Jedro

Delavec ima v vsakem primeru pravice tudi do nerazumno dolgega podaljševanja rokov, pa čeprav je morebiti delodajalec kršil določbe postopka, ker zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja tudi iz določil 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin.

Izrek

Reviziji se ugodi, odločbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožnikovemu (predlagateljevemu) zahtevku, razveljavilo sklep komisije za delovna razmerja tožene stranke (udeleženke) z dne 30.9.1991, potrjen s sklepom delavskega sveta z dne 14.10.1991, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje 27.10.1991 in ugotovilo, da tožniku delovno razmerje sklenjeno za nedoločen čas 27.10.1991 ni prenehalo. Razveljavilo je tudi sklep komisije za delovna razmerja tožene stranke z dne 19.12.1991, potrjen s sklepom delavskega sveta 1.4.1992, s katerim je tožniku prenehalo delovno razmerje s 15.2.1992 in toženi stranki naložilo, da tožnika takoj sprejme nazaj na delo in mu izplača od 15.2.1992 do ponovnega sprejema na delo zapadli osebni dohodek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega osebnega dohodka do plačila in mu plačati stroške postopka v znesku 18.600,00 SIT.

Drugostopenjsko sodišče je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in spremenilo datum v tretjem odstavku izreka izpodbijane odločbe iz 19.12.1991 v 7.2.1992, v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri je uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajala je, da odločba drugostopenjskega sodišča ni tako izdelana, da bi se jo dalo preizkusiti. Sodišče ni povedalo, zakaj meni, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in zakonito razveljavilo sklepe o prenehanju delovnega razmerja, pritožbene razloge pa je tudi samo pavšalno zavrnilo, ne da bi zavrnitev utemeljilo. V nasprotju so si razlogi izpodbijane odločbe, nasprotujejo pa tudi listinam v spisu. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 35/91 in Uradni list RS, št. 55/92 in 19/94) vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila in Državnemu (Javnemu) tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče sicer ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ki se upoštevajo po uradni dolžnosti (386. člen ZPP), ugotovilo pa je v reviziji zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka.

Na kršitev 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP kažeta predvsem dve ugotovitvi v razlogih izpodbijane odločbe drugostopenjskega sodišča, ki sta v nasprotju z listinami v spisu. Tako je sodišče kot enega od razlogov, zakaj v spornem primeru ne gre za sporazumno prenehanje delovnega razmerja navedlo, da ni bil določen datum prenehanja delovnega razmerja, in da tega datuma delodajalec sam ne more določiti. Tak zaključek sodišča je načeloma sicer pravilen, vendar pa ne upošteva dejstva, da je v pisnem sporazumu za prekinitev delovnega razmerja, ki ga je tožnik podpisal tudi tožnikova prošnja, da se delovno razmerje "prekine" v roku enega meseca. In, ker je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, drugostopenjsko pa te ugotovitve ni spremenilo, da je bil tožnik seznanjen s tem, da je njegov, sicer že mnogo prej napisan, sporazumen predlog vložen, je tudi vedel, kdaj je vložen, s tem pa je bil že tudi določen datum prenehanja delovnega razmerja. Druga ugotovitev, ki je v nasprotju z listinami v spisu, je ugotovitev v izpodbijani odločbi, da tožnik ni vedel, kdaj naj bi mu delovno razmerje za nedoločen čas prenehalo. Taka ugotovitev pa bi bila možna samo v primeru, če v spisu ne bi bilo lastnoročno napisane vloge tožnika, ki je dne 28.10.1991, to je nasledniji dan, ko naj bi mu prenehalo delovno razmerje, prosil za sprejem v delovno razmerje pri toženi stranki. Ne bi namreč bilo logično, da bi delavec, ki bi menil, da je še v delovnem razmerju napisal novo prošnjo za sprejem v delovno razmerje.

Na slednje nasprotje je treba še posebej opozoriti zato, ker pripelje tudi do ugotovitve, da je bilo zaradi zmotne uporabe oziroma neuporabe materialnega predpisa nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Z materialnim pravom so mišljene zakonske določbe o rokih, v katerih je možno uveljavljati varstvo pravic pred pristojnim sodiščem, ki v spornem primeru niso bile uporabljene. Ob preizkusu teh določb bi se moralo postaviti vprašanje, ki bi nato zahtevalo izvajanje ustreznih dokazov v zvezi s tem, ali je tožnik predlog za sodno varstvo, ki ga je po ugotovitvi drugostopenjskega sodišča vložil 23.4.1992 in v njem vsaj smiselno izpodbijal tudi sklepa komisije za delovna razmerja z dne 30.9.1991 in sklep delavskega sveta z dne 14.10.1991 v tem delu zahtevka, vložil pravočasno ali ne. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90) v prvem odstavku 83. člena določa, da ima delavec, ki ni zadovoljen z odločitvijo pristojnega organa v organizaciji ali če ta ne odloči v tridesetih dneh od vložitve ugovora, pravico v nadaljnih petnajstih dneh zahtevati varstvo svojih pravic pri pristojnem sodišču. Rok je prekluziven in mora nanj sodišče paziti po uradni dolžnosti (282. člen ZPP). Pri tem v spornem primeru ni mogoče upoštevati določbe 105. člena zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), ki sicer podaljšuje rok za uveljavitev pravice do sodnega varstva v primeru molka organa, saj v konkretnem primeru ne gre za molk organa tožene stranke, ampak za morebitno nevročitev sklepa, sprejetega na pristojnem organu. Čeprav gre v spornem primeru za prenehanje delovnega razmerja, v katerem naj vročitev sklepa ne bi bila opravljena, kot določa določba 78. člena ZTPDR, se postavi vprašanje pravočasnosti vložitve zahteve, še posebej v primerih, ko se da iz drugih ravnanj udeležncev v postopku domnevati, da je bil delavec z odločitvijo organa seznanjen. Pravna pravila, ki so sicer določena dokaj natančno, so taka samo zato, da preprečijo možne zlorabe s strani delodajalca, da delavcu omogočijo seznanitev z odločitvami delodajalca in mu končno omogočijo uveljavljati njegove pravice z ustreznimi pravnimi sredstvi, če meni, da so te kršene. Vendar pa to še ne pomeni, da ima delavec v vsakem primeru pravico tudi do nerazumno dolgega podaljševanja rokov, pa čeprav je morebiti delodajalec kršil določbe postopka. Zahteva po upoštevanju razumnih rokov pri odločanju o pravicah in obveznostih smiselno izhaja tudi iz določil 6. člena konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki jo je skupaj s protokoli ratificirala tudi Republika Slovenija (Uradni list RS - Mednarodne pogodbe, št. 7-41/94). Delavec ima pravico in dolžnost, da uveljavlja svoje pravice v rokih, ki so zakonsko določeni oziroma v ustreznih, z uporabo analogije določljivih, primernih rokih, ker drugače sodno varstvo izgublja svoj pomen, saj se pravna varnost za oba udeleženca postopka z narazumnim podaljševanjem rokov slabša, več pa je tudi možnosti morebitnih zlorab. Zato bi moralo sodišče, tudi v primeru, če tožniku sklep delavskega sveta z dne 14.10.1991 res ne bi bil vročen, ugotoviti, kdaj je za odločitev delavskega sveta oziroma prenehanje delovnega razmerja dejansko izvedel in kako je to dejstvo lahko vplivalo na nadaljni potek postopka. Pri tem bi bilo treba oceniti vse okoliščine, tako njegovo novo prošnjo za sprejem v delovno razmerje z dne 28.10.1991 kot tudi sprejem novih sklepov in nereagiranje na kasnejše sklepe o sprejemu v delovno razmerje za določen čas ter dejstvo, da delavec istočasno ne more biti v delovnem razmerju za določen in nedoločen čas pri istem delodajalcu. Šele po ovrednotenju takšnih ugotovitev bi sodišče lahko ugotovilo, ali je bil predlog za sodno varstvo glede izpodbijanja sklepov z dne 30.9.1991 in 14.10.1991 vložen pravočasno. Če ne bi bil vložen pravočasno, bi bilo sicer še vedno treba presojati pravilnost in zakonitost sklepov v zvezi s prenehanjem delovnega razmerja za določen čas, saj je bil predlog za sodno varstvo glede njih vložen pravočasno, vendar bi bilo pri tej odločitvi treba odločati samostojno in ne več v povezavi s sklepoma o prenehaju delovnega razmerja za nedoločen čas, saj bi ta bila zaradi morebitno prepozno vloženega predloga za sodno varstvo že dokončna in pravnomočna.

Ker je sodišče druge stopnje glede na določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP zagrešilo v reviziji očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, obe nižji sodišči pa sta tudi zmotno uporabili materialno pravo (prvi odstavek 83. člena ZTPDR), na kar mora revizijsko sodišče v skladu z določbo 386. člena ZPP paziti po uradni dolžnosti, zaradi česar je bilo tudi nepopolno ugotovljeno dejanko stanje, je revizijsko sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 395. člena ZPP odločbi obeh sodišč razveljavilo in zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka ni prijavila revizijskih stroškov, zato sodišče o njih ni sklepalo.

Določbe ZPP in ZTPDR je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbami prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/1/94).