Jedro

Situacija, zaradi katere se izpostavlja vprašanje koristnosti služnosti za gospodujoče parcele, je nastala med postopkom zaradi delnih in procesnih odločitev sodišč.

S pravnomočno sodbo je za dostop do toženkinih parcel ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poljski poti po tožnikovih parcelah, vendar ne kontinuirano, ampak z vmesno prekinitvijo približno 10 m², kjer pot poteka po parceli 162/9. Toženki je celo prepovedano vsakršno vznemirjanje njegove lastninske pravice na tej parceli. Toženka ugotovljene služnosti zaradi prepovedi preko dela poti v resnici ne more izvrševati, poti pa ne uporabljati. Taka služnost ostaja zgolj na papirju in ne more biti koristna za uporabo gospodujočih nepremičnin. Zato na dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da pravnomočna sodna odločba, ki onemogoča lastniku gospodujočega zemljišča izvrševati stvarno služnost, lahko pomeni spremembo okoliščin po prvem odstavku 222. člena SPZ, zaradi katerih postane služnost nekoristna.

Izrek

I. Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se pritožba toženke zavrne tudi v tem delu in se potrdi sodba sodišča prve stopnje (v VII. točki izreka in glede odločitve o pravdnih stroških), v III. točki izreka pa tako, da je toženka dolžna tožniku v 15 dneh od vročitve sodbe povrniti 466,65 EUR stroškov pritožbenega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Tožena stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti tožeči stranki njene revizijske stroške v znesku 1.180,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

**Dosedanji tek postopka**

1. Spori med strankama o stvarni služnosti toženke segajo v 80-ta leta prejšnjega stoletja. S pravnomočno sodbo I P 548/82 Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote v Ljubljani z dne 23. 1. 1987 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 859/87 z dne 27. 8. 1987 je bilo po tožbi tožnikovega pravnega prednika zoper toženkinega pravnega prednika (šlo je za oba očeta sedanjih pravdnih strank) razsojeno, da toženi stranki kot lastnici parcel 168/1 in 168/2 k. o. ... ne pripada služnostna pravica obračanja kmetijskih strojev in živinskih vpreg na parceli 161/2 k. o. ..., last tožeče stranke; višji tožbeni zahtevek je bil zavrnjen.

2. Predhodnik tega pravdnega postopka je bil spor zaradi motenja posesti. V njem je toženka (tam tožnica) uspela z zahtevo, da mora tožnik postaviti most na poti, ki poteka preko parcele 161/2 ob meji s parcelo 168/2 in 166/4 k. o. ... tako, da na betonske cevi nasuje utrjen material in pred ter za mostom odstrani nasutje in zasuje vdolbine, ki onemogočajo vožnjo po poti in uredi most in pot tako, da omogoči toženki izvajanje soposesti poti za vožnjo s kmetijsko mehanizacijo ter hojo do njenih kmetijskih površin na parcelah 168/1 in 168/2 ter kmetijskih zemljišč v kompleksu 201, vse k. o. ....1

3. Tožbo v tem postopku je tožnik vložil 21. 8. 2015. Z njo je zahteval, naj toženka opusti vsakršno poseganje v njegovo lastninsko pravico na parcelah 162/9, 162/8 in 161/2, saj za gospodarske potrebe lastnika nepremičnin 168/2, 166/4, 166/3, 168/1, 166/1 in drugih parcel v lasti toženke ne obstaja služnostna pravica hoje in vožnje v breme navedenih tožnikovih parcel. 4. Toženka se je zahtevku upirala, 11. 3. 2016 pa vložila nasprotno tožbo, s katero je zahtevala, naj se ugotovi, da na tožnikovih nepremičninah 161/2, 162/9 in 162/8 obstaja stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo zaradi dostopa do njenih nepremičnin 168/1, 168/2, 166/4, 166/3, 201/351, 201/305, 201/15 in 201/327 in naj se v zemljiški knjigi vknjiži taka služnost. Trdila je, da je služnost priposestvovala.

5. Tožnik je nasprotoval nasprotnemu tožbenemu zahtevku ter uveljavil eventualni tožbeni zahtevek za primer, če bi sodišče ugodilo zahtevku iz nasprotne tožbe. Zahteval je, naj se ta služnost kot nepotrebna ukine.

6. Toženka je kasneje umaknila nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na služečo parcelo 162/9. Tožnik se z umikom ni strinjal. 7. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo 12. 9. 2016 razsodilo o nasprotnem tožbenem zahtevku in ga v celoti zavrnilo.

8. Sodišče druge stopnje je pritožbi toženke delno ugodilo in delno sodbo razveljavilo v delu, ki se nanaša na ugotovitev služnosti na parcelah 161/2 in 162/8, zavrnilo pa jo je v delu, ki se nanaša na ugotovitev služnosti tudi na parceli 162/9 (to je parceli, glede katere je umaknila tožbo), in v tem delu sodbo prve stopnje potrdilo.

9. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje angažiralo izvedenca geodetske stroke, ki je natančno opisal potek služnostne poti. V skladu z njegovim mnenjem je toženka svoj nasprotni tožbeni zahtevek oblikovala tako, da je zahtevala ugotovitev služnostne poti v natančnih izmerah po parcelah tožnika 161/2, 162/8 162/4 in 162/9 v korist njenih parcel 168/1, 168/2, 166/4, 166/3, 201/305 in 201/15. 10. Sodišče prve stopnje je zavrglo nasprotno tožbo glede parcele 162/9, na preostalih toženčevih parcelah pa ugotovilo služnost v korist parcel 168/1, 168/2, 166/4 in 166/3, v presežku (tudi v korist parcel 201/305 in 201/15) pa nasprotni toženi zahtevek zavrnilo. Tožnikovemu zahtevku za prepoved vznemirjanja njegove lastninske pravice je ugodilo le glede parcele 162/9, sicer ga je zavrnilo. Ugodilo pa je njegovemu podrejenemu zahtevku in izreklo, da se ukine ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po njegovih parcelah.

11. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pritožila toženka. Sodišče druge stopnje je njeni pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izreku, s katerim je bilo ugodeno tožnikovemu zahtevku za ukinitev služnosti, spremenilo tako, da je tudi ta del njegovega eventualnega zahtevka zavrnilo.

12. S sklepom II DoR 654/2019 z dne 27. 2. 2020 je Vrhovno sodišče na predlog tožnika dopustilo revizijo glede pravnih vprašanj: - ali predstavlja pravnomočna sodna odločba, ki lastnika gospodujočega zemljišča onemogoča pri izvrševanju stvarne služnosti, spremembo okoliščin po prvem odstavku 222. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) in s tem razlog prenehanja služnosti, oziroma nekoristnosti služnosti po prvem odstavku 222. člena SPZ in s tem razlog prenehanja služnosti; - ali gradnja mostu med dvema gospodujočima parcelama, na podlagi katerega je omogočen dostop do vseh gospodujočih parcel ob minimalnih dodatnih delih, tista dejanska sprememba, ki pomeni spremenjene okoliščine na podlagi prvega odstavka 222. člena SPZ; - ali je sodba Višjega sodišča v povezavi s sodbo Okrožnega sodišča sploh izvršljiva.

13. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je nato tožnik pravočasno vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da potrdi sodbo sodišča prve stopnje, podrejeno pa, da obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

14. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena toženki, ki je v odgovoru nanjo predlagala, naj Vrhovno sodišče revizijo zavrne.

**Nosilni razlogi sodišča prve stopnje**

15. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so bili pogoji za priposestvovanje stvarne služnosti na parcelah 162/4, 162/8 in 16/29 v korist parcel 168/1, 168/2, 166/4 in 166/3 izpolnjeni že v času, ko je o tem prvič odločalo sodišče po tožbi tožnikovega pravnega prednika, vendar pa je nasprotno tožbo v delu, ki se nanaša na parcelo 162/9, zavrglo, ker je bil zahtevek v tem delu pravnomočno zavrnjen že z delno sodbo. Na drugih parcelah je ugotovilo obstoj služnosti. Parceli 201/305 in 201/15 sta nastali kasneje, toženka pa ju je pridobila šele v postopkih denacionalizacije in doba, potrebna za priposestvovanje služnosti v njuno korist, še ni potekla. Presoja, da na tožnikovih parcelah obstaja služnost, je terjala zavrnitev njegovega zahtevka za prepoved vznemirjanja v pretežnem delu (z izjemo parcele 162/9).

16. Odločitev o zahtevku za ukinitev služnosti temelji na naslednjih dejstvih: Toženka do svojih parcel nima dostopa z javne ceste na drugi strani, ne da bi prečkala tožnikove parcele, ima pa možnost dostopa preko svojih parcel, in sicer po dveh variantah, ki sta jih ugotovila izvedenca geodetske in gradbene stroke. Po prvi varianti (na skici izvedenca geodetske stroke označena z modro puščico) bi bilo treba izdelati nov prehod (most) čez kanal ali pa razširiti obstoječega. Gre za manj zahteven objekt, za katerega bi bilo treba pridobiti gradbeno dovoljenje (ne pa tudi vodnega soglasja). Po drugi varianti (na skici označeni z rdečo puščico) bi bilo treba izvesti enostaven premostitveni objekt preko melioracijskega jarka (širine 3 m in globine 1,5 m, zanj ne bi bila potrebna ne gradbeno dovoljenje ne vodno soglasje), ki bi toženki omogočal prehod z njene poti preko parcele 166/3 na parcelo 166/1 ter nato preko novega mosta, ki ga je toženka zgradila 2009, s parcele 166/4 na 168/2, pri čemer pa bi bilo treba odstraniti lesene prečke med dvema stebroma enorednega kozolca na toženkinih parcelah. Slednji poseg ni povezan s stroški. Sodišče tako zaključi, da postavitev novega mosta na parceli 166/4 v lasti toženke omogoča dostop do njenih parcel brez uporabe tožnikovih parcel, kar predstavlja spremenjeno okoliščino v smislu 222. člena SPZ, saj v času nastanka služnosti tega mosta ni bilo. Res bo morala toženka izvesti manjša gradbena dela, ki pa ne predstavljajo takšnega bremena, da ji ga ne bi bilo upravičeno naložiti. Interes tožnika, da ima kot lastnik bremen proste nepremičnine, je močnejši od interesa toženke, da obdrži obstoječo služnost glede na možnost drugačnega dostopa do lastnih nepremičnin in nenazadnje tudi glede na drugačen način izvrševanja služnosti v preteklosti. Obstoječe služnosti ne kaže obdržati v veljavi, ker pomeni močnejši poseg v lastninsko pravico lastnika služeče nepremičnine, kot pa je korist gospodujoče nepremičnine. Dejstvo, da je dostop po drugi varianti manj ugoden, ker je pot daljša in ima več ostrih ovinkov, ni razlog za ohranitev obstoječe služnosti, saj „udobnost“ prevozov ni razlog ne za obstoj ne za ukinitev služnosti.

**Nosilni razlogi sodišča druge stopnje**

17. Sodišče druge stopnje je stališče sodišča prve stopnje glede ukinitve stvarne služnosti štelo za materialnopravno zmotno, ker je premalo upoštevalo, da je stvarna služnost pravica na tuji stvari, ki izhaja iz odnosa dveh nepremičnin (in ne njunih lastnikov) in da je smisel stvarne služnosti predvsem v možnosti lažjega izvrševanja lastninske pravice na gospodujoči nepremičnini. Dejstvo, da mora toženka na svojih parcelah izvesti (manjše) gradbene posege, pomeni, da nima urejenega alternativnega dostopa do svojih parcel in da je služnostna pot (še vedno) nujno potrebna. Materialnopravno napačno je stališče, da že možnost služnostnega upravičenca, da si uredi dostop do gospodujočih nepremičnin drugje (ne preko služečih nepremičnin) predstavlja spremenjeno okoliščino, ki vodi v prenehanje služnosti. Pot, ki niti še ni urejena, obstoječi služnosti ne odvzema koristnosti (potrebnosti). Odločitev, ki sili služnostnega upravičenca, da uredi alternativen dostop drugje (zgolj zato, ker to možnost ima), pomeni nedopusten poseg v upravičenja, pridobljena v korist gospodujočih nepremičnin. Pomembna pa je tudi okoliščina, da sodijo služeča zemljišča v sklop kmetijskih zemljišč, ki jih zaradi dostopa do svojih kmetijskih zemljišč uporablja tudi tožnik (ker pot uporablja na enak način kot toženka, torej služnost ne predstavlja prehudega posega v njegovo lastninsko pravico). To vodi k zaključku, da se okoliščine, v katerih je služnost nastala, niso spremenile v taki meri, da bi tožnik lahko zahteval prenehanje služnosti.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

18. Tožnik v reviziji kot najpomembnejše izpostavlja vprašanje smiselnosti ugotovitve služnosti na parcelah, če zaradi zavrženja tožbe glede ene parcele, služnostni upravičenec dejansko nima dostopa do svojih parcel. Takšna služnost je izvotljena in nekoristna. Višje sodišče je tako izdalo sodbo, ki ni izvršljiva. Sodba sodišča prve stopnje je bila pravilna ne glede na fragmentarno obravnavo posameznih delov zahtevka. Kot celota je dejansko pokrila smiselnost odločitve. Višje sodišče je pritrdilo odločitvi sodišča prve stopnje glede parcele 162/9, s tem pa je nastalo stanje, ki toženki onemogoča poseg v lastninsko pravico tožnika na tej parceli. Toženka služnosti, kot jo je uživala do pravnomočne odločitve glede parcele 162/9, ne bo mogla več izvrševati. Na tej parceli je izvajala svojo služnostno pravico protipravno in ob vedenju, da gre za res iudicata, in celotne služnostne pravice pravno ni mogla priposestvovati. Zato je sodba višjega sodišča nepravilna. Nepravilna je bila tudi sodba sodišča prve stopnje, vendar glede na smiselno zaključeno celoto sodbe, tega tožnik ni izpodbijal že prej. Toženki je celo prepovedano, da posega v lastninsko pravico tožnika na omenjeni parceli. Zaradi pravnomočne sodbe ne more prehajati na most ter nato na preostale služeče parcele. Ta pravna ovira za izvrševanje služnosti je nastala med postopkom in že to pomeni spremenjeno okoliščino, ki je podlaga za ukinitev služnosti. Pritožbeno sodišče je nasprotovalo samemu sebi. Zavrnilo je zahtevek za ukinitev služnosti, obenem pa izvrševanje služnosti ni več mogoče. Posledično je napačno uporabilo materialno pravo (222. člen SPZ). Ker toženka preko parcele ne more prehajati več na most, si bo morala dostop urediti drugje, glede na ugotovitve izvedenca pa najlažje po opisanih variantah. Ugotovljena stvarna služnost je dejansko gospodujočemu zemljišču nekoristna, kar je podlaga za njeno ukinitev. Rezultat je sedaj tak, da ima toženka stvarno pravico na tuji nepremičnini, ki vsakokratnega lastnika služečih zemljišč omejuje pri izvrševanju lastninske pravice, sama pa je ne more izvrševati. Razloga za ukinitev služnosti sta dva, nekoristnost in spremenjene razmere. Četudi je tožnik zahteval prenehanje služnosti zaradi spremenjenih okoliščin (po mnenju tožnika utemeljeno), pa bi moralo višje sodišče ukiniti služnost zaradi nekoristnosti, saj gre za služnostno pravico zgolj na papirju.

19. Tožnik meni, da tudi zgraditev novega mosta pomeni spremenjeno okoliščino, ki utemeljuje ukinitev služnosti. Ta sprememba omogoča toženki dostop na njene parcele preko svojih parcel, kar je logično zasledovala tudi toženka z gradnjo. Višje sodišče ni upoštevalo, da služnost po definiciji pomeni omejitev lastninske pravice lastnika služečega zemljišča in da se potrebe spreminjajo zaradi napredka kmetijske tehnologije in napredka lokalne infrastrukture. Da toženki služnostna pot ne zadošča več, dokazuje ravno gradnja mosta. Gre torej za dvojno spremembo okoliščin. Sodišče bi moralo presojati, ali bi bila služnost ustanovljena, če bi v času nastanka obstajale okoliščine, ki so izkazane v predlogu za ugotovitev prenehanja. Nikakršnih razlogov ni za obremenitev parcel tožnika. Zgraditev manjšega prehoda preko melioracijskega jaška pomeni nezahteven in poceni poseg in bilo bi neživljenjsko, da se obremenjuje lastnina tretjega. Če sedanje stanje ne omogoča ustanovitve služnosti, bi moralo to isto stanje zadoščati tudi za njeno ukinitev.

20. Toženka v odgovoru na revizijo opozarja, da je bila služnost na nepremičninah tožnika že ugotovljena s pravnomočno sodno odločbo in da se izvrševanje služnosti v času od njene ugotovitve do vložitve tožbe ni v ničemer spremenilo. Sodišče po uradni dolžnosti pazi na pravnomočno razsojeno stvar, a te procesne pomanjkljivosti ni saniralo. Če je pravdni postopek obremenjen s to kršitvijo, so vsa nadaljnja ravnanja in odločitve sodišč prve in druge stopnje nezakonita, saj pravdni postopek sploh ni bil dopusten in bi moralo sodišče tožbo tožnika zavreči. Celoten postopek je tako obremenjen s kršitvami temeljnih načel pravdnega postopka. O zahtevku tožene stranke po nasprotni tožbi je bilo namreč odločeno že pred vložitvijo tožbe tožnika, zato ne obstaja več njegov pravni interes za nasprotovanje tožbenemu zahtevku toženke, posledično pa tudi ne pravni interes za vložitev revizije. Konkretizacija obsega stvarne služnosti je v skladu z 19. členom Zakona o zemljiški knjigi mogoča le, ko so meje nepremičnin določene in evidentirane v skladu z Zakonom o evidentiranju nepremičnin, kar je bilo na zahtevo tožnika storjeno šele po vložitvi tožbe in po prvi odločitvi višjega sodišča. Dotlej stranki nista mogli vedeti, kje dejansko poteka evidentirana meja, s čimer nista mogli določiti obsega služnosti. Da obstoječ most predstavlja skupno lastnino, je izpovedal šele izvedenec gradbene stroke ob zaslišanju. Sodišče je v celoti oprlo odločitev na izvedensko mnenje in bi moralo upoštevati tudi njegove ugotovitve glede pravnega statusa mosta. Na skupni lastnini pa ustanovitev služnosti ni mogoča. Ker je sodišče štelo drugače, je napačno uporabilo materialno pravo. Odločanje o izvrševanju pravic pravdnih strank na mostu ne spada v sodno pristojnost, ampak upravno. Za posege v objekte, ki se nahajajo v vplivnem območju vodotokov, je treba pridobiti vodno soglasje/mnenje v skladu z Zakonom o vodah. Posegi po obeh variantah so v vplivnem območju ... potoka, zato je treba zanje pridobiti vodno soglasje na podlagi vložene skupne zahteve pravdnih strank za pridobitev gradbenega dovoljenja, kar je odločanje o upravni stvari. Pravnomočna sodba je izvršljiva, služnost pa vpisana v zemljiški knjigi. Tožena stranka ni zgradila mosta in ker most ne obstaja, ni mogoče odločanje o revizijskem vprašanju pod 2. točko sklepa o dopustitvi revizije. Do spremenjenih okoliščin nikoli ni prišlo niti niso bile ugotovljene.

**Odločitev Vrhovnega sodišča**

21. Revizija je utemeljena.

22. Vrhovno sodišče najprej pojasnjuje, da je revizijski postopek dvofazen. V prvi fazi Vrhovno sodišče odloča o dopustitvi revizije. Ta postopek se začne na predlog za dopustitev revizije in je enostranski. Zakon predpisuje, da je treba predlogu za dopustitev revizije priložiti izpodbijano sodbo, lahko pa (po presoji predlagatelja) tudi izvod sodbe sodišča prve stopnje in kopije drugih listin iz sodnega spisa (tretji odstavek 367.b člena ZPP). Vrhovno sodišče torej odloča o dopustitvi revizije na podlagi procesnega gradiva, ki ga predloži ena stranka, v sklepu o dopustitvi revizije pa navede, v katerem delu oziroma glede katerih konkretnih pravnih vprašanj se revizija dovoli (tretji odstavek 367.c člena ZPP). Teh vprašanj vsebinsko ne presoja in svoje odločitve tudi ne obrazloži. Toženka torej v odgovoru na revizijo Vrhovnemu sodišču neutemeljeno očita, da se v sklepu o dopustitvi revizije do določenih vprašanj ni opredelilo (o skupni lastnini mosta, o obstoju novega mosta).

23. Druga faza revizijskega postopka sledi potem, ko stranka, kateri je bila vložitev revizije dopuščena, vloži revizijo. V tej fazi postopka Vrhovno sodišče argumentirano presodi utemeljenost njenih revizijskih navedb, izpodbijano sodbo pa preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP); revizija izven dela, glede katerega je bila dopuščena oziroma izven konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila dopuščena, ni dovoljena (tretji odstavek 374. člen ZPP). Tožnikova revizija presega obseg dopuščenih vprašanj v delu, v katerem vztraja pri svojem stališču iz postopka pred sodiščem prve stopnje, da toženka služnosti ni priposestvovala oziroma ni mogla priposestvovati. Enako velja tudi za nasprotno stranko. Toženka ne more v odgovoru na revizijo odpirati vprašanj, ki niso v povezavi z dopuščenimi revizijskimi vprašanji. V konkretnem primeru to velja za trditve o nedopustnosti postopka, ker naj bi bilo odločeno o zahtevku, o katerem je bilo že prej pravnomočno odločeno2, o naknadni spremembi podatkov o evidentiranju meje po vložitvi tožbe, skupni lastnini pravdnih strank na mostu in vprašanju sodne oziroma upravne pristojnosti. Toženka bi v revizijskem postopku vsebinsko presojo pravilnosti rešenih pravnih vprašanj v pravnomočni odločitvi lahko dosegla le tako, da bi predhodno vložila predlog za dopustitev revizije in po njeni dopustitvi tudi revizijo. Tega pa ni storila. Vrhovno sodišče nadalje poudarja, da je pri odločanju vezano na dejansko stanje, kot je bilo ugotovljeno v postopku pred sodiščema prve in druge stopnje, zato vprašanje, ali je toženka zgradila nov most za prehod s parcele 166/4 na 168/2, ne more biti več stvar presoje v revizijskem postopku.3

24. Vrhovno sodišče je po povedanem v revizijskem postopku zamejeno z dopuščenimi revizijskimi vprašanji in lahko odloča le o pravilnosti izpodbijane sodbe v delu, ki se nanaša na zavrnitev tožbenega zahtevka za ukinitev služnosti.

25. Toženka tožniku neutemeljeno odreka pravni interes za revizijo. Tega tožnik vsekakor ima. Z uspehom v revizijskem postopku bi namreč dosegel zase ugodno odločitev, ki bi privedla do razbremenitve njegovih nepremičnin stvarne služnosti in možnosti polnega izvrševanja njegove lastninske pravice na služečih nepremičninah. Njegov pravni interes tudi ni povezan z odločitvijo sodišč v letu 1987. Sicer pa si toženka nepravilno razlaga objektivne in časovne meje pravnomočnosti tedaj izdanih sodnih odločb. V njih je bila namreč stvarna služnost obravnavana le kot predhodno vprašanje, podlago tožnikovemu zahtevku za prepoved vznemirjanja pa predstavljajo spremenjene okoliščine, nastale v času po zaključku prejšnjih postopkov.

26. Sodba sodišča prve stopnje v zvezi s sodbo sodišča druge stopnje je v ugodilnem delu delno ugotovitvena (ugotovitev služnosti) in delno dajatvena (prepoved vznemirjanja lastninske pravice).4 Ugotovitveni sodbi ne sledi izvršilni postopek, saj z njo nobeni stranki ni naložena obveznost. Izrek ugotovitvene sodbe tudi ustreza zahtevam zemljiškoknjižnega postopka za vpis služnosti v zemljiško knjigo in toženka v odgovoru na revizijo potrjuje, da je služnost že vpisana v zemljiško knjigo. Dajatveni del sodbe je prav tako oblikovan določno, da je jasno na kateri parceli (162/9) se toženki prepovedujejo določena dejanja (vsakršno poseganje v tožnikovo lastninsko pravico, zlasti hoja in vožnja z vsemi vozili). Sicer pa Vrhovno sodišče ugotavlja, da ta del sodbe prve stopnje v zvezi s pravnomočno sodbo druge stopnje ni predmet revizijskega preizkusa. Predmet revizijskega preizkusa je namreč odločitev o pravnomočni zavrnitvi zahtevka za ukinitev služnosti. Odgovor na zadnje dopuščeno revizijsko vprašanje o izvršljivosti sodbe torej za odločitev ni relevanten.

27. Drugo pa je vprašanje o možnosti izvrševanja s sodbo ugotovljene služnostne pravice hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo. Na to se nanaša prvo dopuščeno revizijsko vprašanje. Tako, kot je razsojeno s pravnomočno sodbo, je namreč za dostop do toženkinih parcel ugotovljena stvarna služnost hoje in vožnje s kmetijsko mehanizacijo po poljski poti po tožnikovih parcelah, vendar ne kontinuirano, ampak z vmesno prekinitvijo približno 10 m², kjer pot poteka po parceli 162/9. Kot poudarja tožnik v reviziji, je toženki celo prepovedano vsakršno vznemirjanje njegove lastninske pravice na tej parceli. Toženka ugotovljene služnosti, ki v naravi predstavlja pot po tožnikovih parcelah in dostop do njenih parcel, tako zaradi prepovedi preko dela poti v resnici ne more izvrševati, poti pa ne uporabljati. Prav ima tožnik, da takšna služnost gospodujočim parcelam ne more biti v korist, ker dostopa do njih v resnici ne omogoča. Sodišče prve stopnje je ob ugotavljanju pogojev za priposestvovanje poti zapisalo, da si je težko predstavljati uporabo poljske poti po parceli 161/2 in mosta na parceli 162/8 brez uporabe dela poljske poti takoj za mostom na parceli 162/4 (2 m² na skici označen z rumeno) in 162/9 (10 m² na skici označen oranžno)5, ker pa je tožbo glede parcele 162/9 (ki predstavlja sestavni del poljske poti) zavrglo, služnost pa ukinilo, se očitno s tem vprašanjem (možnostjo uporabe poti) ni ukvarjalo. Višje sodišče, ki je toženkino pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep o zavrženju tožbe glede parcele 162/9, obenem pa ugodilo pritožbi v delu zoper ukinitev služnosti, pa bi moralo po presoji Vrhovnega sodišča to novo nastalo situacijo upoštevati. Tožnik je res, kot poudarja sam, vložil tožbo za prenehanje služnosti zaradi bistvene spremembe okoliščin, v katerih je bila ustanovljena, a situacija, zaradi katere se izpostavlja vprašanje koristnosti take služnosti za gospodujoče parcele, je nastala med postopkom zaradi delnih in procesnih odločitev sodišč. Šele z odločitvijo sodišča druge stopnje pa je postala odločitev o stvarni služnosti pravnomočna, zato bi moralo to upoštevati in tudi glede na realno možnost uporabe služnostne poti presoditi njeno koristnost za gospodujoče nepremičnine. Tudi tožnik opozarja, da se zoper sodbo sodišča prve stopnje ni pritožil, ker je zanj prestavljala smiselno zaključeno celoto (nenazadnje pa je z odločitvijo o ukinitvi služnosti dosegel svoj cilj, ki je bil očitno v tem, da se toženki odreče vsakršna pravica uporabe njegovih parcel).

28. Vrhovno sodišče ne glede na to, da o vprašanju koristnosti služnosti s tega vidika sodišči prve in druge stopnje nista razpravljali, sodi, da je v dani situaciji o tem mogoče odločiti na revizijski stopnji. Kot je bilo že obrazloženo, v del odločbe sodišča druge stopnje o zavrženju tožbe glede parcele 162/9 in o naloženi prepovedi vznemirjanja tožnikove lastninske pravice na tej parceli, ne more posegati, saj ta del z revizijo ni izpodbijan in za kaj takega tožnik tudi ne bi imel pravnega interesa.6 Ko pa je tako, toženka svoje služnostne pravice po poljski poti v resnici ne more izvrševati, saj nanjo in na most ne more dostopati. Taka služnost ostaja zgolj na papirju in ne more biti koristna za uporabo gospodujočih nepremičnin. Zato na prvo dopuščeno revizijsko vprašanje Vrhovno sodišče odgovarja, da pravnomočna sodna odločba, ki onemogoča lastniku gospodujočega zemljišča izvrševati stvarno služnost, lahko pomeni spremembo okoliščin po prvem odstavku 222. člena SPZ, zaradi katerih postane služnost nekoristna. Ker v okoliščinah konkretnega primera takšno spremembo tudi res pomeni, je to razlog za prenehanje služnosti.

29. Vrhovno sodišče je tako ugotovilo, da revizija utemeljeno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava (prvega odstavka 222. člena SPZ). Zato ji je na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje spremenilo tako, da je ob zavrnitvi pritožbe toženke vzpostavilo odločitev, vsebovano v sodbi prve stopnje. Glede na ugotovitev (enega) razloga za prenehanje služnosti Vrhovno sodišče na drugo dopuščeno revizijsko vprašanje, katerega cilj je enak (ugotovitev drugega razloga za prenehanje služnosti), ni odgovarjalo.

30. Sprememba sodbe druge stopnje je narekovala odločitev o vseh stroških postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je po spremenjeni odločitvi toženka s pritožbo v celoti propadla, je Vrhovno sodišče glede stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje vzpostavilo odločitev, vsebovano v tej sodbi (vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka), glede pritožbenih in revizijskih stroškov pa odločilo, da jih je po načelu uspeha in potrebnosti (prvi odstavek 154. in 155. člena ZPP) toženka dolžna povrniti tožniku. Tako mu je dolžna povrniti stroške sestave odgovora na pritožbo (625 odvetniških točk) in revizije (750 odvetniških točk), oboje z 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV ter stroške sodne takse za revizijski postopek (621,00 EUR).

31. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločbo je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sklep Okrajnega sodišča v Ljubljani I P 2161/2013 z dne 5. 3. 2015 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1856/2015 z dne 16. 9. 2015.Vse parcele spadajo v katastrsko občino ..., zato Vrhovno sodišče v nadaljevanju obrazložitve opušča označbo katastrske občine. 2 Zaradi istočasnega očitka o pomanjkanju tožnikovega pravnega interesa za revizijo iz tega razloga, bo Vrhovno sodišče na to vprašanje v nadaljevanju obrazložitve vendarle odgovorilo. 3 Nenazadnje pa je njegov obstoj potrdil in dokumentiral izvedenec geodetske stroke na ogledu. 4 Pred spremembo je bila sodba sodišča prve stopnje delno tudi oblikovalna (ukinitev služnosti). 5 22. točka obrazložitve sodbe prve stopnje na 11. strani. 6 Za izpodbijanje tega dela pravnomočne odločitve bi imela pravni interes toženka, ki pa predloga za dopustitev revizije in revizije ni vložila.