Jedro

Zoper sklep o nedopustitvi revizije se stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zneska 97.959,00 SIT iz naslova razlike v plači za obdobje od 1. 4. 1991 do 31. 12. 1993. Sodišče je presodilo, da zadolžnici, izdani 15. 9 in 15. 10 1992, ne bi predstavljata priznanje dolga. Zadolžnici sta imeli točno določen namen. Lahko sta se uporabili samo pri postopku lastninjenja, v primeru stečaja tožene stranke in v primeru ko prenehajo razlogi iz 37. člena Panožne kolektivne pogodbe.

Sodišče druge stopnje je s sodbo opr. št. Pdp 1481/2005-2 z dne 20. 1. 2006 pritožbo tožnice zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je v določenem obdobju zakonito znižala plače in delavcem na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij izdala listine, s katerimi bi lahko sodelovali v procesu lastninjenja podjetja ali jih prijavili v stečajno maso. Zadolžnice so bile izdane le za določen namen in ni mogoče uveljavljati pravic iz teh zadolžnic za direktni denarni zahtevek. Istočasno je sodišče druge stopnje s sklepom odločilo tudi, da se revizija ne dopusti. To odločitev je utemeljilo s tem, da za dovolitev revizije ni izkazan noben od razlogov, navedenih v prvem odstavku 32. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Uradni list RS, št. 2/2004 - ZDSS-1).

Zoper sklep o nedopustitvi revizije je tožnica vložila pravočasno pritožbo iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1. Navaja, da je odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v nasprotju z dosedanjo sodno prakso Vrhovnega sodišča. Vrhovno sodišče je v zvezi z izdajo zadolžnic za neizplačane plače že oblikovalo sodno prakso tako, da gre za terjatev iz vrednostnega papirja in se obveznosti iz zadolžnic presojajo kot terjatve iz vrednostnega papirja in ne iz neizplačanih plač (sklep VIII R 2/96). Prav tako je Vrhovno sodišče v zadevi VIII Ips 110/2000 odločilo, da se obvestilo za neizplačane plače šteje za pripoznanje dolga in ima pravne učinke tudi na drugih področjih, ne le pri lastninskem preoblikovanju podjetij. Ker se tudi v konkretnem primeru zadolžnici tožnice štejeta za pripoznavo dolga, zahtevki niso mogli zastarati. Vrhovno sodišče pa še ni odločilo o spornem vprašanju, ali je delavec upravičen do direktnega plačila zneskov iz zadolžnic, če je tak način plačila jasno in izrecno zapisan v sami zadolžnici. Odločalo je o zadolžnicah, iz katerih je izhajala le pravica imetnika do zamenjave obveznice za delnico (zadeva II Ips 507/97).

Pritožba ni utemeljena.

Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se zoper sklep o nedopustitvi revizije stranka lahko pritoži le iz razloga po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1: če odločba sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišč druge stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po določbi tretjega odstavka 32. člena ZDSS-1 se v postopku o pritožbi zoper sklep o nedopustitvi revizije smiselno uporabljajo tudi določbe ZPP o pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje. To pomeni najprej določbe 363. do 366. člena ZPP, na podlagi 366. člena ZPP pa smiselno tudi določbe ZPP o pritožbi zoper sodbo.

Vrhovno sodišče odloča le o sklepu sodišča druge stopnje o tem, da revizije, ki po zakonu ni dovoljena (v obravnavanem primeru po 4. točki 31. člena ZDSS-1), tudi ne dopusti. Tak razlog bi bil podan, če bi Vrhovno sodišče v podobnih primerih že odločilo drugače, ali če o podobnih pravnih vprašanjih sploh še ne bi odločilo, praksa sodišča druge stopnje pa bi bila o tem vprašanju neenotna.

Strogo formalno (gramatikalno) vzeto, navedbe v pritožbi ne utemeljujejo zatrjevanega pritožbenega razloga. Če drži trditev, da Vrhovno sodišče še ni oblikovalo sodne prakse glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, sodna praksa sodišča druge stopnje od nje ne more odstopati. Na drugi strani pa ista trditev pomeni utemeljen pritožbeni razlog le, če o pravnem vprašanju (o katerem Vrhovno sodišče še ni odločilo) v sodni praksi sodišč druge stopnje ni enotnosti. Slednjega pa pritožnica niti ne zatrjuje.

Vendar je smisel pritožbenih navedb drugje. Konkretna zadeva po mnenju pritožnice odstopa od primerov, o katerih je Vrhovno sodišče že odločalo na tak način, kot pritožbeno sodišče v tem primeru. Zato bi moralo sodišče v tem primeru odločiti drugače, v takem primeru pa Vrhovno sodišče dosedaj še ni odločilo. Bistvena razlika naj bi bila v vsebini zadolžnic, ki naj bi tožnici omogočala tudi uveljavljati pravico do izplačila priznane razlike neizplačane plače v denarju.

V zadevi VIII R 2/96 (sklep Vrhovnega sodišča z dne 29. 2. 1996) je šlo za spor o pristojnosti o zahtevku za plačilo denarnega zneska iz obveznice, izdane kot vrednostnega papirja. Iz odločitve o tem, da je za tak spor pristojno sodišče splošne pristojnosti in ne delovno sodišče, še ni mogoče sklepati o tem, kakšna je sodna praksa glede utemeljenosti takega zahtevka.

Odločitev v zadevi II Ips 507/97 (sodba Vrhovnega sodišča z dne 29. 10. 1998) pritrjuje stališču v obravnavani zadevi, da so listine, izdane v postopku lastninskega preoblikovanja podjetij, namenske obveznice, iz katerih izhaja le pravica njihove zamenjave za delnice, ne pa tudi pravica do izplačila njene vrednosti v denarju. Pritožnica se nanjo sklicuje le toliko, kolikor zatrjuje, da je dejansko stanje v njenem primeru drugačno, zaradi česar bi morala biti tudi odločitev drugačna.

V zadevi VIII Ips 110/2000 (sodba Vrhovnega sodišča z dne 27. 3. 2001) pa je Vrhovno sodišče res štelo potrdilo o premalo izplačani plači kot priznanje dolga. Vendar je šlo pri tem za obvestilo o neupravičeno (torej neutemeljeno oziroma nezakonito) neizplačanih plačah, ne pa za potrdilo o tem, za koliko so bile izhodiščne plače zakonito znižane. V primerih pa, ko je šlo za znižanje osebnih dohodkov pod izhodiščne osebne dohodke po kolektivni pogodbi, ni bilo določeno nobeno nadomestilo oziroma se ni zagotavljalo nobenih drugih pravic "v zameno" za znižane osebne dohodke. Osnovni osebni dohodki delavcev so bili v takih primerih lahko zakonito nižji od izhodiščnih in iz tega naslova delavci niso imeli do delodajalca nobenih denarnih terjatev. V skladu s kolektivno pogodbo znižani osebni dohodki so bili zakoniti osebni dohodki.

Listine, ki potrjuje za koliko so bili osebni dohodki tožnice zakonito znižani, zato ni mogoče razumeti kot listine o pripoznavi denarne obveznosti, ker take obveznosti sploh ni. Taka listina ni bila potrdilo o premalo izplačani plači, ki bi dajalo podlago za denarni zahtevek delavca iz naslova premalo izplačane oziroma neizplačane plače. Listina delavcu ni dajala pravice zahtevati izplačilo njene vrednosti v denarju. Uporabi se jo lahko le za enega od namenov, določenih v ZLPP. Taka je tudi enotna sodna praksa (na primer zadeva VIII Ips 117/2002 in več enakih oziroma podobnih zadev).

Ker tudi po presoji Vrhovnega sodišča zato ni razlogov za dopustitev revizije po drugi alinei prvega odstavka 32. člena ZDSS-1, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (365. člen ZPP v zvezi s tretjim odstavkom 32. člena ZDSS-1).