Jedro

Dela, ki izpolnjujejo pogoje za novogradnjo oziroma katerih rezultat je novogradnja, že pojmovno ne morejo biti vzdrževalna dela. Drugačna razlaga, po kateri bi se zaradi narave materiala za vzdrževalno delo štela tudi odstranitev in ponovna postavitev dotrajanega lesenega objekta, bi pomenila obid kogentnih zakonskih določb, po katerih je za novogradnjo (razen če gre za enostaven objekt) treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Predmet presoje v tem upravnem sporu je odločba, s katero je prvostopenjski organ zavrnil tožničino zahtevo za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za počitniško hišo, vpisano v kataster stavb s št. 2197-832 k. o. ... (1. točka izreka prvostopenjskega akta), ter sklep, s katerim je zavrgel zahtevo za izdajo enakega dovoljenja za objekta, vpisana v kataster stavb s št. 2197-116 in 2197-878 k. o. ... (2. točka izpodbijanega akta), in odločil o stroških postopka (3. točka izpodbijanega akta). Drugostopenjski organ je zavrnil tožničino pritožbo, vloženo zoper 1. in 3. točko izreka izpodbijanega akta.

2. Iz razlogov izpodbijanega in drugostopenjskega akta glede objekta, navedenega v 1. točki izreka izpodbijanega akta, izhaja, da je tožnica na mestu prej obstoječega objekta, ki je bil leta 2015 ruševina, postavila nov objekt in da je bila temu objektu po 1. 1. 1998 spremenjena tudi namembnost. **Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu**

3. Tožnica zoper 1. in 3. točko izpodbijanega akta vlaga tožbo. V njej navaja, da je bil leseni objekt zgrajen pred 1. 1. 1998 in da je bil po tem datumu obnovljen v okviru nujno potrebnih vzdrževalnih del. Trdi, da ni šlo za novogradnjo ali rekonstrukcijo. Pojasnjuje, da se nista spremenila ne zunanji izgled objekta niti njegova prostornina, temveč je prišlo zgolj do nadomestitve obstoječih oziroma prvotnih gradbenih elementov z novimi enakimi elementi, pri čemer je obseg izvedenih del manjši od prvotnega. Dodaja, da je obnova izvedena v popolnoma enakih gabaritih, enaki obliki, z enakimi materiali in enako tehniko (tehnologijo) izvedbe. Trdi tudi, da se po presečnem datumu objektu ni (bistveno) spremenila namembnost, saj se je objekt kot počitniški uporabljal že od leta 1981 dalje. Upravnemu organu očita, da ni opravil ogleda, niti ni zaslišal predlaganih prič. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo, to je 1. in 3. točko izreka izpodbijanega akta, odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponoven postopek.

4. Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

**Odločanje po sodnici posameznici**

5. Sodišče je s sklepom z dne 1. 6. 2023 sklenilo, da na podlagi tretje alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) o zadevi odloča sodnica posameznica.

**Dokazni postopek**

6. Sodišče je v dokaznem postopku vpogledalo v vse listine upravnega spisa, pri čemer je fotokopije fotografij na strani 13a upravnega spisa kopiralo in vložilo v sodni spis kot priloge C. 7. Vpogledalo je tudi vse listine v sodnem spisu, razen fotografij (A7 - A19), ki jih je tožnica v spis predložila na zadnjem naroku za glavno obravnavo 10. 10. 2023. 8. Izvedbo dokazov z zaslišanjem prič A. A. in izr. prof. dr. B. B., postavitvijo izvedenca gradbene stroke ter vpogledom v fotografije na A7 do A19 je zavrnilo kot prepozno iz razloga po 52. členu ZUS-1,1 ker tožnica nobenega od teh dokaznih predlogov ni podala že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijanega akta.

9. Prepoved navajanja novih dejstev in predlaganja novih dokazov v tožbi, izhaja iz tega, da je predmet sodnega varstva v upravnem sporu zakonitost upravnega akta. Stranka je dolžna v upravnem postopku takoj, ko je mogoče, navajati dejstva in predlagati dokaze, ki so pomembni za odločitev, in tako upravnemu organu omogočiti, da izda zakonito odločbo.

10. Dejstva, da tožnica v upravnem postopku ni predlagala zaslišanje priče A. A., ne more opravičiti z navedbo, da je bil „vključen v ugotovitveni postopek“, saj tožnica s to pričo ne dokazuje tega, kaj se je dogajalo v upravnem postopku, temveč da je obravnavani objekt obstajal že pred presečnim datumom in kako se je uporabljal. Z razlogi, ki ga je navedla za zaslišanje izr. prof. dr. B. B., to je, da je bil „vključen v ugotovitveni postopek“ in da ima položaj izvedene priče ter da je bil v upravnem postopku njen strokovni pomočnik, prav tako ni mogoče opravičiti okoliščine, da ga tožnica (ki je v upravnem postopku sicer imela tudi profesionalnega pooblaščenca) ni predlagala že v upravnem postopku. Tudi z navedbami, da se je potreba po vpogledu v fotografije pojavila ob zaslišanju prič C. C. in dr. D. D. ter da fotografije bodisi dodatno potrjujejo verodostojnost njunih izpovedb glede dimenzij in izgleda objekta ter dodatno kažejo na namen uporabe objekta pred in po obnovi, tožnica ni opravičila izjeme od prepovedane dokazne novote. Spornost dejstev, ki jih tožnica s prepozno predlaganimi dokazi dokazuje, ji je bila glede na potek upravnega postopka2 namreč očitno poznana že pred izdajo izpodbijane odločbe.

11. Prepozen dokazni predlog za postavitev izvedenca gradbene stroke tožnica neutemeljeno opravičuje s trditvijo, da se je šele z obrazložitvijo drugostopenjske odločbe pojavila potreba po razjasnjevanju lastnosti in vseh okoliščin glede izvedenih del na tem objektu. Dela, ki so bila na objektu izvedena po 1. 1. 1998, so bila sporna že v upravnem postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Upravi organ je namreč z obvestilom z dne 21. 7. 2020, na katerega se je nato skliceval na ustni obravnavi 17. 9. 2020, tožnico seznanil z ugotovitvami o izvedenih delih in s svojim naziranjem, da so bili v letih 2015 in 2016 postavljeni novi objekti.3 Tožnica je bila zato že v tej fazi postopka dolžna postaviti trditve o izvedenih delih ter v zvezi s tem predlagati dokaze.

12. Dokazni predlog za postavitev izvedenca pa je tudi pravno nerelevanten. Tožnica ga namreč predlaga z namenom, da bo izvedenec odgovoril na „vprašanje, ali je tožnica poskrbela za vzdrževalna in obnovitvena dela na lesenem objektu v enakih gabaritih, v enaki obliki, z enako prostornino, z enakimi materiali in z enako tehnologijo nadomeščanja starih in dotrajanih lesenih elementov z novimi enakimi elementi in z uporabo iste tehnike“, torej na vprašanje, ali gre za vzdrževalna dela na starem lesenem objektu ali pa gradnjo novega objekta, kar je izpodbijano stališče upravnega organa. Kaj se šteje za vzdrževalna dela in kaj za gradnjo novega objekta, določa zakon. Odgovor na vprašanje, pod kateri zakonski pojem je mogoče subsumirati izvedena dela, pomeni pravno presojo. Za to presojo pa je pristojno sodišče. Tožnica se zato neutemeljeno sklicuje na drugi odstavek 20. člena ZUS-1. **Glede datuma odločitve sodišča**

13. Ker je sodišče deloma snemalo narok 10. 10. 2023, na katerem je glavno obravnavo končalo, je izdajo sodbe odložilo do preteka roka za podajo pripomb na prepis zvočnega posnetka tega naroka.4 Prepis zvočnega posnetka zadnjega naroka je bil tožnici vročen 16. 10. 2023. Sodišče je zato sodno odločbo izdalo 23. 10. 2023. **K I. točki izreka**

14. Tožba ni utemeljena.

15. Predmet presoje v tem upravnem sporu je zavrnitev tožničine zahteve za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja za počitniško hišo, vpisano v kataster stavb s št. ... k. o. ...

16. Na podlagi prvega odstavka 117. člena GZ se dovoljenje za objekt daljšega obstoja lahko izda na zahtevo investitorja, lastnika ali imetnika stavbne pravice za objekt, ki je bil zgrajen brez gradbenega dovoljenja pred 1. 1. 1998 in od tega datuma obstaja v enakem obsegu in bistveno enake namembnosti na istem mestu in je, če gre za stavbo, evidentiran v katastru stavb, ali če gre za objekt gospodarske javne infrastrukture, v katastru gospodarske javne infrastrukture.

17. Za presojo, kdaj so izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja, je pomembno, da gre za obliko (pogojne) legalizacije objektov, ki je namenjena starejšim objektom, ki so bili zgrajeni pred 1. 1. 1998 brez gradbenega dovoljenja, torej v nasprotju z zakonsko zapovedjo, da gradnja brez gradbenega dovoljenja ni dovoljena. Za izdajo dovoljenja po 117. členu GZ organ ne presoja vseh pogojev, določenih za izdajo gradbenega dovoljenja, temveč le tiste, ki so določeni v 117. členu GZ. Med pogoji, ki morajo biti za izdajo gradbenega dovoljenja sicer vedno izpolnjeni, pa jih organ v tem postopku ne presoja, je skladnost objekta s prostorskim aktom. Organ v tem postopku torej sploh ne presoja, ali je na konkretnem zemljišču sploh dovoljena kakršnakoli gradnja oziroma kakšna gradnja je dovoljena, kar je sicer eden izmed bistvenih pogojev, ki mora biti izpolnjen za dovoljenost gradnje, saj skladno s 1. točko prvega odstavka 43. člena GZ upravni organ gradnjo lahko dovoli le, če je gradnja skladna z določbami prostorskega izvedbenega akta v delu, ki se nanaša na graditev objektov, in z določbami predpisov o urejanju prostora. To nedvomno pomeni, da gre za takšno izjemo od siceršnje splošne ureditve pridobivanja gradbenega dovoljenja za poseg v prostor, ki narekuje, da je pogoje za izdajo dovoljenja po 117. členu GZ treba razlagati restriktivno in ozko.

18. V tej zadevi med strankami ni sporno, da je pred 1. 1. 1998, na istem zemljišču že stal objekt - stan, sporno pa je, ali so bila po navedenem presečnem datumu na objektu zgolj izvedena vzdrževalna dela, kar v tožbi uveljavlja tožnica, ali pa je bil objekt po presečnem datumu zgrajen na novo, kar je dejstvo, ki ga je v izpodbijani odločbi ugotovil upravni organ in nanj oprl svojo odločitev. Med strankama je sporno tudi, ali je bila objektu po presečnem datumu bistveno spremenjena namembnost. 19. Relevantna pravna podlaga za presojo, kaj so vzdrževalna dela, kaj pa gradnja novega objekta, je določena v 3. členu GZ, ki opredeljuje temeljne pojme v zvezi z graditvijo objektov. Vzdrževanje objekta so dela, namenjena ohranjanju uporabnosti in vrednosti objekta ter izboljšave, ki upoštevajo napredek tehnike, zamenjava posameznih dotrajanih konstrukcijskih in drugih elementov ter inštalacijski preboji (41. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Novogradnja je gradnja, katere posledica je novo zgrajen objekt ali prizidava (23. točka prvega odstavka 3. člena GZ). Novo zgrajen objekt je objekt, ki je popolnoma zgrajen na novo in prej ni obstajal (24. točka prvega odstavka 3. člena GZ).5

20. Iz navedene opredelitve vzdrževalnih del izhaja, da so to dela na obstoječem objektu oziroma v zvezi z njim. Dela, ki izpolnjujejo pogoje za novogradnjo oziroma katerih rezultat je novogradnja, že pojmovno ne morejo biti vzdrževalna dela. Drugačna razlaga, po kateri bi se zaradi narave materiala za vzdrževalno delo štela tudi odstranitev in ponovna postavitev dotrajanega lesenega objekta, bi pomenila obid kogentnih zakonskih določb, po katerih je za novogradnjo (razen če gre za enostaven objekt) treba pridobiti gradbeno dovoljenje.

21. Sodišče se strinja z ugotovitvijo upravnega organa, da je tožnica prej obstoječi objekt - stan, ki je bil v letu 2015 ruševina, odstranila in v istem oziroma naslednjem letu postavila nov objekt. 22. Da je bil objekt v letu 2015 ruševina, izhaja že fotografij, ki jih je v upravni organ pridobil s strani Javnega zavoda E. in so v njem označene pod zaporedno št. 13a (priloge sodnega spisa C-1 do C 16). Na podlagi fotografije na C1, posnete 26. 7. 2015, na kateri je po tožničini izpovedbi obravnavani objekt, sodišče ugotavlja, da je bila najmanj streha objekta v celoti porušena. Da je bi prejšnji objekt ruševina, izhaja tudi iz mnenja F., d. o. o. (izr. prof. dr. B. B.), z dne 12. 12. 2016, po katerem je bila primarna konstrukcija objekta poškodovana. Enako izhaja iz tožničine izjave z dne 18. 9. 2019, v kateri navaja, da se je zaradi starosti objekta in obilice snežnih padavin v letu 2015 delno porušila strešna konstrukcija.

23. Sodišče, tako kot pred njim upravni organ, ugotavlja, da je bil prejšnji objekt odstranjen in na njegovem mestu zgrajen nov objekt. Ta očitno izhaja že iz primerjave fotografij C1 in C2, na kateri je po tožničini izpovedbi prav tako obravnavani objekt. Očitno je, da je objekt na fotografiji C2 v celoti nov objekt. To se vidi tako po primerjavi izgleda brun na obeh fotografijah, kakor tudi po legi vrat na objektu. Glede na lego preostalih dveh objektov, ki sta na obeh fotografijah levo od obravnavanega, sta obe fotografiji posneti s približno istega zornega kota, ki prikazuje isto stran obravnavanega objekta (kar je potrdila tudi zaslišana tožnica). Iz primerjave objektov na obeh fotografijah pa izhaja, da objekta nimata vhoda na istem mestu, saj na sliki C1 vhod ni viden, viden pa je na sliki C2. Na sliki C2 je torej povsem nov objekt. 24. Da niso bili zamenjani zgolj posamezni dotrajani konstrukcijski elementi (v smislu besedila citirane 41. točke prvega odstavka 3. člena GZ), temveč je bil prejšnji objekt odstranjen in na istem mestu postavljen nov objekt, potrjuje tudi navedba tožničinega strokovnega pomočnika v upravnem postopku, dr. B. B., na ustni obravnavi 17. 9. 2020 pred upravnim organom, kakor tudi izpovedba dr. D. D. in tožnice, ki ju je zaslišalo sodišče. 25. Izr. prof. dr. B. B. je na vprašanje uradne osebe, ali je bila popravljena le streha, odgovoril, da gre za celovito obnovo objektov, zgrajenih iz lesa, torej materialov, ki se ob neustrezni izpostavljenosti vremenskim pogojem ne morejo ohraniti, zaradi česar je bilo treba vse tri objekte v celoti nadomestiti. Dr. D. D., ki ga je zaslišalo sodišče, je povedal, da je bil prejšnji objekt v celoti odstranjen, vključno s tlemi (podnom). Povedal je tudi, da so ostali le še štirje veliki kamni, na katere se položi prva rinka brun. Tožnica pa je povedala, da je bil objekt razstavljen. Povedala je tudi, da se je takrat odkrilo, da je pod objektom velika skala, ki so jo odkopali, ta jama pa sedaj služi kot prostor za shranjevanje.

26. Na podlagi navedenih izjav, kakor tudi prej omenjenih fotografij, sodišče ugotavlja, da je bil prejšnji objekt po zimi 2015 odstranjen v celoti, tako da so (kot je prepričljivo povedal dr. D. D.) ostali le še štirje kamni, ki so sicer služili kot temelji. Kaj drugega ne izhaja niti iz ostalih izvedenih dokazov (listinskih dokazov in izpovedb). Poleg tega tudi tožničina izpovedba, da je bil objekt razstavljen in da so celo odkopali kamen, ki je bil pod objektom, izkazuje, da je bil objekt odstranjen v celoti, torej tudi njegova tla, saj sicer ne bi bilo mogoče odkriti in odkopati velike skale, kot jo opisuje tožnica. Štirje preostali kamni, ki so služili kot temelji, pa nimajo več lastnosti objekta. To pomeni, da prejšnjega objekta, ki je bil zgrajen pred presečnim datumom 1. 1. 1998, ni bilo več. Na istemu mestu postavljen objekt zato že pojmovno ne more pomeniti vzdrževalnih del v smislu 41. točke prvega odstavka 3. člena GZ, saj objekta, ki bi ga bilo mogoče vzdrževati, ni bilo več. Po odstranitvi ruševin postavljen objekt je tako novo zgrajen objekt v smislu 24. točke prvega odstavka 3. člena GZ. To pa pomeni, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja po določbah 117. člena GZ.

27. Na drugačno presojo, da gre v tem primeru za novo zgrajen objekt, ne vpliva tožbena trditev o drugačnem mnenju gradbene inšpektorice, izraženo v obvestilu z dne 25. 10. 2017 in zapisniku z dne 19. 10. 2017. Upravni organ, ki odloča o izdaji dovoljenja za objekt daljšega obstoja, na to mnenje ni vezan. Enako velja za sodišče. Inšpektorica, ki si je obravnavani objekt in preostala dva objekta ogledala po končani gradnji, navaja, da je šlo za zamenjavo konstrukcijskih elementov na enostavnih objektih. Sodišče temu mnenju ni poklonilo vere, temveč se je oprlo na zgoraj povzete dokaze, zlasti pa na povzeti izpovedbi dr. D. D. in tožnice, ki sta pripovedovala na podlagi neposrednega zaznavanja stanja stvari pred, ob in po odstranitvi objekta ter po izvedeni novi gradnji. Na pomanjkljivost inšpektoričinega mnenja, pa kaže tudi to, da govori o enostavnih objektih. Obravnavani objekt iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe, ki ima več kot eno etažo, pa ni enostaven objekt. 28. Da je novo zgrajen objekt po gabaritih, obliki in materialu enak prejšnjemu, na presojo, da gre za novo zgrajen objekt, ne vpliva. Prav tako ni pomembno, da naj bi bila (po tožničini izpovedbi) pri gradnji novega objekta uporabljena nekatera bruna iz starega objekta, ki so bila še uporabna. Za presojo je bistveno le, da je bil prejšnji objekt odstranjen, zaradi česar je novo postavljen objekt, pa čeprav na istem mestu, v istih gabaritih in z enakim, deloma z istim, materialom, novo zgrajen objekt v smislu 24. točke prvega odstavka 3. člena GZ. Tožnica se zato tudi neutemeljeno sklicuje na opredelitev vzdrževalnih del v Uredbi o razvrščanju objektov in na Tehnično smernico za razvrščanje objektov TSG-V-006.2018, saj v tem primeru ni šlo za zamenjavo posameznih dotrajanih konstrukcijskih elementov, temveč je bil objekt odstranjen v celoti in nato zgrajen nov objekt. 29. Okoliščina, da gre za lesen objekt in ga zato po poteku časa in zaradi vremenskih vplivov naj ne bi bila možno vzdrževati drugače, za odločitev prav tako ni bistvena. Tudi dejstvo, da glede na stanje konkretnega objekta, tega drugače ni bilo mogoče „ohraniti“, ničesar ne spremeni. Poseg, kakršen je bil izveden v tem primeru, je dopusten le na podlagi gradbenega dovoljenja. Tega pa je mogoče pridobiti le, če tak poseg dopuščajo predpisi, ki veljajo na območju posega.

30. Prav tako nepomembno je, kakšno naj bi bilo glede dopustnosti posega z vidika varstva kulturne dediščine mnenje Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije, saj to ni predmet presoje po 117. členu GZ. Je pa ustrezno varstvo kulturne dediščine in v zvezi s tem podano ugodno mnenje zavoda eden od pogojev, ki mora biti izpolnjen pri dopuščanju posegov v prostor v postopku izdaje (rednega) gradbenega dovoljenja. Ta presoja pa mora vsebovati tudi vse pogoje, predpisane v 43. členu GZ. Za obravnavani primer s tega vidika ni nepomembno, da je poseg izveden na območju Triglavskega narodnega parka, na katerem, kot izhaja iz dopisa Javnega zavoda E. z dne 14. 3. 2017, veljajo naslednji varstveni režimi: tretje varstveno območje TNP, območje Natura 2000 – Julijske Alpe, ekološko pomembno območju Julijske Alpe in območju enote registrirane nepremične dediščine – Julijske Alpe – TNP. Ker je sodišče po povedanem presodilo, da že zato, ker gre za novo zgrajen objekt po presečnem datumu, niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja in je zato treba tožbo zavrniti, ni prekinilo postopka v tem upravnem sporu zaradi vložitve zahteve za oceno ustavnosti 117. člena GZ, ker ta ni skladen s 5. in 73. členom Ustave RS.

31. S tožbenim sklicevanjem na „prenovo“ Ruske kapelice pod Vršičem v letih 2004 do 2006 in v zvezi s tem v tožbi navedena pojasnila konservatorke tožnica ne more utemeljiti zmotne uporabe prava, saj je sodišče povedalo, kako je treba razlagati relevantne določbe GZ. Z navedenim sklicevanjem ni mogoče utemeljiti niti kršitve Ustave RS zaradi neenakega obravnavanja, saj tožnica sploh ne trdi, da so bila dela na kapelici izvedena brez gradbenega dovoljenja.

32. Tožnica upravnemu organu zmotno očita, da se je pri presoji oprl zgolj na elektronsko sporočilo Javnega zavoda E. z dne 17. 1. 2020, saj se sklicuje tudi na druge listine v spisu. Neutemeljen je tudi očitek, da naj bi navedenemu sporočilu pripisal status javne listine, saj to iz izpodbijane odločbe, kot je na podlagi pooblastila iz tretjega odstavka 248. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), v obrazložitvi dopolnjena z drugostopenjsko odločbo, ne izhaja.

33. Ne drži očitek, da se upravni organ ni opredelil do kulturnovarstvenega soglasja Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije ter do mnenja izr. prof. dr. B. B., saj je v tem delu izpodbijano odločb na podlagi navedenega zakonskega pooblastila dopolnil drugostopenjski organ. Pojasnil je,6 da tako iz navedene odločbe Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije kakor tudi iz mnenja izr. prof. dr. B. B. izhaja, da so bili objekti (med njimi tudi obravnavani) odstranjeni in na istem mestu postavljeni novi.

34. Predlagani dokaz z vpogledom v obvestilo in zapisnik Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor je upravni organ izvedel, saj iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da ga je prebral.7 Okoliščina, da se do tega dokaza ni izrecno opredelil, ne pomeni, da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Iz nje (kot je dopolnjena z drugostopenjsko odločbo) izhaja, kaj je upravni organ glede na materialno pravno podlago štel za pravno pomembna dejstva, kakšno dejansko stanje je ugotovil in na podlagi katerih izvedenih dokazov. Dokazno oceno pa je na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUS-18 dopolnilo sodišče. 35. Tožnica utemeljeno opozarja, da upravni organ ni izvedel predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in stranke ter da za to ni navedel pravilnih razlogov. Tudi za upravni postopek namreč velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele po tem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi tudi ustrezno vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili izvedeni.9 Navedena kršitev pa ni vplivala na odločitev o tožbi, saj je sodišče na podlagi drugega odstavka 51. člena ZUS-1 to kršitev odpravilo in samo zaslišalo pravočasno predlagani priči in tožnico.

36. Neutemeljen pa je tudi očitek kršitve pravil postopka, ker upravni organ ni opravil ogleda na kraju samem. Postopek izdaje dovoljenja za objekt daljšega obstoja je predlagalni postopek – začne se lahko le na zahtevo stranke. Trditveno in dokazno breme v tem postopku zato nosi predlagatelj postopka. Ta mora zatrjevati vsa pravno relevantna dejstva za izdajo dovoljenja in jih dokazati. Na poziv sodišča, ali je bila izvedba dokaza z ogledom na kraju samem predlagana v upravnem postopku, se je tožnica sklicevala na pripravljalno vlogo in svoje navedbe na ustni obravnavi 17. 9. 2020. V upravnem spisu je vloga tedanjega tožničinega pooblaščenca z dne 3. 8. 2020, v kateri ni naveden dokazni predlog z ogledom na kraju samem. Tega dokaznega predloga tožnica ni podala niti na ustni obravnavi 17. 9. 2020, niti ni na tej obravnavi navajala ničesar, kar bi moral upravni organ razumeti kot dokazni predlog za izvedbo tega dokaza.

37. Ker je torej upravni organ pravilno ugotovil, da je bil obravnavani objekt zgrajen po 1. 1. 1998 in že zato niso izpolnjeni pogoji za izdajo dovoljenja za objekt daljšega obstoja iz 117. člena GZ, za odločitev o tožbi ni pomembno, ali se je prejšnjemu objektu po navedenem presečnim datumom namembnost bistveno spremenila. Sodišče zato s tem povezanih tožbenih ugovorov ni obravnavalo.

38. Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

39. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 52. člen ZUS-1: „V tožbi lahko tožnik navaja nova dejstva in nove dokaze, vendar pa mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta. “ 2 Upravni organ jo je s svojim dejanskim in pravnim naziranjem seznanil že v obvestilu z dne 21. 7. 2020. 3 Ugotovitve organa so se v tej fazi nanašale na obravnavani objekt in še na dva druga, ki nista več predmet spora. 4 Tretji odstavek 125. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. 5 Smiselno enako vsebino pa imajo tudi določbe 7.1. in 10.1. točke prvega odstavka 2. člena Zakona o graditvi objektov (ZGO-1), ki je veljal v času, ko so bila dela izvedena. 6 10. stran drugostopenjske odločbe. 7 11. stran prvostopenjske odločbe. 8 Drugi odstavek 52. člena ZUS-1: Na glavni obravnavi sodišče izvaja dokaze, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev v upravnem sporu, pa dokazi niso bili že izvedeni v postopku izdaje izpodbijanega upravnega akta ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. 9 Gl. npr. sklep Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016.