Jedro

Pritožbeno razlogovanje, da bi se moralo sodišče po uradni dolžnosti prepričati o pravi vrednosti in najprej s sklepom določiti vrednost spora, je zmotno. Takšno postopanje pride v poštev le v primerih, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov.

Tožnica je v tožbi sama navedla sporno vrednost glede izpodbijanja darilne pogodbe, pri tem pa tožbena naracija sama po sebi ni vzbudila dvoma v oceno vrednosti. Nikakor pa ni dolžnost sodišča, da v vsakem primeru – čeprav trditvena podlaga ne vzbuja dvoma v pravilnost navedene vrednosti spornega predmeta – na portalu GURS preverja vrednost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v I. točki sklenila, da ni stvarno pristojno za odločanje o tožbenem zahtevku glede izpodbijanja darilne pogodbe. V II. točki izreka pa je odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje Okrajnemu sodišču v Novem mestu kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 2. Zoper odločitev se pritožuje tožnica, ki v pravočasni pritožbi opozarja na določbo tretjega odstavka 44. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Poudarja, da je bila vrednost spora glede izpodbijanja darilne pogodbe navedena očitno prenizko. Očitno to izhaja iz evidence GURS, kjer je navedena vrednost 58.195,93 EUR, v tožbi pa je bilo navedeno zgolj 16.258,00 EUR. Sodišče bi moralo v skladu z določbo tretjega odstavka 44. člena ZPP po uradni dolžnosti preveriti pravo vrednost, ne pa, da je to fazo izpustilo in se izreklo za stvarno nepristojno ter zadevo odstopilo v reševanje okrajnemu sodišču. Pritožnica graja preuranjenost izpodbijanega sklepa, saj bi moralo sodišče najprej določiti vrednost spora, šele tako določena vrednost, pa bi bila podlaga za odreditev stvarne pristojnosti.

Pritožnica predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrednost spora glede izpodbijanja darilne pogodbe določi na 58.195,93 EUR.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica je v tožbi uveljavljala ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem ter vrednost spora označila na 102.111,20 EUR. Poleg tega je tudi izpodbijala darilno pogodbo, njeno vrednost pa je označila z zneskom 16.258,00 EUR. Zahtevka v tožbi imata različno podlago, zato se v skladu z določbo 41. člena ZPP določi pristojnost po vrednosti vsakega posameznega zahtevka. Tako je ravnalo tudi sodišče prve stopnje, ki je ob predhodnem preizkusu tožbe ugotovilo, da tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe ne presega vrednosti 20.000,00 EUR, zato se je pravilno izreklo za stvarno nepristojno in odločilo, da bo po pravnomočnosti sklepa zadeva odstopljena v reševanje okrajnemu sodišču kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. 5. Pritožbeno razlogovanje, da bi se moralo sodišče po uradni dolžnosti prepričati o pravi vrednosti in najprej s sklepom določiti vrednost spora, je zmotno. Takšno postopanje pride v poštev le v primerih, če tožeča stranka navede očitno previsoko ali prenizko vrednost ali če navede le skupno vrednost spornega predmeta, čeprav uveljavlja s tožbo zoper isto toženo stranko več zahtevkov. Tožnica je v tožbi sama navedla sporno vrednost glede izpodbijanja darilne pogodbe, pri tem pa tožbena naracija sama po sebi ni vzbudila dvoma v oceno vrednosti. Nikakor pa ni dolžnost sodišča, da v vsakem primeru – čeprav trditvena podlaga ne vzbuja dvoma v pravilnost navedene vrednosti spornega predmeta – na portalu GURS preverja vrednost. 6. Glede na pojasnjeno pritožničina pritožba, ki temelji na oporekanju višine vrednosti spornega predmeta, ki jo je v tožbi navedla sama, ni utemeljena. Pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona), zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).