Jedro

Tožeča stranka s tu obravnavanim delom tožbe ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč vlaga tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v skladu z napotkom sklepa, ta pa temelji na drugem odstavku 158. člena ZDavP-2, ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom tretjega, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tovrstni tožbi ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih.

Izrek

I. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi na ugotovitev nedopustnosti izvršbe.

II. V tem delu se zadeva po pravnomočnosti tega sklepa odstopi v reševanje Okrožnemu sodišču v Ljubljani.

III. Tožba zoper sklep Finančne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Ljubljana št. DT 42914-9621/2013-28-08-3221-28 z dne 9. 12. 2014 se zavrne.

IV. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Pristojni davčni organ je z izpodbijanim sklepom v zadevi davčne izvršbe na premičnine dolžnika A., d.o.o. odločil, da se ugovor tretje osebe B.B. - tožnika zoper sklep o davčni izvršbi na premičnine zavrne (1. točka izreka) ter tožnika napotil, da v roku 8 dni od vročitve tega sklepa pri sodišču vloži tožbo zoper davčni organ za vložitev (pravilno: ugotovitev) lastninske pravice na zarubljeni premičnini, osebnem vozilu Mercedes Benz C 220 CDI,VIN z izklicno vrednostjo 20.000,00 EUR (2. točka izreka). V 2. točki izreka je navedeno še, da se postopek izvršbe do poteka osemdnevnega roka zadrži, nadaljuje pa se, kolikor tožnik v postavljenem roku ne predloži dokazila o vložitvi tožbe.

2. Iz obrazložitve sklepa sledi, da je bil v postopku davčne izvršbe dolžniku A. d.o.o. izdan sklep o davčni izvršbi na premičnine, št. DT 42914-9621/2013-1 08-3121-10 z dne 28. 11. 2013 in na tej podlagi dne 15. 7. 2014 opravljen rubež dolžnikovega premičnega premoženja, med ostalim osebnega avtomobila Mercedes Benz C 220 CDI. Iz obrazložitve izhaja še, da je tožnik dne 14. 11. 2014 zoper sklep vložil ugovor, v katerem navaja, da je lastnik zarubljenega vozila, da ga je kupil pri družbi A. d.o.o. dne 2. 6. 2014 in ga tega dne tudi plačal in prevzel. Navedel je še, da je vozilo uporabljal z začasnimi tablicami, ker je hotel pred registracijo preveriti njegovo brezhibnost. V tem času naj bi se po navedbah ugovora pojavile težave z menjalnikom, zato ga je davčnemu dolžniku vrnil v popravilo. Ko je preveril, kaj se z vozilom dogaja, so mu v družbi razložili, da avtomobila nimajo in da ne vedo, kaj se z vozilom dogaja, saj jim ga je zarubila Finančna uprava. Ugovoru je priložil račun 12-200-000226 z dne 2. 6. 2014, blagajniški prejemek z dne 2. 6. 2014, pooblastilo za vožnjo za obdobje od 5. 6. 2014 do 5. 7. 2014 ter pooblastilo za vožnjo za obdobje od 5. 7. 2014 do 5. 8. 2014. Davčni organ je ugovor tožnika s sklicevanjem na določbe 158. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) zavrnil in ga napotil na tožbo na ugotovitev lastninske pravice.

3. Tožnik se z izpodbijanim sklepom ne strinja in predlaga, da sodišče odločbo (pravilno: sklep) odpravi, ugotovi, da je tožnik lastnik vozila Mercedes Benz C 220, identifikacijska številka: ..., ter je izvršba na premičnine davčnega dolžnika, ki se nanaša na predmetno vozilo, nedopustna, oziroma podrejeno, da zadevo vrne davčnemu organu v nov postopek, toženi stranki pa naloži, da mu povrne stroške postopka z zamudnimi obrestmi.

4. Tožbo vlaga zaradi bistvene kršitve pravil postopka ter napačno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Zavrnitev ugovora je neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, posledično pa je v tem delu ostalo napačno in nepopolno ugotovljeno tudi dejansko stanje.

5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga, da sodišče primarni in podredni predlog na odpravo oziroma vrnitev zadeve v nov postopek zavrže na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Izpodbijani sklep ni upravni akt v smislu drugega odstavka 2. člena ZUS-1, saj ne vsebuje vsebinske odločitve o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika, prav tako pa z njim postopek davčne izvršbe ni obnovljen, ustavljen ali končan. Za odločanje o tem, ali ima tožnik na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo, je pristojno sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku in ne upravno sodišče v upravnem sporu. Zato tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo v tem delu odstopi pristojnemu sodišču. V nadaljevanju odgovora na tožbo navaja razloge, ki utemeljujejo oceno, da pravica, ki preprečuje izvršbo, ni verjetno izkazana oziroma odločitev, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

6. Po prejemu odgovora na tožbo tožnik poudarja, da je tožbo vložil v skladu s pravnim poukom sklepa in vztraja, da je davčna izvršba na predmet izvršbe nedopustna. Zato predlaga, da se tožba, skupaj s pripravljalno vlogo in prilogami, odstopi v reševanje pristojnemu sodišču, ki naj ugotovi, da je izvršba na vozilo Mercedes Benz C 220, ident. št. ..., nedopustna.

7. Upravno sodišče ni stvarno pristojno za odločanje o tožbi na nedopustnost izvršbe.

8. Po določbah ZUS-1 Upravno sodišče odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, o zakonitosti drugih posamičnih aktov in dejanj pa samo, če tako določa zakon, oziroma če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. V konkretnem primeru ne gre za takšen primer. Tožeča stranka s tu obravnavanim delom tožbe ne izpodbija upravnega akta, to je sklepa davčnega organa, temveč vlaga tožbo na ugotovitev nedopustnosti izvršbe v skladu z napotkom sklepa, ta pa temelji na drugem odstavku 158. člena Zakona o davčnem postopku (ZDavP-2), ki se (v okviru postopka davčne izvršbe) nanaša na postopanje z ugovorom tretjega, da ima na predmetu davčne izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo. Posebnih določb o pristojnosti sodišča za odločanje o tovrstni tožbi ZDavP-2 ne vsebuje. Veljajo torej splošna pravila o pristojnosti sodišč za sojenje v sporih o premoženjskopravnih zahtevkih. To pa pomeni, da je v konkretnem primeru z ozirom na vrednost predmeta izvršbe in sedež tožene stranke (FURS, FU Ljubljana), v skladu z določbami Zakona o pravdnem postopku (ZPP) za odločanje o tožbi pristojno Okrožno sodišče v Ljubljani.

9. Zato je bilo potrebno na podlagi 19. in 23. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 odločiti tako, kot sledi iz izreka tega sklepa.

10. V ostalem se tožba kot neutemeljena zavrne.

11. Sodišče namreč ugotavlja, da je izpodbijani sklep, po tem, ko povzame vsebino ugovora in dokazov, ki jih je predložil tožnik, utemeljen s sklicevanjem na določbe 158. člena ZDavP-2 in torej z oceno, da tožnik z njimi pravice na predmetu davčne izvršbe, ki izvršbo preprečuje, ni verjetno izkazal. Ob upoštevanju tožnikovega predloga, da se celotna zadeva odstopi v reševanje sodišču splošne pristojnosti in dejstvu, da je tožniku skladno z zakonsko ureditvijo z izpodbijanim sklepom omogočeno, da pravico na predmetu izvršbe in s tem nedopustnost izvršbe dokazuje v sodnem postopku, očitana pomanjkljivost obrazložitve po presoji sodišča v obravnavanem primeru ne predstavlja kršitve pravil postopka, ki bi narekovala odpravo izpodbijanega sklepa.

12. Odločitev o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi v primeru, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Ker je sodišče v upravnem sporu presojalo zgolj zakonitost izpodbijanega sklepa z vidika procesnega zakona, je v zadevi odločilo na seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.