Jedro

V obravnavani zadevi je bila prvo tožena stranka izvajalec del, medtem ko je bila drugo tožena stranka, ki je bila tožnikov delodajalec, podizvajalka za posamezne segmente del na posameznem sklopu del, za katerega prvo tožna stranka ni imela kapacitet. Za izvajanje teh del sta prvo in drugo tožena stranka sklenili pogodbi za izvajanje del, ki pa je veljata le v razmerju do teh dveh strank. Tožnik tako ni opravljal dela za prvo toženo stranko, ampak za drugo toženo stranko, ki je bila podizvajalec del za prvo toženo stranko. Prvo tožena stranka zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca.

Sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Pomoč in nega, ki jo je tožniku nudila žena, vsekakor presega običajno pomoč in skrb med zakoncema, stanje, zaradi katerega je tožnik potreboval tujo nego in pomoč, pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, povzročila drugo tožena stranka.

Izrek

I. Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in se zadeva: - v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, odstopi stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje; - v delu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, pa se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sta prvo in drugo tožena stranka dolžni solidarno v roku 15 dni plačati tožeči stranki znesek 20.972,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 5. 2015 dalje do plačila (točka I izreka), višji in drugačen tožbeni zahtevek, in sicer za plačilo zneska 7.927,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 9. 2014 dalje do plačila ter plačilo zakonskih zamudnih obresti od zneska 20.972,50 EUR od 1. 9. 2014 do 17. 5. 2015 je zavrnilo (točka II izreka). Prvo in drugo toženima strankama je naložilo, da sta dolžni v roku 15 dni solidarno za tožečo stranko povrniti stroške postopka v znesku 2.767,23 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani št. ..., sklic na št. .... Tožnik je dolžan v roku 8 dni povrniti stroške postopka prvo toženi stranki v znesku 1.188,25 EUR in drugo toženi stranki v znesku 936,59 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila. Prva in druga tožena stranka sta dolžni solidarno povrniti sodno takso za ta postopek v znesku 360,62 EUR na račun Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, št. ..., sklic na št. ... v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III izreka).

2. Zoper točko I izreka in odločitev o stroških postopka v točki III v prvem in četrtem odstavku sodbe se pravočasno pritožujeta toženi stranki iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP.

3. Prvo tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v zvezi z njenim ugovorom stvarne pristojnosti delovnega sodišča, ki ga je podala že v odgovoru na tožbo, v izpodbijani sodbi zavzelo napačno stališče, da je pristojno za sojenje v obravnavani zadevi, ker je bila prvo tožena stranka dejanski delodajalec tožnika. To svojo odločitev je obrazložilo s tem, da naj bi imela sklenjena medsebojna pogodba z drugo toženo stranko elemente podizvajalske pogodbe in tudi elemente dogovora med uporabnikom in delodajalcem za zagotavljanje dela o napotitvi delavcev, kar naj bi bilo razvidno tudi iz izvedenskega mnenja za varstvo pri delu in požarno varnost. Pomembno pa naj bi bilo tudi dejstvo, da naj bi bil tožnik vključen v delovni proces pri prvo toženi stranki, saj je dela opravljal pod njenim nadzorom kot posojeni delavec drugo tožene stranke, ki je imela v času nezgode tudi registrirano dejavnost posoje delavcev. Po pritožbenem stališču sodišče ne sme in ne more svoje odločitve glede statusa tožnika podpirati z mnenjem izvedenca varstva pri delu. V obravnavanem primeru sta bili med prvo in drugo toženo stranko sklenjeni pogodbi za izvajanje del in sicer pogodbi ... z dne 27. 5. 2013 ter ... z dne 1. 1. 2012. Kot je razvidno iz listin v spisu, je projektna dokumentacija opredeljevala izgradnjo po sklopih in prvo tožena stranka je najela podizvajalca za opravo določenega segmenta del, za katerega sama ni imela kapacitet. Tako je prvo tožena stranka oddala določen segment del, ki jih je bilo v sklopu vseh del, potrebnih za dokončanje projekta, potrebno opraviti, drugo toženi stranki. V pogodbi pa sta opredelili tudi način dela, obračunavanja in izvajanja del. Glede na naravo oddanih del je bilo potrebno vsakodnevno usklajevanje med delavci obeh toženih strank, ker dela niso bila oddana po posameznih sklopih, to pa nikakor ne pomeni, da je šlo za pogodbo o posoji delovne sile. Napačna pa je tudi ugotovitev sodišča, da iz podizvajalskih pogodb sklenjenih med toženima strankama in pisnega sporazuma o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov pri izvajanju del na skupnem gradbišču izhaja, da je bil tožnik posojeni delavec, saj se učinki teh pogodb nanašajo zgolj na prvo in drugo toženo stranko. Nadalje navaja, da pogodbeno razmerje med tožnikom in drugo toženo stranko ni izpolnjevalo predpisanih značilnih elementov pogodbe po določbah 61. člena ZDR-1, saj tožnikova pogodba o zaposlitvi ni bila sklenjena za opravljanje dela pri uporabniku, v njej tudi ni določeno, da je višina plačila odvisna od dejansko opravljenega dela pri uporabniku, prav tako pa tudi ne vsebuje dogovora o višini nadomestila plače za čas predčasnega prenehanja dela. Tožnikova pogodba o zaposlitvi je tipična pogodba o zaposlitvi za gradbenega delavca in ima vse sestavine običajne pogodbe o zaposlitvi. Ker je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo in se postavilo na stališče, da je bil tožnik prvo toženi stranki posojeni delavec, je posledično storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je o zahtevku odločilo stvarno nepristojno sodišče. Pritožba pa se ne strinja tudi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da tožnik za škodni dogodek ni soodgovoren, saj je to stališče v nasprotju z izvedenskim mnenjem, prav tako pa je v nasprotju z izvedenskim mnenjem dosojena višina odškodnine iz naslova nematerialne škode, pravilna pa tudi ni odločitev o višini premoženjske škode zaradi tuje nege in pomoči, posledično pa tudi ne odločitev o stroških postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Drugo tožena stranka v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo njeno odškodninsko odgovornost, ker naj ne bi spoštovala določil ZVZD-1 in ZDR-1. Iz izpovedi tožnika izhaja, da drugo tožene stranke ni nikoli obvestil o kršitvah varnostnih ukrepov. A.A. ni bil delovodja ali kakorkoli drug odgovorni delavec, zato o eventuelnih razgovorih s tožnikom tudi ni obvestil delodajalca. Tožnik bi moral to storiti sam. Iz tožnikove izpovedi je jasno razvidno, da so bila vsa njegova opozorila usmerjena na delovodjo B.B. in C.C., ki pa sta bila nadrejena delavca prvo tožene stranke. Drugo tožena stranka tožniku ni nikoli grozila z odpovedjo oz. izgubo zaposlitve, kar je potrdila priča D.D.. A.A. in D.D. sta večkrat ponovila, da delavci drugo tožene stranke niso imeli z njene strani nadrejenega delavca in da je bil A.A. navaden delavec, ki je, če delavec tega ni mogel javiti sam, posredoval zahtevo delavca po novi zaščitni opremi (rokavice, čelada, čevlji). Priča E.E. je izpovedal, da so se delavci med seboj pogovarjali, da bi potrebovali zagatnice in razpire, vendar tega nikomur niso povedali oziroma na to nikogar niso opozorili. Opozarja na določbe 33. in 35. člena ZDR-1, ki jih je dolžan spoštovati delavec. Tožnik jih ni spoštoval, saj tožena stranka ni bila obveščena o kršitvah, niti ni tožnik zavrnil nevarnega dela, tako da tožena stranka ni mogla ustrezno ukrepati. Tako ni izkazana njena krivda, ki je obvezen element odškodninske odgovornosti. Zmotna pa je tudi ugotovitev izpodbijane sodbe, glede vzročne zveze med očitki drugo toženi stranki in tožniku nastalo škodo. Ker je tožnik opozarjal odgovorne delavce prvo tožene stranke na kršitve, pa niso ukrepali, bi do nezgode prišlo ne glede na posredovanje drugo tožene stranke, zato ni vzročne zveze med nastalo škodo in očitanim splošnim protipravnim ravnanjem drugo tožene stranke. Edini način, da bi se preprečila nezgoda s strani drugo tožene stranke bi bil, da bi tožnik spoštoval predpise in odklonil vstop v nezavarovani jarek in s tem omogočil drugo toženi stranki, da zahteva zavarovanje jarka ali pa bi odredila, da se tožnik in ostali delavci odstranijo s spornega gradbišča. Ker je bil tožnik napoteni delavec, je v skladu s 4. odstavkom 63. člena ZDR-1 imel pravico odkloniti delo pri prvo toženi stranki kot uporabniku, pa tega ni storil. Ker v izpodbijani sodbi ni obrazložitve o tem, katere določbe ZVZD-1 in ZDR-1 naj bi drugo tožena stranka kršila, je sodba v tem delu neobrazložena, kar je posledično kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Nadalje v sodbi ni obrazloženo, zakaj se drugo toženi stranki nalaga solidarna odgovornost s prvo toženo stranko, kar je tudi kršitev prej navedene določbe ZPP.

Nadalje navaja, da kljub morebitni solidarni odgovornosti, to ne pomeni, da sta obe toženi stranki odgovorni za enako višino nastale škode. Sodišče prve stopnje je ugovor drugo tožene stranke glede izključne odgovornosti oziroma soodgovornosti tožnika zavrnilo z utemeljitvijo, da se je tožnik bal za službo, ker je imel kredite in naj bi bil šibkejša stranka. Da bi drugo tožena stranka na kakršenkoli način grozila tožniku z izgubo zaposlitve, ni izkazano. Tožnik je pri njej delal že sedem let. Tožnik ni skladno s 4. odstavkom 63. člena izkoristil možnosti, da brez posledic odkloni delo pri prvo toženi stranki. Kot je izpovedal, je vedel, da ne sme stopiti v nezavarovani jarek. Da tožnik ni ravnal skladno s predpisi o varstvu pri delu, pa izhaja tudi iz izvedenskega mnenja. Če gre torej v razmerju med tožnikom in prvo toženo stranko za soprispevek vsakega za nastanek škode, pa tega v razmerju med tožnikom in drugo toženo stranki ni, saj je tožnik izključno odgovoren za nastanek nezgode. Zato je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in posledično napačno odločilo, da je drugo tožena stranka v celoti odgovorna za nastalo škodo.

Napačna pa je tudi odločitev sodišča o višini škode, ki je nastala tožniku, saj je odškodnino za nematerialno škodo po posameznih postavkah dosodilo v previsokih zneskih, v zvezi z dosojeno odškodnino za premoženjsko škodo iz naslova tuje nege in pomoči, pa drugo tožena stranka poudarja, da tožnik ni navedel, da je moral ženi, ki mu je pomagala, usluge poplačati. Sodišče prve stopnje je močno prekoračilo svoje pristojnosti, ker je le pavšalno določilo urno postavko v višini 5,00 EUR brez postavitve ustreznega izvedenca.

Sodišče prve stopnje pa v odločitvi o stroških postopka ni obrazložilo, zakaj določenih priglašenih stroškov za vloge ni priznalo. Vse vloge so bile potrebne in pomenijo odgovor na vloge nasprotnih strank.

5. Pritožbi sta utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v 2. odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava.

7. Tožnik je solidarno od prvo in drugo tožene stranke zahteval plačilo odškodnine za škodo, ki jo je utrpel kot posledico nezgode pri delu dne 10. 3. 2014 na gradbišču v F.. Sodišče prve stopnje je ugovor stvarne pristojnosti prvo tožene stranke zavrnilo, ker je ugotovilo, da je bil tožnik v času škodnega dogodka na gradbišču vključen v organiziran delovni proces pri prvo toženi stranki in je delal pod nadzorom, v organizaciji ter po navodilih prvo tožene stranke, saj je delo pri njej opravljal kot posredovani oziroma posojeni delavec drugo tožene stranke. Ker prvo tožena stranka, ki je bila po ugotovitvah sodišča tožnikov dejanski delodajalec, ni poskrbela za varnost pri delu, je krivdno odgovorna za tožniku nastalo škodo. Ugotovilo je tudi, da za to škodo solidarno odgovarja tudi drugo tožena stranka, ki je bila tožnikov (formalni) delodajalec, saj je bila o nevarnem delu na gradbišču obveščena, pa prvo tožene stranke ni opozorila na obveznost spoštovanja predpisov za zdravje in varnost pri delu in od nje ni zahtevala ustreznega zavarovanja jarkov pred zruški, prav tako pa tudi ni ustavila dela svojih delavcev. Na podlagi 1. odstavka 179. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.) je uporabilo določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in ugotovilo, da so izpolnjene predpostavke odškodninske odgovornosti, da za škodo, ki je nastala tožniku odgovarjata obe toženi stranki (1. odstavek 186. člena OZ) in tožniku dosodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 20.500,00 EUR in odškodnino za premoženjsko škodo v višini 472,50 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe do plačila, višji znesek pa je zavrnilo.

K pritožbi prvo tožene stranke:

8. Prvo tožena stranka sodišču prve stopnje utemeljeno očita absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Že v odgovoru na tožbo je ugovarjala stvarno pristojnost Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani za odločanje o odškodninskem zahtevku tožnika v delu, ki se nanaša nanjo. Skladno s točko b) 1. odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) je delovno sodišče pristojno za odločanje v individualnih delovnih sporih o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njihovimi pravnimi nasledniki in po točki c) istega odstavka o pravicah in obveznostih iz razmerij med delavcem in uporabnikom, h kateremu je delavec napoten na podlagi dogovora med delodajalcem in uporabnikom. Po 2. odstavku tega člena je delovno sodišče pristojno za odločanje tudi, če je v odškodninskem sporu, za katerega je podana pristojnost delovnega sodišča po določbah tega zakona, kot sospornik tožena zavarovalnica.

9. V obravnavani zadevi je bila prvo tožena stranka izvajalec del, medtem ko je bila drugo tožena stranka, ki je bila tožnikov delodajalec, podizvajalka za posamezne segmente del na posameznem sklopu del, za katerega prvo tožna stranka ni imela kapacitet. Za izvajanje teh del sta prvo in drugo tožena stranka sklenili pogodbi za izvajanje del, ki pa je veljata le v razmerju do teh dveh strank. Tožnik tako ni opravljal dela za prvo toženo stranko, ampak za drugo toženo stranko, ki je bila podizvajalec del za prvo toženo stranko. Prvo tožena stranka zato v razmerju do tožnika ni mogla predstavljati delodajalca. Prav tako pa tožnik in prvo tožena stranka nista bila v razmerju delavca in uporabnika po določbah ZDR-1 v členih od 59 do 63. Zato ni podana stvarna pristojnost delovnega sodišča niti po b) točki in prav tako ne po c) točki 1. odstavka 5. člena ZDSS-1 za odločanje v tem sporu v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko (tako VS RS v sklepu opr. št. VIII R 17/2014 z dne 9. 12. 2014).

10. Glede na navedeno delovno sodišče ni bilo pristojno za odločanje o tožnikovem zahtevku za plačilo odškodnine zoper prvo toženo stranko kot izvajalca del. Ker mora sodišče skladno z 19. členom ZPP med postopkom po uradni dolžnosti paziti na stvarno pristojnost, sodišče prve stopnje pa te določbe ni upoštevalo niti na izrecni ugovor prvo tožene stranke, je pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točki I in III), ki se nanaša na prvo toženo stranko, razveljavilo in zadevo v tem obsegu odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu sodišču v novo sojenje (prvi odstavek 354. člena ZPP). Zaradi razveljavitve izpodbijanega dela sodbe v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, ni presojalo ostalih pritožbenih navedb prvo tožene stranke (prvi odstavek 360. člena ZPP).

K pritožbi drugo tožene stranke:

11. Po določbi 179. člena ZDR-1 mora delodajalec delavcu škodo povrniti po splošnih pravilih civilnega prava. 1. odstavek 131. člena OZ določa, da kdor povzroči škodo drugemu, jo je dolžan povrniti, če ne dokaže, da je škoda nastala brez njegove krivde.

12. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je drugo tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala v obravnavani nezgodi. Kljub temu, da je tožnik opozoril A.A., ki je bil po ugotovitvah sodišča prve stopnje vodja delavcev drugo tožene stranke na gradbišču prvo tožene stranke in je skrbel za pretok informacij ter obveščanje med delavci drugo tožene stranke in njenim zakonitim zastopnikom, da delo v jarkih ni varno, drugo tožena stranka prvo tožene stranke ni opozorila na obveznost spoštovanja predpisov s področja varnosti in zdravja pri delu, od nje ni zahtevala, da ustrezno zavaruje jarke pred zruški bočnih strani izkopa ter tudi ni ustavila dela svojih delavcev. Poleg tega je ugotovilo tudi, da je bilo v 4. členu pisnega sporazuma o izvajanju skupnih varnostnih ukrepov pri izvajanju del na skupnem gradbišču dogovorjeno, da je drugo tožena stranka dolžna ustaviti delo svojih delavcev, če jim grozi nevarnost zaradi neizvedenih varnostnih ukrepov in to sporočiti koordinatorju, vendar tega ni storila. Tako je opustila svojo obveznost zagotavljanja varnih delovnih razmer po določbah Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD-1, UR. l. RS, št. 43/2011 in nasl.) in ZDR-1. 13. Takšen zaključek je v nasprotju z ugotovitvami sodišča v točkah 9 in 10 obrazložitve, da je bil tožnik v času škodnega dogodka na gradbišču vključen v organiziran delovni procesa pri prvo toženi stranki, da je delal pod nadzorom in organizacijo ter po navodilih prvo tožene stranke, delo pa je opravljal za drugo toženo stranko, ki je delo za prvo toženo stranko opravljala na podlagi izvajalske pogodbe.

14. V zvezi z odškodninsko odgovornostjo drugo tožene stranke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil A.A. delavcem drugo tožene stranke na gradbišču nadrejeni delavec. Takšna ugotovitev sodišča prve stopnje je preuranjena in nima podlage v izpovedih tožnika, zakonitega zastopnika drugo tožene stranke in E.E.. Iz tožnikove izpovedi izhaja, da je A.A., s katerim sta skupaj stanovala v G. centru, povedal, da to, kako se dela v jarkih, ni v redu, vendar ni bilo nobenega odgovora in ga tudi ni poslušal. Medtem ko je zakoniti zastopnik drugo tožene stranke izpovedal, da A.A. ni bil ne postavljen in tudi ne kvalificiran za vodjo del, saj delavci drugo tožene stranke z njene strani nadrejenega na gradbišču niso imeli. E.E. pa o tem, da bi bil A.A. nadrejeni delavec na gradbišču, sploh ni izpovedal. Sodišče prve stopnje je posledično preuranjeno tudi zaključilo, da je bila drugo tožena stranka obveščena o nevarnem stanju izkopanih jarkov na gradbišču, zato ker naj bi tožnik o nevarnem delu obvestil vodjo del drugo tožene stranke.

15. Prav tako je utemeljena pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, katere določbe ZVZD-1 in ZDR-1 je s svojim ravnanjem kršila drugo tožena stranka. Razlogov, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje ugotovilo krivdno odgovornost tožene stranke, ni mogoče preizkusiti, saj sodišče prve stopnje ni navedlo določb, v nasprotju s katerimi naj bi ravnala drugo tožena stranka, zato ni mogoče ugotoviti ali je bilo njeno ravnanje res protipravno, kot je navedlo sodišče prve stopnje.

16. Po določbi 52. člena ZVZD-1 ima delavec pravico odkloniti delo, če mu grozi neposredna nevarnost za življenje in zdravje, ker niso izvedeni predpisani varnostni ukrepi ter zahtevati, da se nevarnost odpravi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo tožnikovega soprispevka k nastanku škode. To svojo ugotovitev je utemeljilo le s tem, da je tožnik v razmerju do delodajalca šibkejša stranka, zato lahko njegova opozorila na nevarnost pri delu ali odklonitev dela negativno vplivajo na njegov status, plačilo ali celo zaposlitev pri delodajalcu. V kolikor je tožnik na nepravilnosti iz varstva pri delu prvo tožene stranke dejansko opozarjal predstavnika drugo tožene stranke, potem tak zaključek sodišča prve stopnje ni pravilen in ne izkazuje tožnikovih bojazni, ki jih je navedlo sodišče prve stopnje. Je pa tudi v nasprotju z mnenjem izvedenca s področja varstva pri delu H.H..

17. Tožnik je pri nezgodi utrpel zlom diafize desne nadlahtnice, kar je po izvedenskem mnenju huda telesna poškodba po klasifikaciji po Fischerju. Sodišče prve stopnje je tožniku tudi po stališču pritožbenega sodišča prisodilo previsoko odškodnino iz naslova nematerialne škode. Pri odmeri pravične odškodnine je sodišče prve stopnje kot primerljivo upoštevalo odločbo VS RS opr. št. II Ips 501/2005, ki pa zaradi poškodb ni v celoti primerljiva. Tožniku je sodišče prve stopnje dosodilo 19,13 kratnik povprečne mesečne plače na zaposleno osebo v RS v času odločanja, v zadevi, na katero se sklicuje, pa je tožnik za podobno poškodbo desne roke in zlom velike grčice leve nadlahtnice, torej gre za poškodbi obeh rok, prejel odškodnino v višini 20,5 kratnika povprečne mesečne plače. Pri tem pa sta imela oba podobne nevšečnosti pri zdravljenju, potek zdravljenja in zmanjšane življenjske aktivnosti. Tako je mogoče tudi iz zadeve, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, ugotoviti, da je dosojena odškodnina za nematerialno škodo v obravnavani zadevi previsoka in ni skladna z določbama prvega in drugega odstavka 179. člena OZ, na kateri se je oprlo sodišče prve stopnje.

18. Neutemeljene pa so pritožbene navedbe o tem, da tožnik ni upravičen do povračila premoženjske škode iz naslova tuje nege in pomoči, saj mu jo je nudila žena, tožnik pa ni navedel, da bi ji moral usluge povrniti ali poplačati in bi zato utrpel škodo. Tožnik je nego in pomoč potreboval, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 35. Višino urne postavke je prisodilo skladno z obstoječo sodno prakso, na katero se sklicuje. Ob tem pritožbeno sodišče samo še dodaja, da je tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. VIII Ips 315/2015 z dne 19. 4. 2016 zavzelo stališče, da sodna praksa kot škodo zaradi stroškov za tujo pomoč in nego priznava tudi pomoč in nego, ki jo oškodovancu nudijo (brezplačno) družinski člani. Pomoč in nega, ki jo je tožniku nudila žena, vsekakor presega običajno pomoč in skrb med zakoncema, stanje, zaradi katerega je tožnik potreboval tujo nego in pomoč, pa je, kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, povzročila drugo tožena stranka.

19. Iz navedenega izhaja, da je tudi pritožba drugo tožene stranke utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišču ugodilo in na podlagi 355. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje v razveljavilo ter zadevo v obsegu, ki se nanaša na drugo toženo stranko, vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje je nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zaradi tega ni mogoče preizkusiti, ali je pravilno uporabilo materialno pravo. Preuranjeno je ugotovilo, da je bil A.A. s strani drugo tožene stranke vodja delavcev te stranke na gradbišču, kjer je bil glavni izvajalec del in kjer je drugo tožena stranka opravljala le podizvajalska dela, in na tej podlagi ugotovilo njeno krivdno odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala kot posledica nezgode pri delu. Tega na podlagi izvedenega dokaznega postopka, še ni mogoče ugotoviti. Sodišče prve stopnje bo moralo v novem sojenju dopolniti dokazni postopek in ponovno zaslišati obe stranki ter pričo E.E., po potrebi pa tudi priče prvo tožene stranke, ki so organizirale delovni proces na gradbišču, o tem, ali je imela drugo tožena stranka vodjo svojih delavcev in kakšne so bile njegove pristojnosti. Šele potem bo lahko odločilo o krivdni odgovornosti pritožnice. Če bo ugotovilo krivdno odgovornost drugo tožene stranke, naj se izreče tudi o morebitnem tožnikovem soprispevku k nastanku škode in svojo odločitev utemelji. Pri odmeri pravične odškodnine po 179. členu OZ, pa naj upošteva ugotovitve izvedenskega mnenja, zaslišanja izvedenca medicinske stroke in tožnika ter tožniku dosodi pravično odškodnino.

20. Ker je potrebna obsežna dopolnitev dokaznega postopka in glede na dejstvo, da je potrebno zadevo v delu, ki se nanaša na prvo toženo stranko, odstopiti v novo sojenje stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani, kar izvede sodišče prve stopnje, je pritožbeno sodišče ocenilo, da zaradi ekonomičnosti in hitrosti postopka samo ne more tako hitro, kot ga lahko dopolni in odloči o zadevi sodišče prve stopnje, dopolniti dokaznega postopka. Novo sojenje pred sodiščem prve stopnje tako ne bo povzročilo hujše kršitve tožnikove pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja, bi ga pa, glede na navedeno, povzročilo sojenje pred pritožbenim sodiščem.

21. Pritožbeno sodišče je odgovorilo le na pritožbene navedbe drugo tožene stranke, ki so odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

22. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku 165. člena ZPP.

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dovoljena pritožba iz razlogov, določenih v drugem odstavku 357. a člena ZPP. Sklep se sme izpodbijati samo iz razloga, da je sodišče druge stopnje razveljavilo odločbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v novo sojenje, čeprav bi kršitve postopka glede na njeno naravo lahko samo odpravilo (prvi in drugi odstavek 347. člena ZPP) ali bi glede na naravo stvari in okoliščine primera lahko samo dopolnilo postopek oziroma odpravilo pomanjkljivosti (prvi odstavek 355. člena ZPP) ali če bi moralo samo opraviti novo sojenje (drugi odstavek 354. člena in drugi odstavek 355. člena ZPP).

Pritožba se lahko vloži v 15 dneh od vročitve prepisa sklepa pri sodišču prve stopnje v zadostnem številu izvodov za sodišče in nasprotno stranko, o njej bo odločalo Vrhovno sodišče Republike Slovenije. Če se pošlje pritožba po pošti priporočeno ali brzojavno, se šteje dan oddaje na pošto za dan izročitve sodišču, na katero je naslovljena. Pritožba mora obsegati navedbo sklepa, zoper katerega se vlaga, izjavo, da se sklep izpodbija v celoti ali v določenem delu, pritožbene razloge in podpis pritožnika. Če pritožba ni razumljiva in ne vsebuje vsega, kar je treba, da bi se lahko obravnavala, jo sodišče zavrže, ne da bi pozivalo vložnika, naj jo popravi ali dopolni. Ob vložitvi pritožbe mora biti plačana sodna taksa, če je predpisana. Če ta ni plačana niti v roku, ki ga določi sodišče v nalogu za njeno plačilo in tudi niso izpolnjeni pogoji za njeno oprostitev, odlog ali obročno plačilo, se šteje, da je pritožba umaknjena. Če pritožbo vloži pooblaščenec, je ta lahko samo odvetnik ali druga oseba, ki je opravila pravniški državni izpit.