Jedro

Za anuitete v smislu citiranega zakonskega določila morajo biti kumulativno (hkrati) izpolnjeni trije pogoji (anuitete morajo biti vnaprej določene, zneskovno enake, zajemati pa morajo glavnico in obresti). Prav na te konkretne elemente abstraktnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 372. člena ZOR, ki ločujejo anuitete od navadnih obročnih odplačil, se je toženka v ugovoru zastaranja izrecno sklicevala v povezavi s splošnimi pravili o solidarni odgovornosti, predvsem 421. členom ZOR (pripoznava dolga z delnim plačilom obveznosti enega od solidarnih zavezancev nima učinka v razmerju do drugega) in 422. členom (zastaranje obveznosti, ki je pretrgano v razmerju do enega solidarnega dolžnika, teče naprej za druge zavezance iz takšnega razmerja). Delno plačilo enega od solidarnih dolžnikov (S.Č.) v razmerju do toženke ni učinkovalo kot pripoznava dolga in ni vplivalo na tek zastaranja njene obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama nosi stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I izreka odločbe glede na delni umik tožbe sklep o izvršbi z dne 08.03.2005, opr. št. I 364/2005 v razmerju do toženke za glavnico v znesku 1.131,29 EUR z obrestmi razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo. V točki II izreka pa je citirani sklep o izvršbi v preostalem delu razveljavilo in tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožnico je zavezalo k povrnitvi stroškov postopka v znesku 992,38 EUR, v primeru zamude z obrestmi od dneva zamude do plačila.

Proti sprejeti odločitvi (sodbi) se pritožuje tožnica. Sklicuje se na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Poudarja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o ugovoru zastaranja nepravilno uporabilo materialno pravo. Upoštevati bi moralo splošni, petletni zastaralni rok. Obveznost vrnitve posojenega zneska predstavlja enotno obveznost dolžnika in ne občasne terjatve - anuitete, za katere je po drugem odstavku 372. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR določen triletni zastaralni rok. Posojilna pogodba, s katero je bilo sicer določeno obročno odplačilo dolga, v nobenem primeru nima narave anuitetnega odplačevanja. Smisel določbe 372. člena ZOR je v tem, da loči občasne terjatve od občasnih plačil terjatve. Glede pretrganja zastaranja pa pritožba poudarja, da se izpodbijana sodba pravilno sklicuje na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR. Ker je S.Č. junija 2003 umrl, toženka za dolgove odgovarja tudi kot dedinja po pokojnem partnerju. Sicer pa so bila vsa plačila realizirana z vednostjo toženke, tudi zadnje z dne 17.04.2002. Prav omenjeno delno plačilo pa je pretrgalo tek zastaranja tudi v razmerju do toženke. To potrjujejo listine, ki jih je predložila tožnica. Pritožba predlaga, da ji sodišče druge stopnje ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku z dne 02.12.2008. Podrejeno pa se zavzema za njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnica se v pritožbi le pavšalno, nekonkretizirano sklicuje na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka. Sodišče druge stopnje je zadevo preizkusilo tudi po uradni dolžnosti in ni ugotovilo procesnih kršitev, na katere mora paziti v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je glede na vsebino spora in pravno kvalifikacijo obveznosti toženke po pogodbi o posredovanju z dne 10.11.1995, ki vpliva na utemeljenost ugovora zastaranja, sprejelo pravilno odločitev. Pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja se je pravilno oprlo na določbo drugega odstavka 372. člena ZOR, ki za anuitete določa triletni zastaralni rok. Za anuitete v smislu citiranega zakonskega določila morajo biti kumulativno (hkrati) izpolnjeni trije pogoji (anuitete morajo biti vnaprej določene, zneskovno enake, zajemati pa morajo glavnico in obresti). Prav na te konkretne elemente abstraktnega dejanskega stanu iz drugega odstavka 372. člena ZOR, ki ločujejo anuitete od navadnih obročnih odplačil, se je toženka v ugovoru zastaranja izrecno sklicevala (pripravljalna vloga z dne 15.04.2008, spis list. št. 76 -77), tožnica pa jim ni ugovarjala. Na ta način je po oceni pritožbenega sodišča glede na materialnopravno določbo drugega odstavka 372. člena ZOR zadostila trditvenemu in dokaznemu bremenu iz 212. člena ZPP, kar je sodišče prve stopnje pri presoji utemeljenosti ugovora zastaranja ustrezno upoštevalo in svoje stališče v tej smeri tudi dovolj tehtno obrazložilo (stran 3 sodbe, prvi in drugi odstavek). Glede na navedeno tožnica s pritožbenimi zatrjevanji, da posojilna obveznost predstavlja celoto, enotno obveznost dolžnika (toženke), ki nima narave občasne terjatve, ne more biti uspešna.

Sodišče prve stopnje je pri sprejemu odločitve pravilno upoštevalo tudi drugi odstavek 56. člena ZZZDR, ki uzakonja nerazdelno (solidarno) odgovornost zakoncev (tudi izvenzakonskih partnerjev) za obveznosti, nastale v zvezi s skupnim premoženjem in za obveznosti, ki jih prevzame en zakonec (izvenzakonski partner) za potrebe družine, v povezavi s splošnimi pravili o solidarni odgovornosti, predvsem 421. členom ZOR (pripoznava dolga z delnim plačilom obveznosti enega od solidarnih zavezancev nima učinka v razmerju do drugega) in 422. členom (zastaranje obveznosti, ki je pretrgano v razmerju do enega solidarnega dolžnika, teče naprej za druge zavezance iz takšnega razmerja). Svoje stališče je na strani 3 in 4 odločbe tudi ustrezno obrazložilo. Glede na dokaze, ki jih je predložila tožnica, predvsem blagajniški prejemek z dne 17.04.2002 (priloga A7) in trditev toženke, da je izvenzakonska skupnost med njo in S.Č. prenehala (že) 01.01.1998, ki je tožnica ni zanikala (drugi odstavek 214. člena ZPP), po pravilni oceni sodišča prve stopnje delno plačilo enega od solidarnih dolžnikov (S.Č.) v razmerju do toženke ni učinkovalo kot pripoznava dolga in ni vplivalo na tek zastaranja njene obveznosti. Z nasprotnimi pritožbenimi zatrjevanji tako tožnica ne more biti uspešna. Na okoliščino, da je toženka za dolg odgovorna tudi kot dedinja po pokojnem, pa se je tožnica začela sklicevati šele v pritožbenem postopku, kar pa glede na prvi odstavek 337. člena ZPP ni dopustno.

Na podlagi obrazloženega je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člena ZPP).

Ker tožnica z vloženim pravnim sredstvom ni uspela, ni upravičena do povrnitve stroškov, ki so ji nastali v pritožbenem postopku (prvi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).