Jedro

Pri odmeri odpovednega roka in določitvi odpravnine je potrebno upoštevati tudi tožnikovo delovno dobo pri pravnih prednikih tožene stranke. Sporni družbi sta pravna prednika tožene stranke, ki je nastala v zvezi z potrjeno prisilno poravnavo nad prejšnjim delodajalcem, zato gre v konkretnem primeru za delovno pravno kontinuiteto.

Izrek

Pritožba tožnika se delno ugodi in se izpodbijana sodba in sklep v točki V izreka delno spremeni tako, da se stroški postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti tožniku zvišajo z zneska 701,11 EUR na znesek 1.035,97 EUR.

V preostalem se pritožba tožnika in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 20,29 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da pogodba o zaposlitvi z dne 3. 5. 2007 oziroma delovno razmerje med strankama ne preneha veljati 13. 5. 2010, ampak traja do 28. 7. 2010; toženi stranki je naložilo, da tožnika prijavi za vpis v matično evidenco ZPIZ za čas od 13. 5. 2010 do 28. 7. 2010 (točka I izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna razliko v plači za čas od 13. 5. 2010 do 31. 5. 2010, plačo za junij 2010 in julij 2010 v bruto zneskih, ki so navedeni v izreku, odvede predpisane davke in prispevke, tožniku pa izplača pripadajoče neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v izreku navedenih datumov zapadlosti (točka II izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku obračuna razliko odpravnine v višini 16.131,54 EUR bruto, odvede predpisane davke in prispevke ter tožniku izplača neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 do plačila, v presežku pa je zahtevek zavrnilo (točka III izreka). Zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na plačilo odpravnine v znesku 4.849,38 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 je postopek ustavilo (točka IV izreka). Toženi stranki je naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 701,11 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (točka V izreka).

Zoper V. točko izpodbijane sodbe in sklepa se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP naj bi bila podana, ker je izrek v nasprotju z obrazložitvijo, razlogi glede stroškov pa nejasni v nasprotju z odločitvijo o glavni stvari. Sodišče prve stopnje naj bi kršilo tudi določbe 154. in 158. člena ZPP. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi uspeh tožnika v tem sporu znašal 76,23 %. Sodišče prve stopnje je v celoti ugodilo tožnikovemu zahtevku, z izjemo zneska 179,90 EUR iz naslova razlike v odpravnini, kar je zanemarljiv znesek, glede na vtoževanih 16.311,54 EUR. Sodišče prve stopnje bi zato moralo šteti, da tožnik ni uspel le s sorazmerno majhnim delom tožbenega zahtevka. Tožnik je del tožbenega zahtevka umaknil še pred prvim narokom za glavno obravnavo, kar pomeni, da se v zvezi s tem delom zahtevka niso izvajali nobeni dokazi. Sodišče prve stopnje bi v zvezi z delnim umikom tožbe kvečjemu lahko uporabilo določbo prvega odstavka 158. člena ZPP in pri tem upoštevalo, da je bila vrednost spornega predmeta ob vložitvi tožbe 28.660,92 EUR, po delnem umiku pa 23.811,52 EUR. Pri tem bi sodišče prve stopnje tožniku moralo priznati celotne stroške za narok v znesku 534,00 EUR ter celotne priglašene stroške za postopek, upoštevajoč vrednost spornega predmeta 28.660,92 EUR, ne pa da je te stroške zmotno pobotalo s stroški tožene stranke. Zaradi delnega umika tožbe je nagrada za postopek še vedno znašala 578,50 EUR, kot jih je priglasila tožena stranka, kar pomeni, da tožena stranka zaradi delnega umika tožbe ni imela nič večjih stroškov kot pred njim, zaradi česar v konkretnem primeru tudi ne pride v poštev določba 158. člena ZPP. To določilo bi sodišče lahko upoštevalo le v primeru, če bi zaradi delnega umika tožbe tožena stranka trpela kakšne stroške. Arbitrarna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožba za plačilo tistega dela odpravnine, ki ga je tožena stranka kasneje plačala, sploh ni bila potrebna. Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožniku delovno razmerje prenehalo šele 13. 5. 2010 in da tožena stranka takrat tožniku še ni bila dolžna plačati odpravnine, zaradi česar je bila nepotrebna tudi tožba za znesek 4.849,38 EUR. Tožnik je tožbo vložil v 30 dnevnem roku zaradi nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi, hkrati pa je vložil tudi tožbo za izplačilo odpravnine, saj je iz odpovedi jasno izhajalo, da tožena stranka tožniku ob zapadlosti ne bo plačala odpravnine oziroma mu bo plačala le manjši del. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev o stroških postopka spremeni tako, da tožniku v celoti prizna priglašene stroške.

Zoper ugodilni del izpodbijane sodbe se tožena stranka pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da A. ni pravni prednik tožene stranke. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o delovnopravni kontuiniteti, saj tožnik ni delal na istem delovnem mestu in tudi ne pri istem delodajalcu, saj je bil po stečaju B. d.o.o. prijavljen na Zavodu za zaposlovanje in se je šele po dveh letih zaposlil pri toženi stranki. Glede na navedeno, tožena stranka pri določanju odpovednega roka in odmeri odpravnine ni bila dolžna upoštevati vse tožnikove delovne dobe od 1. 3. 1972 dalje, ko se je tožnik zaposlil v A.. Tožnik morda ob stečaju res ni prijavil odpravnine, jo je pa v vsakem primeru dobil, kakor to izhaja iz obvestila Jamstvenega sklada z dne 17. 8. 1998 in kar bi se tudi potrdilo s poizvedbami pri skladu, če bi sodišče prve stopnje sledilo predlogu tožene stranke, da opravi te poizvedbe. Tudi iz pogodbe o konvertiranju terjatev v lastniški delež z dne 26. 2. 1998 izhaja, da je tožnik dobil plačano odpravnino, kakor tudi vse ostale terjatve. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo do zatrjevanja tožene stranke, da so bile določbe Zakona o jamstvenem, preživninskem in invalidskem skladu Republike Slovenije (ZJSRS, Ur. l. RS, št. 25/1997 s spremembami) pravna podlaga za izplačilo odpravnin. V kolikor bi upoštevalo stališče, da pred uveljavitvijo ZJSRS odpravnin sploh ni bilo mogoče uveljavljati, potem tožnik ni upravičen do odpravnine in je njegov zahtevek najmanj do leta 1999 (novela ZJSRS) neutemeljen. Tožnikov zahtevek je zastaran. Tožnik je bil najkasneje s pogodbo o konvertiranju terjatev z dne 26. 2. 1998 obveščen o vsebini priznane terjatve in bi najkasneje takrat moral začeti s postopkom za plačilo odpravnine. Tožnik v stečajnem postopku ni prijavil terjatve iz naslova odpravnine, zaradi česar ta tudi ni mogla biti upoštevana v potrdilu, ki je bila vsem delavcem izdana na podlagi 26. člena ZJSRS. Podrejeno tožena stranka uveljavlja, da je bil tožnik lahko upravičen le do 5 % od vtoževane glavnice na dan 24. 9. 1996, kakor to izhaja iz sklepa Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. St 3/1996 z dne 25. 3. 1998. Upoštevajoč sodno prakso, razvidno iz sodbe pritožbenega sodišča Pdp 447/2004 z dne 28. 10. 2004 je tožnik lahko upravičen le do odpravnine glede na zadnjo delovno dobo pri istem delodajalcu. Prvi odstavek 56. člena Kolektivne pogodbe za kovinarsko industrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 108/2005, v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba) ne določa, da mora biti odpravnina višja od desetkratnika osnove iz Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembo), temveč daje zgolj možnost za to. Odločitev o tem pa je seveda v pristojnosti delodajalca. Tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik je v odgovoru za pritožbo tožene stranke prerekal pritožbene navedbe in predlagal, da drugostopenjsko sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v obeh pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

- K pritožbi tožene stranke Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, ta pa so predvsem naslednja: - tožnik se je 1. 3. 1972 zaposlil v A.; to delovno razmerje mu je trajalo do 24. 9. 1996, ko mu je prenehanje delovnega razmerja vpisala družba B. v stečaju; - tožniku je delovno razmerje pri družbi B. prenehalo dne 24. 9. 1998 zaradi uvedbe stečaja nad to družbo in takrat od delodajalca ni prejel odpravnine; - tožnik je bil od 25. 9. 1996 do 10. 9. 1998 prijavljen na Zavodu za zaposlovanje, kot iskalec zaposlitve, vendar je ves čas (s prekinitvijo prvih 14 dni) brez pogodbe o zaposlitvi opravljal delo za družbo C. d.o.o.; - Jamstveni sklad RS je tožniku dne 29. 7. 1998 v okviru izplačil upravičencem družbe B. v prisilni poravnavi izplačal odpravnino v znesku 43.112,00 SIT, kar sedaj znaša 179,90 EUR; - tožnik je bil od 10. 9. 1998 (to je od izteka prejemanja nadomestila za čas brezposelnosti) do 13. 5. 2010 zaposlen pri toženi stranki, kjer mu je delovno razmerje prenehalo na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga; - tožnik je v B. in v družbi C. d.o.o opravljal enako delo; - tožena stranka je tožniku ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga pri odmeri odpravnine in izračunu odpovednega roka upoštevalo le delovno dobo pri toženi stranki v času od 10. 9. 1998, ne pa tudi predhodne zaposlitve pri A. in B.; - stečajni postopek nad družbo B. se je zaključil s prisilno poravnavo, po kateri se je družba, nad katero je bil uveden stečaj, olastninila, se preimenovala v d.o.o. in spremenila sedež; - družba C. d.o.o. je bila ustanovljena 15. 10. 1996 (torej manj kot mesec dni po začetku stečajnega postopka nad družbo B.) in je znova pridobila proizvodnjo, ki jo je prej opravljala družba v stečaju; - po potrjeni prisilni poravnavi je tožena stranka prevzela vse delavce družbe C. d.o.o..

Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, ker sodišče ni opravilo predlaganih poizvedb pri Jamstvenem skladu Republike Slovenije o tem, kolikšno odpravnino je tožnik prejel od sklada. Navedeno je namreč že dokazano z dopisom Jamstvenega sklada RS z dne 17. 8. 1998 s priloženo specifikacijo izplačil (priloga B2), ki ga je v spis vložila tožena stranka in kateremu tožnik v ničemer ni nasprotoval. To izplačilo je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo pri odločitvi o višini razlik v odpravnini, ki gre tožniku ter od celotne pripadajoče razlike odštelo znesek, ki ga je tožnik že prejel. Glede na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je pri odmeri odpovednega roka in določitvi odpravnine potrebno upoštevati tudi tožnikovo delovno dobo pri družbi B. in njenem pravnem predniku A. v času od 1. 3. 1972 do 24. 9. 1996. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče pravilno štelo, da sta navedeni družbi pravna prednika tožene stranke, ki je nastala v zvezi z potrjeno prisilno poravnavo nad prejšnjim delodajalcem, to je družbo B. ter da gre v konkretnem primeru za tako imenovano delovno pravno kontinuiteto. Pri odmeri odpovednega roka ter odpravnine se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo na določbi drugega odstavka 92. člena ZDR in drugega odstavka 109. člena ZDR. V skladu z drugim odstavkom 92. člena ZDR odpovedni rok v primeru, da redno odpoved pogodbe o zaposlitvi poda delodajalec znaša 120 dni, če ima delavec najmanj 25 let delovne dobe pri delodajalcu. Delovna doba tožnika pri zgoraj navedenih delodajalcih znaša več kot 25 let. V skladu z drugim odstavkom 109. člena ZDR pa odpravnina, ki jo je dolžan izplačati delodajalec, ki delavcu iz poslovnih razlogov odpove pogodbo o zaposlitvi znaša eno tretjino osnove iz prejšnjega odstavka (osnova je povprečna mesečna plača, ki jo je prejel delavec ali, ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo) za vsako leto dela pri delodajalcu, če je delavec pri njem zaposlen nad 15 let. Tožnik je pravočasno zahteval sodno varstvo glede prenehanja delovnega razmerja, zato mu je sodišče prve stopnje ob ugotovitvi, da je bil upravičen do daljšega odpovednega roka pravilno priznalo delovno razmerje do vključno 27. 7. 2010, ko bi se iztekel 120 dnevni odpovedni rok ter mu za navedeno obdobje dosodilo razliko v plači. Pravilno je tožniku tudi dosodilo razliko med že prejeto odpravnino in odpravnino, do katere je upravičen na podlagi tretje alineje drugega odstavka 109. člena ZDR, pri čemer je od te razlike pravilno odštelo odpravnino, ki jo je tožnik prejel od Jamstvenega sklada Republike Slovenije. S prejemom odpravnine na podlagi določb ZJSRS ni bila izčrpana pravica tožnika do prejema polne odpravnine na podlagi določb ZDR ob prenehanju delovnega razmerja zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

Zmotno je pritožbeno stališče, da je tožnikov zahtevek zastaran, saj zastaralni rok ni začel teči ob prenehanju delovnega razmerja tožnika v letu 1996, kot zmotno meni tožena stranka, temveč ob prenehanju delovnega razmerja na podlagi dne 29. 3. 2010 podane redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Iz istega razloga je zmotno tudi pritožbeno stališče, da bi bil tožnik do razlike v odpravnini lahko upravičen le pod pogoji potrjene prisilne poravnave dne 25. 3. 1998, saj je terjatev iz naslova odpravnine nastala šele s prenehanjem delovnega razmerja zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov v letu 2010. Zmotno je pritožbeno stališče, da določba prvega odstavka 56. člena Panožne kolektivne pogodbe omogoča zgolj možnost, da delodajalec odloči o tem, ali bo delavcu priznal odpravnino, ki bo presegala 10 – kratnik osnove iz ZDR. Določba, da višini odpravnine, ki pripada delavcu po ZDR v primeru redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, lahko presega 10 – kratnik osnove iz ZDR pomeni zgolj to, da delavec, katerega odpravnina, glede na njegovo povprečno plačo in število let zaposlitve pri delodajalcu, presega 10 – kratnik njegove povprečne mesečne plače, prejme polno odpravnino, brez upoštevanja omejitve iz četrtega odstavka 109. člena ZDR.

Pri odločanju v tem sporu je pritožbeno sodišče upoštevalo tudi, da načelo enakosti pred zakonom zahteva, da sodišča v istovrstnih sporih odločijo enako. Pritožbeno sodišče je v dveh istovrstnih sporih zoper toženo stranko s sodbama Pdp 89/2013 z dne 8. 3. 2013 in Pdp 87/2013 z dne 15. 3. 2013, dvema delavcema tožene stranke priznalo odpravnino ob upoštevanju zaposlitve pri A., pri čemer je dosojena odpravnina presegala 10 – kratnik osnove iz prvega odstavka 109. člena ZDR.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljeni razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

- K pritožbi tožnika Pritožba neutemeljeno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ, da je glede odločitve o stroških postopka podano nasprotje med izrekom in obrazložitvijo. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ne ugotavlja. V izreku je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 701,11 EUR, v obrazložitvi pa je pojasnilo, kako je prišlo do navedenega zneska.

Pritožba tudi neutemeljeno uveljavlja kršitev določb 154. in 158. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo načelo odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP. Neutemeljeno je tudi sklicevanje na določbo 158. člena ZPP. Ta določa, da mora tožeča stranka, ki umakne tožbo, nasprotni stranki povrniti pravdne stroške, razen če jo je umaknila takoj, ko je tožena stranka izpolnila zahtevek. Tožnik je tožbo tudi za tisti del odpravnine, ki jo je tožena stranka tožniku priznala v odpovedi pogodbe o zaposlitvi, vložil še pred zapadlostjo, zato se ne more sklicevati na to, da je tožbeni zahtevek skrčil takoj po tistem, ko je tožena stranka izplačala nesporni del odpravnine.

Pač pa sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da gre v tej zadevi tudi za spor o prenehanju delovnega razmerja, saj je tožnik uveljavljal, da mu delovno razmerje 13. 5. 2010 ni zakonito prenehalo, temveč bi mu moralo trajati do 28. 7. 2010. Glede sporov o obstoju ali prenehanju delovnega razmerja pa peti odstavek 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 s spremembami) določa, da delodajalec krije svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka, razen če je delavec z vložitvijo tožbe ali z ravnanjem v postopku zlorabljal procesne pravice. Terjatev za plačilo plače za čas odpovednega roka ter za plačilo razlike v odpravnini ima podlago v ugotovitvi nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja dne 13. 5. 2010. Navedeno pomeni, da sodišče prve stopnje tožnikovih stroškov, odmerjenih glede na uspeh v sporu, ne bi smelo pobotati s stroški tožene stranke, odmerjenimi glede na njen uspeh v tem sporu.

Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je tožnik v tem sporu uspel z 76,23 % zahtevka, zato je upravičen do takšnega deleža povrnitve utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški znašajo 1.359,00 EUR, glede na uspeh pa je tožnik upravičen do povrnitve zneska 1.035,97 EUR.

Na podlagi 3. točke 365. člena ZPP je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi vsebovan sklep o stroških postopka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki jih je tožena stranka dolžna povrniti zvišalo z zneska 701,11 EUR na znesek 1.035,97 EUR, v preostalem pa je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenem delu potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.

Tožnik je predlagal, da se mu dosodi celotne stroške, kakršne je priglasil v stroškovniku. Ti so znašali 3.281,40 EUR, kar pomeni, da s pritožbo zahteva, da se dosojeni stroški zvišajo za 2.580,29 EUR. Dosojene stroške je tožnik s pritožbo uspel zvišati za 334,86 EUR, kar pomeni, da je tožnik v tem sporu uspel z 12,97 %. Ob upoštevanju načela odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP je tožnik upravičen do povrnitve takšnega deleža utemeljeno priglašenih stroškov postopka. Tožnik je priglasil pritožbene stroške v višini 156,48 EUR (nagrada za postopek z izrednimi pravnimi sredstvi 110,40 EUR, materialni stroški 20 EUR, 20 % DDV, 26,08 EUR). Tožnik je upravičen do povrnitve 12,97 % tega zneska, kar znaša 20,29 EUR, kolikor mu je tožena stranka tudi dolžna povrniti.