Jedro

Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Določba Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma ali da na primer za en del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III, za drugi del tega postopka pa pravila Uredbe 2024/1351. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.

Rok za predajo se skladno z Uredbo 2024/1351 lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnice ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku (po Uredbi Dublin III je navedeni rok sicer krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev  in izrecno je lahko upoštevnih več okoliščin, zaradi katerih se lahko ta rok podaljša), na tožničin pravni položaj neposredno ne vpliva. Pri tem gre namreč dejansko le za navedbo o morebitnih bodočih možnostih, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Izpodbijani sklep

1.Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka zavrgla tožničino prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (1. točka izreka), ker je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Republika Hrvaška (2. točka izreka). Predaja tožnice se izvrši najkasneje v šestih mesecih od 28. 4. 2026 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo; če zaradi pobega tožnice ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku, se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta (3. točka izreka). V 4. točki izreka izpodbijanega sklepa je tožena stranka še odločila, da bo tožnica obveščena o prvem predvidenem datumu in uri predaje ter v 5. točki izreka, da stroški postopka bremenijo Ministrstvo notranje zadeve in javno upravo.

2.V obrazložitvi tožena stranka opisuje dosedanji potek postopka in okoliščine zadeve. Tožnica je 31. 12. 2025 vložila prošnjo za priznanje mednarodne zaščite v Sloveniji. Organ je ugotovil, da je tožnica že na Hrvaškem zaprosila za mednarodno zaščito, in sicer 12. 12. 2025. Na podlagi Uredbe Dublin III je organ od Hrvaške 28. 4. 2026 prejel odgovor, da ta država sprejema odgovornost za obravnavo tožničine prošnje.

3.Tožena stranka razlaga, da se je 12. 6. 2026 začela uporabljati Uredba 2024/1351.  Ta v drugem odstavku 84. člena določa, da se država članica Evropske unije (v nadaljevanju EU), odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. Glede na to, da Uredba Dublin III veže odvzem in posredovanje prstnih odtisov na vložitev prošnje, se za potrebe konkretnega postopka, ko je bila prošnja za mednarodno zaščito vložena pred 12. 6. 2026, za določitev države članice EU, odgovorne za obravnavanje prošnje, uporablja Uredba Dublin III. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje še na 49. in 51. člen Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1). V preostalem delu se tožena stranka sklicuje na Uredbo 2024/1351.

4.S tožnico je organ opravil osebni razgovor. Tožnica se ne želi vrniti na Hrvaško, ker meni, da je v tamkajšnjem azilnem domu zelo nevarno. Varnostniki in policija imajo slab odnos do migrantov. Na Hrvaškem ne spoštujejo oseb, ki so pripadniki LGBT skupnosti. Dogajajo se tudi spolne zlorabe. Hrvaška policija migrante prisili, da odidejo iz države. Tožnica je gledala videoposnetke, ki prikazujejo slabo stanje v sobah v hrvaškem azilnem domu, kjer je veliko zajedavcev in stenic. Med policijskim postopkom na Hrvaškem so tožnico grdo gledali in jo zgolj napotili v azilni dom. Da bi zavarovala lastno življenje, se je tožnica raje odpravila v Slovenijo.

5.Tožena stranka navaja, da se je tožnica na Hrvaškem nahajala zgolj en dan. Tožnica je pripotovala na Hrvaško in nato v Slovenijo s skupino več drugih posameznikov. V Zagrebu so najeli stanovanje in v azilnem domu niso stanovali. Stika z uradnimi osebami, ki na Hrvaškem vodijo postopke mednarodne zaščite, tožnica ni imela. V stiku je bila le s tamkajšnjimi policisti. Informacije o slabih razmerah je tožnica dobila na socialnih omrežjih. Tožnica na Hrvaškem niti ni povedala, da je pripadnica LGBT skupnosti. V zvezi s svojim zdravstvenim stanjem je tožnica povedala, da se počuti nervozno ter da ima anksiozno in depresivno motnjo. Odkar je v Sloveniji, tožnica obiskuje psihiatra, bila pa je tudi hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. Tožnica meni, bi se v primeru predaje Hrvaški njeno zdravstveno stanje poslabšalo ter da bi premestitev negativno vplivala na njeno zdravje in življenje. Tožena stranka v zvezi s tem poudarja, da si prosilec ne more sam izbirati, katera država bo obravnavala njegovo prošnjo. Tožnica svoje razloge, zaradi katerih želi ostati v Sloveniji, utemeljuje s posplošenimi navedbami, ki temeljijo na podatkih s spleta. Negativne izkušnje na Hrvaškem tožnica sploh ni imela. Navedbe tožnice o neprimernem ravnanju policistov na Hrvaškem nimajo posebne dokazne teže, saj se to ravnanje ne nanaša na sam postopek odločanja o priznanju mednarodne zaščite. Iz tožničnih izjav izhaja, da ji je bil dostop do postopka mednarodne zaščite na Hrvaškem omogočen. Zgolj tožničnih strah pred vrnitvijo na Hrvaško ni upošteven. Video posnetek, ki ga je predložila tožnica, ne omogoča ugotovitve, da so razmere v azilnem domu na Hrvaškem slabe, saj iz posnetka ne izhajajo okoliščine njegovega nastanka. Tudi sicer posnetek ne kaže, da bi na Hrvaškem obstajale sistemske pomanjkljivosti. Navedbe tožnice, da se v Sloveniji vključuje v lokalno okolje, za odločitev tožene stranke niso pomembne. Čeprav je bila tožnica hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici zaradi samomorilnih misli, to ne ovira predaje Hrvaški. Tožnica je prejela ustrezno zdravstveno pomoč in je ob odpustu iz bolnišnice zanikala samomorilne misli. Prav tako se je distancirala od misli, da bi sama sebe poškodovala. Iz odgovora Hrvaške z dne 28. 4. 2026 izhaja, da bo tožnici zagotovljena ustrezna individualna obravnava.

Tožba

Tožnica vlaga tožbo zaradi bistvenih postopkovnih kršitev, napačno in pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, naj tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Po tožničinem mnenju je tožena stranka napačno vodila ugotovitveni postopek na podlagi Uredbe Dublin III, izpodbijani sklep in odločitev o njeni predaji pa nato oprla na novo Uredbo 2024/1351. Tožena stranka je pomešala pravne podlage. Tožena stranka bi morala uporabiti izključno Uredbo Dublin III, ker uporaba meril, rokov za izvedbo predaje in določb o pobegu iz Uredbe 2024/1351 ni mogoča, saj je bila prošnja vložena 31. 12. 2025, določbe Uredbe 2024/1351 pa se uporabljajo za postopke, začete po 12. 6. 2026.

Tožnica poudarja, da ima panični strah pred vrnitvijo na Hrvaško. Že na osebnem razgovoru je tožnica opisala grozljive razmere na Hrvaškem, kar je tožena stranka napačno štela le kot govorice s socialnih omrežij. Slabe razmere, nasilje in pomanjkanje psihološke oskrbe na Hrvaškem izhajajo tudi iz več uradnih in splošno priznanih poročil. Tožena stranka ni upoštevala dejstev, da je tožnica visoko ranljiva transseksualna oseba z diagnosticirano hudo anksiozno in depresivno motnjo ter motnjo spolne identitete, ki potrebuje varno in stabilno okolje, ki jo sprejema. Prisilna deportacija na Hrvaško, kjer so splošno znana tveganja za verbalno in fizično nasilje ter diskriminacijo LGBT oseb, bi pomenila hudo in nepopravljivo škodo za tožničino duševno zdravje. Tožnica v Sloveniji prejema nujno hormonsko terapijo ter ključno psihiatrično oskrbo. Prejema tudi antidepresive. Izguba zdravstvene in socialne mreže bi pri tožnici sprožila ponovno samomorilno vedenje. Tožena stranka je napačno razlagala tožničino zdravstveno dokumentacijo. Tožnica je bila v psihiatrični bolnišnici hospitalizirana zaradi akutnih samomorilnih misli z načrtom in hudega telesnega samopoškodovanja. Ob sprejemu v bolnišnico so bile ugotovljene sveže površinske ureznine po telesu tožnice. Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila tožnica hudo podhranjena. Tožnica je bila pridržana na oddelku bolnišnice pod posebnim nadzorom celo brez privolitve. Dejstvo, da je bila kasneje na lastno željo odpuščena, ne pomeni njene ozdravitve.

Odgovor na tožbo

Tožena stranka zavrača tožbene očitke in vztraja pri razlogih izpodbijanega sklepa ter sodišču predlaga, naj tožbo zavrne. Poudarja, da tožnica v upravnem postopku ni zatrjevala obstoja zdravstvenih težav v takšnem obsegu, kot ga navaja v tožbi. Tožnica pred izdajo izpodbijanega sklepa tudi ni navajala, da bi prejemala hormonsko terapijo.

Navedbe strank na glavni obravnavi

Tožnica in tožena stranka sta vztrajali vsaka pri svojih stališčih ter sta jih še dodatno pojasnili. Tožnica je poudarjala občutek strahu pred vrnitvijo na Hrvaško. Tožena stranka je navedla, da bo v primeru predaje tožnici ob tem zagotovljena zdravniška pomoč.

Dokazni postopek

Tožnica je predlagala dokaz z izvedencem psihiatrične stroke, čemur je sodišče sledilo in zaradi izvedbe tega dokaza narok za glavno obravnavo 2. 9. 2026 preložilo ter določilo izvedenko psihiatrične stroke dr. A. A., dr. med. Izvedenka je podala mnenje z dne 11. 9. 2026 na drugem naroku za glavno obravnavo 15. 9. 2026. Sodišče je tedaj pregledalo mnenje, o katerem sta se lahko izjavili tudi stranki, in zaslišalo izvedenko. Na tem naroku je sodišče tudi izvedlo dokaz z zaslišanjem tožnice in pregledalo listine upravnega spisa št. 2142-4467/2025, ki se nanaša na zadevo, ter v sodnem spisu priloge A2-A5. Navedene listine se v soglasju s strankama štejejo za prebrane in jih sodišče posebej ne našteva.

Presoja sodišča

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporen sklep tožene stranke o zavrženju tožničine prošnje za mednarodno zaščito v Sloveniji in odločitev, da je za nadaljnjo obravnavo prošnje odgovorna Hrvaška, ki ji bo tožnica predana.

-Glede pravne podlage

V zvezi s tožbenim ugovorom, da bi morala tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa upoštevati izključno prej veljavno Uredbo Dublin III, ne pa tudi Uredbe 2024/1351, ker je bila tožničina prošnja registrirana pred 12. 6. 2026 (kar ni sporno), sodišče ugotavlja naslednje. Drugi odstavek 48. člena Uredbe 2024/1351 določa, da se država članica, odgovorna za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, registrirane pred 12. 6. 2026, določi v skladu z merili iz Uredbe Dublin III. V sodni praksi je bilo že navedeno stališče, da citirana določba Uredbe 2024/1351 ne določa, da se Uredba Dublin III uporabi le deloma ali da na primer za en del postopka ugotavljanja odgovorne države članice veljajo pravila Uredbe Dublin III, za drugi del tega postopka pa pravila Uredbe 2024/1351. Če je bila prošnja registrirana pred 12. 6. 2026, je treba za vse faze postopka, torej v celoti, uporabiti Uredbo Dublin III.  To stališče je treba razumeti (tudi) tako, da se Uredba Dublin III v navedenih primerih uporablja tudi glede odločitve o predaji prosilca drugi državi članici. V nasprotnem primeru, torej če bi se znotraj istega postopka izdaje upravnega akta uporabljalo hkrati določbe Uredbe Dublin III in Uredbe 2024/1351 na način, kot trdi tožena stranka, prehodna določba drugega odstavka 48. člena Uredbe 2024/1351 sploh ne bi bila potrebna. Namen te določbe pa je ravno v tem, da v primerih prošenj, registriranih pred 12. 6. 2026, določa dokončanje postopkov po prej veljavni ureditvi, torej konkretno po Uredbi Dublin III (in ZMZ-1, kolikor to uredbo izvaja).

Iz navedenega izhaja, da se glede zavrženja tožničine prošnje za priznanje mednarodne zaščite in odločitve, da je za njeno nadaljnjo obravnavo odgovorna Hrvaška (1. in 2. točka izreka izpodbijanega sklepa), tožena stranka pravilno sklicuje na Uredbo Dublin III in ZMZ-1. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka postopek ugotavljanja odgovorne države članice vodila na podlagi teh predpisov. Osmi odstavek 49. člena ZMZ-1 določa, da pristojni organ prošnjo s sklepom zavrže, če so podani razlogi iz 51. člena ZMZ-1. V skladu s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena ZMZ-1, na katero se sklicuje tožena stranka, lahko pristojni organ prošnjo za mednarodno zaščito s sklepom zavrže kot nedopustno, če se na podlagi meril, določenih v Uredbi Dublin III, ugotovi, da je za obravnavo prošnje odgovorna druga država članica. Odgovornost za obravnavo tožničine prošnje je Hrvaška sprejela na podlagi petega odstavka 20. člena Uredbe Dublin III. Ta določa, da prosilca, ki je prisoten v drugi državi članici brez dokumenta za prebivanje ali ki tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito po umiku svoje prve prošnje, podane v drugi državi članici med postopkom določanja odgovorne države članice, država članica, v kateri je bila najprej vložena ta prošnja za mednarodno zaščito, ponovno sprejme z namenom dokončanja postopka določanja odgovorne države članice.

Točka 3 izreka izpodbijanega sklepa, ki določa predajo tožnice Hrvaški in časovne okvire tega postopka, pa tožena stranka utemeljuje na Uredbi 2024/1351. Glede na prej navedeno je treba pritrditi tožnici, da to pomeni napačno uporabo materialnega prava. Tožena stranka bi namreč morala celotno odločitev, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, torej tudi glede predaje tožnika, utemeljiti na določbah Uredbe Dublin III. Vendar je treba pri tem upoštevati dvoje, kot je pojasnjeno v nadaljevanju.

Na prvem mestu, tako po Uredbi Dublin III kot po Uredbi 2024/1351 velja, da se predaja prosilca v odgovorno državo članico izvede kakor hitro je to praktično izvedljivo in v roku šestih mesecev po odobritvi zahteve, da bo druga država članica ponovno sprejela prosilca, ali po "končni odločitvi o pritožbi ali ponovnem pregledu", če obstaja odložilni učinek.

7.Navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se predaja izvrši najkasneje v šestih mesecih od datuma, ko je Hrvaška sporočila, da sprejema odgovornost za obravnavo tožnice, ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, ima podlago tako v Uredbi Dublin III kot v Uredbi 2024/1351. Na podlagi obeh navedenih uredb velja, da predaja prosilca v drugo državo članica ni mogoča v primeru utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu člena 4 Listine oziroma da bi bil prosilec s premestitvijo soočen z dejanskim tveganjem kršitve njegovih temeljnih pravic v smislu navedenega člena Listine.

8.Na drugem mestu, navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da se rok za predajo lahko podaljša na največ tri leta, če zaradi pobega tožnice ali drugih upravičenih razlogov predaje ne bo mogoče izvesti v šestmesečnem roku (po Uredbi Dublin III je navedeni rok sicer krajši, saj znaša največ osemnajst mesecev in izrecno je lahko upoštevnih več okoliščin, zaradi katerih se lahko ta rok podaljša), na tožničin pravni položaj neposredno ne vpliva. Pri tem gre namreč dejansko le za navedbo o morebitnih bodočih možnostih, do katerih pa lahko pride šele po izdaji izpodbijanega sklepa. Izrek izpodbijanega sklepa je v tem delu pojasnilne narave. Tudi nadaljnja navedba v izreku izpodbijanega sklepa, da bo tožnica obveščena o prvem predvidenem datumu in uri predaje ter da stroški postopka bremenijo toženo stranko, ne pomeni posega v tožničin pravni položaj.

-Čeprav se je tožena stranka pri izdaji izpodbijanega sklepa napačno sklicevala (tudi) na Uredbo 2024/1351, po povedanem zgolj to torej še ni razlog, da bi sodišče tožbi ugodilo. Prva alineja drugega odstavka 63. člena ZUS-1 namreč določa, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne, če spozna, da je izpodbijani upravni akt sicer nezakonit, vendar ne posega v tožnikovo pravico ali pravno korist.

-V obravnavani zadevi je bistven predvsem tožbeni ugovor, da bi predaja Hrvaški, vključno s samim dejanjem predaje, zaradi tožničinega psihičnega stanja pomenila nečloveško in ponižujoče ravnanje, torej da bi s predajo prišlo do kršitve pravic iz 4. člena Listine. Zato je sodišče najprej presojalo to tožničino trditev.

-S tem v zvezi je treba že v izhodišču navesti, da za presojo niso pomembne vsake zdravstvene težave, za katerimi domnevno trpi tožnica, temveč le tiste, ki dosegajo določen standard resnosti. Upoštevaje ustaljeno sodno prakso to konkretno pomeni, da je treba najprej ugotoviti, ali ima tožnica posebej hudo duševno bolezen in nato, ali je izkazana nevarnost, da bi se v primeru predaje tožničino zdravstveno stanje znatno in nepopravljivo poslabšalo.

-Tožnica trdi, da ima diagnosticirano hudo duševno motnjo in samomorilne misli. Navaja, da ima trajno potrjeni diagnozi mešane anksiozne in depresivne motnje ter motnje spolne identitete. Za obvladovanje teh motenj prejema močne antidepresive. Poudarja, da je bila brez privolitve hospitalizirana v psihiatrični bolnišnici. V obvestilu zdravniku iz psihiatrične bolnišnice z dne 23. 4. 2026, ki se nahaja v upravnem spisu, nanj pa se sklicuje tudi izpodbijani sklep in tožnica v tožbi, je navedeno, da je bila tožnica sprejeta zaradi samomorilnih misli. Pridržana je bila na oddelku pod posebnim nadzorom. Ugotovljena je bila anksioznost, tesnoba, misli o smrti, labilnost, občasni panični napadi. Tožnica naj bi povedala o samomorilnih mislih z načrtom in predoziranju s tabletami. Od tega naj se ne bi distancirala. Po delih telesa so bile prisotne površinske ureznine (besede). Tožnica je naknadno podpisala soglasje za hospitalizacijo in zanikala samomorilne misli ter se distancirala od samopoškodovalnih misli. V laboratorijskih izvidih ni bilo ugotovljenih klinično pomembnih odstopanj. Tožnica je bila iz psihiatrične bolnišnice na lastno željo odpuščena. K tožbi je tožnica predložila fotokopijo recepta za hormonsko terapijo.

-Glede na navedeno je sodišče ugotavljalo, ali ima tožnica posebej hudo duševno bolezen.

-Izvedenka je v svojem mnenju z dne 11. 9. 2026 povzela medicinsko dokumentacijo tožnice (vključno v zvezi s sprejemom v psihiatrično bolnišnico 21. 4. 2026), predstavila je psihiatrični pregled, ki ga je opravila pri tožnici ter navedla ugotovitve. Izvedenka ugotavlja, da iz medicinske dokumentacije pregledov v okviru azilnega doma izhaja, da tožnica navaja anksioznost pri raznih stresnih življenjskih okoliščinah. Nadalje izvedenka ugotavlja, da je tožnica dobro razumela pogovor z njo in da je tudi dobro sodelovala pri pregledu. V ospredju klinične slike so simptomi osebnostne motnje z elementi čustveno neuravnovešene motnje - čustvena labilnost, povišana impulzivnost, strah, izrazita dramatičnost. Osebnostna motnja je razlog samopoškodbenega vedenja, strahu, labilnega čustvovanja in slabše regulacije čustev. V času večjih psihičnih pritiskov, kot je na primer sodni postopek, prihaja pri tožnici do stopnjevanja depresivne in anksiozne simptomatike ter samopoškodbenega vedenja, ki je pri tožnici prisoten že predhodno. Vendar izvedenka ne ugotavlja "prave in hude duševne bolezni, npr. psihoze, razpoloženjske motnje". Izvedenka navaja, da "[p]ri osebi ne gre za katero od hudih in pravih duševnih bolezni". Tudi na glavni obravnavi je izvedenka pojasnila, da je tožnica spremljana v ambulanti azilnega doma in da "[v] celotnem času obravnave ni opisanih znakov psihoze ali katere od hujših in pravih duševnih bolezni".

-Tožena stranka na mnenje izvedenke ni imela pripomb, tožnica pa je navedla, da se z njim ne strinja v celoti. Zatrdila je, da se ne strinja z mnenjem izvedenke, da se njene reakcije nanašajo na postopek predaje Hrvaški in da dvodnevna nastanitev v psihiatrični bolnišnici pomeni le izboljšanje njenega zdravstvenega stanja. Po presoji sodišča te tožničine pripombe na izsledke, ki jih je ugotovila izvedenka, ne vplivajo, pa tudi sicer so te trditve neprepričljive in jim ni mogoče slediti. Izvedenka je na naroku navedla, da ji je tožnica sama povedala, da je nervozna in da ima občutek skrbi zaradi postopka predaje Hrvaški, kar je navedeno tudi v izvedenskem mnenju. Tako pa je tožnica navajala tudi v tožbi in še na naroku. Nadalje je izvedenka na naroku pojasnila, da se je pri svojih ugotovitvah opirala na odpustno pismo psihiatrične bolnišnice, v katerem je jasno zapisano, da ni več razlogov za nadaljevanje zdravljenja. Izvedenka je še navedla, da se intenzivno zdravljenje na oddelkih psihiatričnih bolnišnic izvaja v primerih, ko gre za hude in prave duševne bolezni (na primer huda samomorilna ogroženost) ter ko psihiatri ocenijo, da je takšno zdravljenje nujno potrebno. V primeru tožnice po pojasnilih izvedenke ni bilo ugotovljeno, da bi bilo potrebno zadržanje v psihiatrični bolnišnici, torej da bi tožnica ogrožala svoje življenje ali življenja drugih ali da bi bila hudo motena njena redna kontrola in sposobnost obvladovanja svojih ravnanj. Sodišče ugotavlja, da so ugotovitve izvedenke skladne tudi s tem, kar je povedala sama tožnica, ko je bila zaslišana na naroku. Tožnica je navajala iste zdravstvene težave, kot jih je opazila izvedenka.

-Na osnovi ugotovitev izvedenke tako po oceni sodišča ni mogoče zaključiti, da bi samo dejanje predaje in predaja v smislu celotnega postopka pri tožnici povzročili znatno in nepopravljivo poslabšanje hude bolezni, saj izvedenka ni potrdila, da bi imela tožnica psihične težave takšne stopnje. Drugačnih tožničinih zatrjevanj sodišče zato ne sprejema. Izvedenka je na zaslišanju na naroku sicer izpovedala, da se je pri tožnici osebnostna motnja v zadnjih mesecih poslabšala tudi v smislu pojava občasnih misli na samomor. Vendar je hkrati tudi potrdila, da je po njenem mnenju, torej s strokovnega vidika, tožnico primerno predati Hrvaški, kjer po njenem vedenju po uveljavljenih zdravstvenih standardih zdravijo vse psihične motnje, vključno s tistimi, ki jih ugotavlja pri tožnici. Psihosocialne oblike zdravljenja so po navedbah izvedenke na Hrvaškem celo bolj razvite kot v Sloveniji in tožnici so tudi na Hrvaškem na voljo zdravila, ki jih prejema v Sloveniji (tožnica je navedla, da prejema hormonsko terapijo in zdravilo za psihične težave). Po mnenju izvedenke je tveganja pri tožnici mogoče obvladovati z medicinskimi in varnostnimi ukrepi.

-Glede na vse zgoraj navedeno po presoji sodišča v obravnavani zadevi tožnica torej ne trpi za posebej hudo duševno boleznijo, ki bi lahko ovirala predajo oziroma ki bi lahko pomenila, da bi pri tem pri tožnici prišlo do nečloveškega in ponižujočega ravnanja.

-Sodišče je tako nadalje presojalo še tožbene očitke o obstoju sistemskih pomanjkljivosti na Hrvaškem.

-Tožnica v kontekstu domnevno zelo slabih razmer na Hrvaškem zatrjuje obstoj paničnega strahu pred predajo. Navaja, da so tamkajšnje razmere "grozljive", da so prisotne stenice, da se nad prosilci za azil izvaja nasilje, vključno s spolnimi zlorabami, in da niso zagotovljeni ustrezni pogoji za ranljive manjšine. Poudarja prisotnost sistemske diskriminacije. Tožnica se sklicuje na več javno objavljenih dokumentov oziroma poročil, vključno s tujo sodno prakso, ki po njenih navedbah izkazujejo sistemske pomanjkljivosti na Hrvaškem. Gre za poročila AIDA, UNCHR in Sveta Evrope ter različne odločitve Sodišča EU in Evropskega sodišča za človekove pravice. V tožbi je poudarjeno, da bo tožnica na Hrvaškem nameščena v "splošni azilni center", zato bo kot transseksualna oseba izpostavljena nečloveškemu in ponižujočemu ravnanju.

-V zvezi z navedenimi tožničinimi trditvami o izključujočem okolju na Hrvaškem je treba navesti, da zgolj (vnaprejšnje) tožničino subjektivno dojemanje tamkajšnjih razmer ne more biti odločilno za odločanje o predaji, saj namen pravil o določanju odgovornih držav članic ni v prostem izbiranju prosilcev o tem, katere države naj obravnavajo njihove prošnje. Tožnica je predložila potrdili, ki dokazujeta njeno vključenost v slovenske organizacije, ki nudijo podporo tožnici, tožnica pa tudi aktivno pomaga pri delu organizacij. Vendar te okoliščine za presojo v obravnavani zadevi po povedanem ne morejo biti upoštevne. Sama želja tožnice, da bi ostala v Sloveniji, ne more pretehtati.

-Sodišče soglaša s toženo stranko, da v obravnavani zadevi ni mogoče spregledati, da tožnica pred prihodom v Slovenijo na Hrvaškem sploh ni bila v azilnem domu, da je bila tam le en dan in je prenočila v najetem stanovanju. Ta dejstva med strankama niso sporna. Tožničine navedbe o domnevno zelo slabih razmerah v hrvaškem azilnem sistemu v bistvu ne temeljijo na njenih osebnih izkušnjah, na kar utemeljeno opozarja tožena stranka. Trditve tožnice, da bo v azilnem domu na Hrvaškem izpostavljena različnim oblikam nasilja, so brez podlage in jih ni mogoče sprejeti kot odločilnih za presojo. Za izkazanost obstoja sistemskih pomanjkljivosti sicer ni treba, da bi imel prosilec s temi pomanjkljivostmi neposredne osebne izkušnje. Vendar pa tožnica niti s posplošenim povzemanjem raznih dokumentov in tuje sodne prakse ter navajanjem predvidevanj o razmerah na Hrvaškem, v katerih naj bi se lahko znašla v primeru predaje, v danem primeru še ne more uspešno utemeljevati obstoja sistemskih pomanjkljivosti oziroma z drugimi besedami, ne more izkazovati, da bi dejansko obstajala resna nevarnost, da bi bila v primeru predaje izpostavljena kršitvam temeljnih pravic. Tudi sicer pa v obravnavani zadevi sodišče sledi uveljavljenemu stališču sodne prakse, ki ga na splošno povzema tudi tožnica v tožbi, da mora biti vsakokratna presoja vezana na individualne okoliščine prosilca. Tožnica je predložila tudi video posnetek (ki je del upravnega spisa), ki naj bi prikazoval slabe razmere v hrvaškem azilnem domu. Sodišče se strinja s toženo stranko, da tožnica s tem video posnetkom, ki prikazuje plesen na stenah in razno nečistočo, ne more utemeljevati obstoja ovir za predajo, ne glede na to, konkretno katere prostore oziroma konkretno kateri kraj naj bi bil na posnetku. Iz posnetka ne izhajajo resne razmere, ki naj bi jim bila tožnica lahko izpostavljena s predajo.

-Po povedanem je treba pritrditi toženi stranki, da v obravnavani zadevi niso izkazane sistemske pomanjkljivosti, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine in onemogočale predajo tožnice. V izpodbijanem sklepu je navedeno, da je Hrvaška potrdila, da bo pri tožnici upoštevala med drugim tudi njene posebne okoliščine in ranljivost. Te potrditve Hrvaške tožba obrazloženo ne izpodbija.

-Iz vseh navedenih razlogov sodišče zaključuje, da niso utemeljeni tožbeni očitki o napačno uporabljenem materialnem pravu in bistvenih postopkovnih kršitvah ter zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju. Zato je na podlagi prvega odstavka in prve alineje drugega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.

-------------------------------

Prim. npr. sodbo Sodišča EU v zadevi Tudmur, C-185/24, z dne 19. 12. 2024, zlasti 37. in 40.-42. točka obrazložitve.