Jedro

Sodišče prve stopnje je povzelo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2020, ki jo je toženka podala tožniku iz ekonomskega in organizacijskega razloga, torej poslovnega razloga, kot ga določa 1. alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1. Pravilno je ugotavljalo, ali je ta razlog podan, torej ali držijo navedbe toženke v odpovedi o prizadetosti zaradi epidemije koronavirusne bolezni in upadu prihodkov ter o reorganizaciji dela na način, da se zmanjša število delavcev na delovnem mestu zunanji vratar/portir. Pritožba ne oporeka ugotovljenemu upadu prihodkov kot tudi ne dejstvu, da je bila reorganizacija dela izvedena (da se je delo po juniju 2020 opravljalo s tremi in ne več štirimi delavci na delovnem mestu zunanji vratar/portir). Tožnikove pritožbene navedbe, ki jih ponavlja iz dosedanjega postopka in se nanašajo na obseg študentskega dela pri toženki (pred in po odpovedi) in delo zunanjih vratarjev, ki so ga opravljali receptorji, vodje receptorjev in vzdrževalci, po podani odpovedi, niso bistvene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek za (1) ugotovitev nezakonitosti in razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2020, (2) ugotovitev, da tožniku delovno razmerje pri toženki ni prenehalo na podlagi te odpovedi in je trajalo do 30. 5. 2020, (3) obračun denarnega povračila v višini 11.874,00 EUR in izplačilo neto zneska z zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru zamude. Odločilo je, da stranki krijeta vsaka svoje pravdne stroške.

2. Zoper navedeno sodbo razen zoper odločitev o pravdnih stroških toženke se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožnik. Navaja, da je toženka sama v odpovedi navedla, da ohranja zaposlitev tistih delavcev, ki jih bo nujno potrebovala ob ponovnem zagonu poslovanja po koncu epidemije koronavirusne bolezni. Dejstvo je, da je med te delavce sodil tožnik. Toženka je zagnala poslovanje oziroma odprla hotel dne 1. 6. 2020, od dne 20. 6. 2020 je za delo na delovnem mestu zunanji vratar/portir angažirala do šest študentov, poleg tega so delo zunanjih vratarjev opravljali receptorji, vodje receptorjev in vzdrževalci. Študentje so v vseh mesecih od junija 2020 tedensko opravili približno toliko ur dela, kot znaša mesečna delovna obveznost. Ni šlo za občasno in kratkotrajno delo. Takšen obseg dela očitno ne predstavlja začasnega nadomeščanja odsotnih delavcev. V septembru 2020, ko so študentje opravili 588 ur dela, je bil odsoten le en delavec A.A., in sicer deset dni. Do tega se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Nekritično je sledilo navedbam toženke. Navedbe tožnika so ostale spregledane. Ni mu bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem. Sodišče prve stopnje je spregledalo tudi navedbo tožnika, da so študentje pri toženki delo delovnega mesta zunanji vratar/portir opravljali pred zaprtjem hotela. O tem izpodbijana sodba nima razlogov. Toženka se zaradi nižjih stroškov poslužuje študentskega dela. Dela na delovnem mestu zunanji vratar/portir je bistveno več, kot prikazuje. Ne glede na to, da v aprilu 2020, ko je podala odpoved tožniku, ni mogla predvideti poslovanja, je jasno, da trije delavci na delovnem mestu zunanji vratar/portir ne bodo zadoščali. To še toliko bolj velja ob upoštevanju dejstva, da so delo pred epidemijo opravljali štirje delavci skupaj z do enajst študentov. Tožnik ne zanika ekonomskega razloga za podajo odpovedi, vendar zaradi tega razloga potreba po njegovem delu ni prenehala. Tožnik je dokazoval, da toženka po odprtju hotela potrebuje vsaj štiri delavce na delovnem mestu zunanji vratar/portir. Kot dokaz je predlagal evidenco, iz katere bo razvidno, kdo je vozila gostov hotela vozil v garažo. Toženka kljub sklepu sodišča prve stopnje evidence ni predložila, kar pomeni, da bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da tožnikove navedbe o vsebini evidence držijo. Za odločitev je bistveno, kdo je po odprtju hotela vozil vozila v garažo. Ker toženka evidence ni predložila, tudi ni mogoče ugotoviti, iz katerih držav so prihajali gosti. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam toženke, da je bil obseg domačih gostov, ki so prihajali z vozili, povečan. Prometna ureditev pred hotelom, ki ne dopušča, da bi se tam puščala vozila, velja že od leta 2015 dalje. V garaži je bilo največ vozil septembra 2020. To negira toženkine navedbe o povečani potrebi po delu študentov v poletnih mesecih. Toženka je v času od 20. 3. 2020 do 31. 5. 2020 odpustila večje število (21) delavcev. Odpovedi je podala postopoma, da bi se ognila uporabi določb o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbam toženke, da je šlo za različne razloge za odpoved, ki jih toženka ni ugotovila hkrati. Šele v drugi pripravljalni vlogi je toženka navedla, da je podala devet odpovedi dne 20. 3. 2020, razloge za odpoved je utemeljila v tretji pripravljalni vlogi. To je prepozno. Sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati prepoznih navedb toženke. Ravnalo je pristransko. Iz toženkinih prepoznih navedb izhaja, da je bila restavracija hotela stroškovno neučinkovita že več mesecev pred začetkom epidemije. To kaže, da je bil pravi razlog za podajo odpovedi epidemija in ne stroškovna neučinkovitost. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo navedbi toženke, da spor s tožnikovo partnerko ni vplival na odločitev o podaji odpovedi. Pisna opozorila iz preteklih let niso objektivni kriterij za primerjavo delavcev. Sodišče prve stopnje tožniku neutemeljeno očita pomanjkljivo trditveno podlago. Na določbe ZIUPPP se v postopku pred sodiščem prve stopnje ni skliceval, saj za odločitev niso relevatne. Če bi sodišče prve stopnje menilo, da je treba uporabiti kakšen drug predpis, bi moralo tožnika na to v okviru materialnega procesnega vodstva opozoriti. V posledici zmotne odločitve o utemeljenosti zahtevka je zmotno odločilo o pravdnih stroških. Tožnik pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevku v celoti ugodi. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove navedbe. Navaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh tožnikovih navedb. Pravilno je ugotovilo obstoj poslovnega razloga za podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Upoštevalo je vsebino predloženih listin in skladni izpovedi zakonitega zastopnika toženke ter priče B.B.. Toženka v času podaje odpovedi ni mogla poslovati, hotel je bil zaprt. Njena poslovna odločitev je bila, da ohrani zaposlitev tistih delavcev, za katere je menila, da bo njihovo delo po odprtju hotela nujno potrebovala. Delo tožnika v času odpovedi ni bilo potrebno. Tožnikove navedbe o delu študentov od konca junija 2020 dalje so za odločitev nebistvene. Aprila 2020 je bilo neznano, kako bo potekalo poslovanje v prihodnosti. Sodišče prve stopnje toženki utemeljeno ni naložilo, da predloži evidenco, iz katere bo razvidno, kdo je vozila gostov hotela vozil v garažo. Toženka z navedbami, ki se nanašajo na odpovedi, podane od marca 2020 do maja 2020, ni bila prekludirana. Navedbe niso zavlekle postopka. Opredelila se je do navedb tožnika in utemeljila, zakaj je podala odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavcem v restavraciji hotela. To je bilo iz razloga, ker je bila restavracija hotela stroškovno neučinkovita. Tožniku je bila odpoved podana iz drugega razloga. Odpoved ni bila povezana s sporom med toženko in tožnikovo partnerko, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje. Pravilno je upoštevalo, da v času podaje odpovedi ni bilo izrecno prepovedana podaja odpovedi delavcu na čakanju. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah pritožbenih razlogov. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede za odločitev bistvenih dejstev je popolno in pravilno ugotovilo in na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev.

6. Sodišče prve stopnje je povzelo razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 24. 4. 2020, ki jo je toženka podala tožniku iz ekonomskega in organizacijskega razloga, torej poslovnega razloga, kot ga določa 1. alineja prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Pravilno je ugotavljalo, ali je ta razlog podan, torej ali držijo navedbe toženke v odpovedi o prizadetosti zaradi epidemije koronavirusne bolezni in upadu prihodkov ter o reorganizaciji dela na način, da se zmanjša število delavcev na delovnem mestu zunanji vratar/portir. Pritožba ne oporeka ugotovljenemu upadu prihodkov kot tudi ne dejstvu, da je bila reorganizacija dela izvedena (da se je delo po juniju 2020 opravljalo s tremi in ne več štirimi delavci na delovnem mestu zunanji vratar/portir). Tožnikove pritožbene navedbe, ki jih ponavlja iz dosedanjega postopka in se nanašajo na obseg študentskega dela pri toženki (pred in po odpovedi) in delo zunanjih vratarjev, ki so ga opravljali receptorji, vodje receptorjev in vzdrževalci, po podani odpovedi, niso bistvene. Sodišče prve stopnje se do teh navedb utemeljeno ni podrobneje utemeljevalo (pravilno je pojasnilo, da izboljšanje poslovanja po podaji odpovedi ne pomeni, da ekonomski razlog ni bil podan), s čimer ni poseglo v tožnikovo pravico do obravnavanja pred sodiščem. Tudi če bi sledili navedbam tožnika o vsebini listin, ki jih toženka po sklepu sodišča prve stopnje ni predložila, torej navedbam, da so od junija 2020 vozila v garažo vozili študentje in tudi receptorji, vodje receptorjev in vzdrževalci, to ne dokazuje potreb po delu tožnika po pogodbi o zaposlitvi za delovno mesto zunanji vratar/portir. Ravno nasprotno, te navedbe potrjujejo, da je toženka delo dejansko reorganizirala oziroma da je delo na tožnikovem delovnem mestu opravljala z manj delavci kot pred odpovedjo.

7. Tožnik je v tožbi podal nekonkretizirane navedbe o odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, pri čemer je šele v pripravljalni vlogi z dne 3. 12. 2020 konkretiziral, zakaj šteje, da bi morala toženka ravnati po določbah 98. do 103. člena ZDR-1. Navedbe toženke v tretji pripravljalni vlogi, s katerimi je odgovorila na tožnikove navedbe, niso prepozne, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje. S tem nikakor ni ravnalo pristransko. Toženka je dne 24. 4. 2020 podala odpoved tožniku in še osmim delavcem. Pred tem je dne 20. 3. 2020 podala osem odpovedi, pri čemer je šlo za delavce v restavraciji hotela. Tožnikove pritožbene navedbe, da je bila restavracija hotela stroškovno neučinkovita že več mesecev pred začetkom epidemije, pritrjujejo ugotovitvi sodišča prve stopnje, da se je toženka postopoma odločala za odpovedi oziroma da ni v obdobju 30 dni ugotovila nepotrebnosti dela večjega števila delavcev. Ker ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev iz poslovnega razloga, toženka ni bila dolžna izdelati programa reševanja presežnih delavcev in uporabiti kriterijev, ki jih primeroma določa drugi odstavek 102. člena ZDR-1. Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, je dokazala, da odpovedi tožniku ni podala iz drugih, nedopustnih razlogov (spor s tožnikovo partnerko), ampak je tožnika izmed delavcev na delovnem mestu zunanji vratar/portir izbrala na podlagi objektivnega kriterija – opravljanje dela oziroma način opravljanja dela. V tem okviru je utemeljeno upoštevala pretekla pisna opozorila, ki jim tožnik v pritožbi po vsebini niti ne oporeka.

8. Tožnik nezakonitosti odpovedi pred sodiščem prve stopnje ni uveljavljal v povezavi z dejstvom, da je bil na čakanju, in se ni skliceval na ureditev v interventnih zakonih. Sodišče prve stopnje je kljub temu ugotovljena dejstva preizkusilo z vidika določb Zakona o interventnih ukrepih na področju plač in prispevkov (ZIUPPP; Ur. l. RS, št. 36/20 in nadalj.) in Zakonu o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; Ur. l. RS, št. 49/2020 in nadalj.) ter presodilo, da tožnikovi zahtevki tudi na tej podlagi niso utemljeni, čemur pritožbeno sodišče pritrjuje.

9. Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba izpodbija, in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

10. Odločitev o stroških pritožbenega razloga temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe, s katero ni uspel (154. člen ZPP). Toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo kot delodajalec v sporu o prenehanju delovnega razmerja (peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadalj.).