Jedro

Ker je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je tožena stranka sprejela, tako da mu je na podlagi te odpovedi delovno razmerje prenehalo, njegov tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti prenehanja delovnega razmerja, reintegracijo in reparacijo ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožnika na ugotovitev, da je sklep o prenehanju delovnega razmerja tožene stranke z dne 6. 10. 2009 nezakonit in se razveljavi. Prav tako je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delovno mesto „delavec za preprosta dela pri montaži“ ali drugo ustrezno delovno mesto, jo brez prekinitve prijaviti v zavarovanje, ji obračunati in izplačati vse pripadajoče neizplačane plače po predhodnem odvodu ustreznih davkov in prispevkov pristojnim službam in zavodom od pripadajočega bruto zneska, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo dalje do plačila, ter ji priznati, obračunati in izplačati vse ostale pravice iz dela in po delu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja. Zavrnilo je tudi zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti pravdne stroške v roku 15 dni, po tem roku pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper navedeno sodbo vlaga tožnik laično pritožbo in navaja, da je priča E.S. neresnično izpovedala, da so se B.V., tožnik in priča dogovorili in zaprosili za odpoved delovnega razmerja ter ga dne 6. 10. 2009 tudi podpisali. Meni, da obstaja tudi sum, da se je priča za neresnično pričanje dogovorila z bivšim delodajalcem, ker je pri njem od 1. 4. 2010 ponovno zaposlena. Zoper neresnično izpoved priče E.S., je tudi vložil kazensko ovadbo, zato pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in v celoti ugodi njegovemu tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedeni v citirani določbi in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje sprejelo tudi materialnopravno pravilno odločitev.

Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, v okviru katerega je izvedlo vse dokaze, ki jih tekom postopka predlagal tožnik in vse dokaze, ki jih predlagala tožena stranka, utemeljeno zaključilo, da je tožnik dne 6. 10. 2009 podal pisno odpoved pogodbe o zaposlitvi (B4). Po izpovedbah zaslišanih prič (A.A., S.M., B.V., E.S.), tožnika in zakonitega zastopnika tožene stranke je ugotovilo, da so bili trije delavci (B.V., E.S. in tožnik) dne 6. 10. 2009 napoteni na delo v Cerklje, vendar na delo niso odšli. Dogovorili so se, da bodo od direktorja zahtevali izplačilo dnevnic in da v nasprotnem primeru ne bodo odšli na delo, ker niso bili zadovoljni s plačilom za svoje delo. Po izpovedi zakonitega zastopnika tožene stranke je delavce ob prihodu na delo videl pred skladiščem, čeprav bi morali biti že na delu v Cerkljah in od njega zahtevali izplačilo dnevnic. Ker na njihove zahteve ni pristal, je prišlo do prepira, zadevo pa so zaključili tako, da jim je dejal, da v kolikor ne želijo delati, naj dajo odpoved. Pri tem je pojasnil, da sam ni imel interesa ostati brez delavcev za delovišče v Cerkljah (letališče), saj je bilo potrebno delavce vnaprej prijaviti in so samo ti delavci lahko prišli na delo, zato jih ni bilo možno zamenjati za druge delavce, za zamudo pri delu pa so bili dogovorjeni visoki penali (list. št. 39). Enako sta izpovedali priči (S. in V.) ter tožnik. Nadalje pa je sodišče sledilo izpovedbam zakonitega zastopnika tožene stranke in priče (S. in A.), ki so skladno izpovedali, da so sporno zadevo dne 6. 10. 2009 zaključili tako, da so delavci dali odpoved, ker niso želeli delati in zaprosili A. (zaposleno na tajniških delih), da jim napiše odpoved. Ta je to tudi storila in delavci so jo podpisali. Za vse tri delavce je A. sestavila isti obrazec in ga tudi izpolnila (odpoved delovnega razmerja – B4). Pri podpisovanju odpovedi delovnega razmerja so bili prisotni vsi trije delavci, zakoniti zastopnik tožene stranke in A. (list. št. 35, 36, 37 in 38), medtem ko je tožnik zatrjeval, da so obrazce pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi podpisali še preden je bil ta izpolnjen in da odpovedi ni videl in je tudi ni podpisal. Sodišče prve stopnje je z logičnimi in prepričljivimi razlogi utemeljilo svoje dejanske zaključke glede tožnikove odpovedi delovnega razmerja in po presoji pritožbenega sodišča ravnalo v skladu z načelom proste presoje dokazov. Stranki sta torej glede odpovedi izpovedali različno. Kadar posamezne osebe v postopku izpovedujejo nasprotujoče ali izključujoče, sodišču ne preostane drugega, kot da na podlagi notranjega prepričanja, ki mora biti obrazloženo z metodo racionalne argumentacije, sprejme eno od različic. Dokazna ocena sodišča prve stopnje temu standardu ustreza. Kot bolj verodostojno je sodišče prve stopnje sprejelo izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke in prič (A. in S.), ker njihov opis logično sledi zaporedju dogajanja, ki se je odvijalo še pred razgovorom v pisarni, medtem ko so v opisu tožnika in priče V. določena protislovja in nedoslednosti. Ni namreč logične povezave v tem, da je tožnik skupaj z drugima dvema delavcema odšel v pisarno in da so v pisarni podpisali zgolj listino, s katero so se razdolžili za orodje ter prejeli od A. potrdilo, da jih je delodajalec odjavil od zavarovanja. Pritožbeno sodišče zato sprejema dokazen zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnik sam podal odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Po določbi 1. odstavka 81. člena ZDR lahko delavec redno odpove pogodbo o zaposlitvi brez obrazložitve, torej kadarkoli, spoštovati pa mora minimalni zakonski oziroma dogovorjeni odpovedi rok. Pri izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa mora delavec po 1. odstavku 112. člena ZDR najprej vnaprej pisno opomniti delodajalca na izpolnitev obveznosti ter o delodajalčevih kršitvah pisno obvestiti tudi inšpektorja za delo, nato počakati najmanj osem dni in šele potem lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, vendar mora to storiti najkasneje v 15-ih dneh. Tožnik je dne 6. 10. 2009 podal odpoved delovnega razmerja in z istim dnem zaprosil za sporazumno prekinitev delovnega razmerja z dne 6. 10. 2009. Na podlagi ustne odklonitve dela in pisne odpovedi delovnega razmerja tožnika z dne 6. 10. 2009, je tožena stranka sprejela sklep o prenehanju delovnega razmerja z dne 6. 10. 2010 in delavca z istim dnem tudi odjavila iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja (A3). Ker je torej tožnik sam podal redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je delodajalec sprejel, je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo zahtevek tožnika po ugotovitvi nezakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi, reintegracijskem in reparacijskem zahtevku.

Ker niso podani s pritožbo uveljavljani razlogi in tudi ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnika zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).