedič odgovarja za dolgove samo s takšno vrednostjo, ki jo je v času zapustnikove smrti imelo tisto premoženje, ki mu je pripadalo kot zapuščina. Obseg odgovornosti dediča se presoja po vrednosti podedovanega premoženja, to je po tisti vrednosti, s katero je bilo njegovo premoženje povečano. Vrednost podedovanega premoženja pa se ugotavlja po vrednosti, ki jo je imelo v času prehoda v lastništvo naslednika, to je v času smrti zapustnika. Ocena vrednosti tega premoženja v času smrti zapustnika pa se presoja po prometni vrednosti stvari, ki spadajo v zapuščino. Kasnejše spremembe nastale v vrednosti predmeta premoženja nimajo vpliva na velikost in obseg odgovornosti naslednika. Naslednik odgovarja upnikom samo do višine vrednosti podedovanega premoženja, ki ga je to premoženje imelo v času smrti zapustnika. Kasnejše spremembe v vrednosti zapuščine, tako povečanje premoženja ali pa zmanjšanje tega premoženja ne morejo vplivati na obveznosti dediča. Dediči namreč odgovarjajo za dolgove le v primeru, če imajo pokritje v vrednosti zapuščine ob času smrti zapustnika. Sodišče prve stopnje je tako nepravilno uporabilo materialno pravo, to je določbo 142. čl. Zakona o dedovanju. Pritožbeno sodišče je dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava. Zaradi nepravilne uporabe materialnega prava pa je sodišče prve stopnje dejansko stanje nepravilno ugotovilo, saj je ugotavljalo vrednost zapuščine po času na dan sojenja, ne pa po času na dan smrti zapustnika. Glede na to je bilo potrebno sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljaviti in vrniti zadevo sodišču v ponovno odločanje. Pri ponovnem odločanju bo sodišče moralo pravilno uporabiti določbe 142. čl. Zakona o dedovanju, in pravilno ugotoviti, kakšna je bila vrednost zapuščine v času zapustnikove smrti. Pritožbeno sodišče je moralo v skladu z določbo čl. 355 ZPP razveljaviti sodbo sodišča prve stopnje, glede na to pa razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka, in vrniti zadevo temu sodišču v ponovno obravnavanje.