Jedro

Toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da je svojemu sinu prepustil obdelovanje kmetije. Izpovedal je tudi, da kmetije nanj ni prepisal. Toženčev sin je torej z obdelovanjem sosednje parcele tožnikov izvrševal tisto, kar mu je toženec dovolil. Pri obdelovanju omenjene nepremičnine je res izvrševal dejansko oblast nad njo, hkrati pa je izvrševal tudi dejansko oblast toženca. Toženčev položaj, ki bi glede na navedeno vedno imel možnost zahtevati od svojega sina izročitev nepremičnine v neposredno posest, vsebuje vse značilnosti položaja posrednega posestnika.

Toženec bi bil pasivno legitimiran tudi, če bi prišlo do spremembe posestnega stanja brez njegove vrednosti ali morda celo proti njegovi volji, če bi odklanjal vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja oziroma restitucijo posesti. V takšnem primeru bi odklanjanje restitucije pomenilo poseg v posest.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi toženec motil tožnika v njuni posesti nepremičnine parc. št. 479/3 s tem, da jo je 24.11.2007 s traktorjem zaoral v širini 4,5 m na jugu ter v dolžini 80 m proti severu, pri čemer se zaorani del proti severu postopoma zožuje, tako da se na razdalji 80 m konča v špico in po katerem je dolžan vzpostaviti prejšnje stanje tako, da navedeni del parcele tožnikov zravna, odstrani posevke in zaseje s travo ter se v bodoče vzdrži vsakršnega poseganja v posest tožečih strank. Odločilo je še, da sta tožnika dolžna plačati tožencu pravdne stroške v znesku 1.077,86 EUR.

Proti takšni odločitvi sta tožnika vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavljata vse pritožbene razloge, ki so formalno opredeljeni v 1. odstavku 338. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču predlagata, da sklep spremeni tako, da v celoti ugodi tožbenemu zahtevku. Navajata, da je toženec posestnik parc. št. 461, ker ima stvar v posesti kot lastnik. Odprto je torej vprašanje, ali je neposredni lastniški posestnik ali posredni. Toženčev sin bi bil posestnik in pasivno legitimiran samo v primeru, če bi prevzel posest na podlagi pisno sklenjene pogodbe. Tožena stranka pravnega posla ni izkazala, torej je samo toženec, kot lastnik sosednjega zemljišča dejanski neposredni ali posredni lastniški posestnik sosednje nepremičnine in ne njegov sin. Navajata še, da nepremičnino, parc. št. 461 k.o. Š. obdelujejo toženec in člani njegove družine. Ravnanje osebe, ki je zaorala in toženčevi parceli priključila del travniške parcele obeh tožnikov je neposredno v korist njive in posesti tožene stranke na parceli št. 461. Toženec je tudi sicer izkazoval posestna upravičenja na sosednjem zemljišču, ko je aktivno sodeloval v postopku zamejničenja cest in mejnem ugotovitvenem postopku. Toženec je kot lastnik in uporabnik parc. št. 461 soglašal s postavljenim mejnikom. Tožnika sta se zanesla na domnevo lastninske pravice, ki ima v sebi posestno pravico, zato bi moralo sodišče skladno z 11. členom SPZ sprejeti stališče tožnikov, da je dejanje izvršil toženec sam oziroma po svojem pomočniku – sinu. Toženec niti ne zatrjuje, da je posest opustil ali prenesel na tretjo osebo. Sodišče je napačno zaključilo, da je dejansko posest nad sosednjo parcelo 461 kritičnega dne izvrševal le toženčev sin. Prav tako napačno zaključuje, da je toženec sinu popolnoma prepustil kmetovanje, čeprav trditve niso dokazane z nobeno pogodbo. Vzpostavitvi prejšnjega posestnega stanja se lahko upira le toženec kot lastnik sosednjega zemljišča. Položaj toženčevega sina, ki se ne izkaže niti s pogodbo niti z nobenim drugim aktom o prevzemu posesti, je stvar notranjega razmerja med lastniškim posestnikom – tožencem in njegovim sinom, ne pa stvar pasivne legitimacije za motenjsko tožbo. Toženec je z motilnim dejanjem pridobil korist, saj je prišlo do povečanja površine njegove parcele št. 461 za 202,5 m2. Opozoriti je treba, da se toženec nikoli ni ogradil od ravnanja sina, ni nasprotoval oranju, ni vzpostavil terena v prejšnje stanje in ni zahteval opustitev ravnanja izven obsega njegove parcele. Sodna praksa v takšnih primerih priznava posestno varstvo in pasivno legitimacijo. Sodišče bi moralo zaslišati oba policista, ki sta na kraju samem takoj po motitvenem dejanju ugotovila dejansko stanje in obseg posega v zemljišče obeh tožnikov.

Pritožba je utemeljena.

Po določilu 1. odstavka 24. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) je posest neposredna dejanska oblast nad stvarjo (neposredna posest). Po določilu 2. odstavka navedenega člena ima posest tudi tisti, ki izvršuje dejansko oblast nad stvarjo preko koga drugega, ki ima neposredno posest iz kakršnegakoli pravnega naslova (posredna posest). Dejanska oblast nad stvarjo ni le fizičen kontakt s stvarjo, ampak mnogo več. Gre za razmeroma trajno razmerje, v katerem ima določena oseba na zunaj manifestirano, neposredno in popolno (integralno) oblast glede stvari. V obravnavani zadevi je med strankama nesporno, da je toženec lastnik sosednje nepremičnine tožnikov. Toženec je zaslišan kot stranka izpovedal, da je svojemu sinu prepustil obdelovanje kmetije. Izpovedal je tudi, da kmetije nanj ni prepisal. Toženčev sin je torej z obdelovanjem sosednje parcele tožnikov oziroma nepremičnine parc. št. 461 izvrševal tisto, kar mu je toženec dovolil. Pri obdelovanju omenjene nepremičnine je res izvrševal dejansko oblast nad njo, hkrati pa je izvrševal tudi dejansko oblast toženca. Toženčev položaj, ki bi glede na navedeno vedno imel možnost zahtevati od svojega sina izročitev nepremičnine v neposredno posest, vsebuje vse značilnosti položaja posrednega posestnika. Tožnika pa v pritožbi pravilno opozarjata, da je toženec s sodelovanjem v mejnem ugotovitvenem postopku izkazoval tudi neposredno posest nad navedeno nepremičnino. Če je tako je napačen zaključek sodišča prve stopnje, da naj bi bilo motilno dejanje storjeno „v korist toženčevega sina, ki samostojno obdeluje kmetijske površine“. Tožba zaradi motenja posesti se lahko naperi proti tistemu, ki je posest odvzel oziroma motil, lahko pa tudi le proti tistemu, v čigar korist je bilo motilno dejanje storjeno. Pritožba pravilno opozarja, da je sodišče prve stopnje zgrešilo pomen pojma koristi. Dejanje motenja posesti namreč vzpostavlja neko novo oziroma spremenjeno posestno stanje. V obravnavani zadevi tožnika zatrjujeta motilno dejanje, ki je njuno dejansko oblast nad parc. št. 479/3 zmanjšalo. S tem ko je toženec ali nekdo drug zaoral v njuno parcelo, se je njena površina zmanjšala. S takšnim motilnim dejanjem se hkrati vzpostavlja nova dejanska oblast tistega, ki je posest motil ali v čigar korist je bilo to dejanje storjeno. V tem smislu je motilno dejanje hkrati tudi dejanje pridobitve posesti iste stvari. V obravnavani zadevi bi torej motilno dejanje pomenilo razširitev dejanske oblasti nad parc. št. 461 oziroma povečanje njene površine. Korist je torej v pridobitvi posesti. Kdor je z motilnim dejanje pridobil spremenjeno oziroma novo posest, ima tudi korist. Če se je z zatrjevanim motilnim dejanjem zares razširila posest nepremičnine parc. št. 461 ima od tega korist tudi toženec kot njen posredni posestnik. Zato je podana tudi njegova pasivna legitimacija. Toženec bi bil pasivno legitimiran tudi, če bi prišlo do spremembe posestnega stanja brez njegove vrednosti ali morda celo proti njegovi volji, če bi odklanjal vzpostavitev prejšnjega posestnega stanja oziroma restitucijo posesti. V takšnem primeru bi odklanjanje restitucije pomenilo poseg v posest. Napačna je torej odločitev, da toženec ni pasivno legitimiran v obravnavanem posestnem sporu. Ker zaradi napačne uporabe materialnega prava sodišče ni ugotavljalo obsega motenja posesti in drugih pravnorelevantnih dejstev, ki pogojujejo posestno varstvo, je bilo treba izpodbijani sklep razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da dopolni postopek in o zadevi ponovno odloči (355. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).