Jedro

Pogoju, da mora gradbena pogodba biti pisno sklenjena, je zadoščeno tudi z zapisom in sprejemom ponudbe del z opisom del, cenami in rokom izvedbe.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati znesek 1.504.650,00 SIT, v presežku do uveljavljanih 2.049.586,00 SIT pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Dosojeni znesek predstavlja vrednost dodatnih del, ki jih je izven osnovne pogodbe tožnik opravil na toženčevem objektu.

Toženec je vložil pritožbo proti obsodilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje, ki pa jo je sodišče druge stopnje zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sprejelo je dejanske ugotovitve, po katerih je toženec dodatna dela v ugotovljenem obsegu naročil in se z njimi s prevzemom objekta strinjal. Če ne bi plačal, bi bil neopravičeno obogaten (210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, v nadaljevanju ZOR).

Toženec vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo iz revizijskih razlogov po določbi 385. člena ZPP ter predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dogovor med pravdnima strankama ni mogoče šteti za gradbeno pogodbo v smislu določbe 630. člena ZOR, pač pa za pogodbo o delu (600. - 628. člen ZOR). Pogodba o delu pa določa, da je naročnik dela dolžan plačati le dejansko opravljeno delo po ceni, ki je določena s pogodbo. Tožnik pa utožuje plačilo zneska, ki ni bil dogovorjen s pogodbo. Z opravo druge faze gradbenih del se je toženec sicer strinjal, ne pa s končnim obračunom o opravljenih dodatnih delih z dne 25.7.1993. Ta obračun vsebuje količinske postavke, ki niso bile opravljene in cene, ki med strankama niso bile dogovorjene. Izvedenec gradbene stroke bi moral ovrednotiti posamezne postavke iz obračuna z običajnimi cenami, sicer pa se toženec ponovno sklicuje na določbo tretji odstavka 623. člena ZOR, po kateri ni dolžan izvršiti plačila, preden ne pregleda izvršenih del in jih ne potrdi. Do takšnega pregleda in potrditve ni prišlo. Dela, ki bi jih moral dokončati tožnik, sta dokončala druga dva izvajalca. Sicer pa je toženec grajal tudi obračun osnovnih del, ki niso bila opravljena v celoti. Dela, ki so bila izvršena in plačana v prvi fazi je tožnik prikazal kot dodatna dela. S tem v zvezi bi bilo treba zaslišati več prič. V reviziji toženec zavzema stališče do vseh postavk naknadnega obračuna, pri čemer priznava da so nekatera dela bila izvršena, večina pa ne. V zvezi s svojimi ugovori predlaga zaslišanje številnih prič.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP 1977).

Revizija ni utemeljena.

Pravdni stranki sta sklenili gradbeno pogodbo (630. člen ZOR).

Dejanske ugotovitve, ki tako pravno razlago potrjujejo, so predvsem v oceni zapisa z dne 27.1.1993, imenovanega kot "ponudba dela za dokočanje poslovno gostinskega objekta". S tem je bilo zadoščeno pogoju iz določbe prvega odstavka 630. člen ZOR (gradbena pogodba mora biti sklenjena pisno). Revizijsko stališče, da je šlo za pogodbo o delu (600. do 629. člen ZOR) je poskus drugačne pravne razlage pogodbenega razmerja, ki pa glede na revizijsko trditveno podlago ne omogoča razlage, ki bi v končni oceni mogla biti za revidenta ugodnejša. Jedro spornega razmerja je v (dejanski) ugotovitvi, da so z omenjeno ponudbo bila dogovorjena dela do končne faze poslovno gostinskega objekta tožene stranke s klavzulo o dodatnih delih, ki se plačajo sproti in posledično v odgovoru na vprašanje ali so osnovna dela bila izvršena brez napak in plačana ali so dodatna dela bila odobrena ali niso morda zajeta in plačana že v osnovni izvedbi.

Odgovori na navedena vprašanja se glede na naravo tožbenega zahtevka, ki meri na plačilo vrednosti dodatnih del, o dejanski in pravni plati bistveno ne razlikujejo tudi ob izhodišču, ki ga ponuja revizija: da bi namreč šlo za pogodbo o delu (slednja je po določbi prvega odstavka 630. člena ZOR že po svoji naravi pogodba o delu).

Vezanost revizijskega sodišča na ugotovljeno dejansko stanje (tretji odstavek 285. člena ZPP 1977) narekuje ugotovitev, da je s plačilom zneska 2.338.430,00 SIT bila pokrita izvedba del po osnovni pogodbi. V kolikor je revizijske trditve mogoče razumeti kot nestrinjanje s tem, da so bila vsa navedena dela izvršena, gre za nestrinjanje s sprejeto dokazno oceno, kar je v nasprotju s prej omenjeno procesno zakonsko določbo, kolikor pa se nestrinjanje nanaša na ogovornost izvajalca za napake gradbe, pa toženec med postopkom ni podal procesno oblikovanega nasprotnega zahtevka (644. člen ZOR). Odsotnost tožnika, kot izvajalca pri tehničnem pregledu objekta, pa že v sodbi sodišča prve stopnje ni ocenjena kot ravnanje v nasprotju z določbo 68. in 69. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84).

Pravno podlago za toženčevo obveznost, da plača tudi vrednost dodatnih del sta sodišči druge in prve stopnje rešili na dveh ravneh: najprej z ugotovitvijo katera dodatna dela so bila opravljena, pa niso zajeta niti v obračunu osnovnih del in končno z oceno, da je toženec kot naročnik objekt z izvršenimi dodatnimi deli prevzel in ga začel uporabljati (je tedaj izvršena dodatna dela potrdil). V tem obsegu v reviziji predlagana uporaba določbe tretjega odstavka 623. člena ZOR ne more biti razlagana v tožnikovo škodo.

Vse ostalo, kar navaja revizija, pa je le stvar dejanskih ugotovitev. Na izvedensko mnenje tožena stranka med postopkom ni imela pripomb. Prav to mnenje pa je osrednje izhodišče za ugotovitev katera dodatna dela iz spiska od točke 1. do točke 27. so bila obsežena in plačana v osnovnem obračunu. Revizijsko sodišče za to ne bo ponavljalo dejanskih ugotovitev, ki slede iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje v drugem odstavku njene 5. strani in ki jih je sodišče druge stopnje povzelo. Tožena stranka v reviziji graja izvedensko mnenje o posameznih točkah in predlaga zaslišanje prič. S tem pa posega po nedovoljenem revizijskem razpolaganju: po določbi tretjega odstavka 385. člena ZPP 1977 revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po določbi 387. člena ZPP 1977 pa v reviziji ni mogoče predlagati izvedbe novih dokazov.

Revizijsko sodišče torej ne dvomi v pravilnost pravne odločitve, ki jo sprejema izpodbijana sodba z ugotovitvijo, da bi toženec bil neopravičeno obogaten (210. člen ZOR), če nebi plačal vrednosti ugotovljenih dodatnih del. Zato je revizijo zavrnilo (393. člen ZPP 1977). Zavrnitev se nanaša tudi na tisti del revizije, ki v uvodu očita izpodbijani sodbi bistveno kršitev določb pravdnega postopka, česar pa na to ne obrazloži. Tudi preizkus po določbi 386. člena ZPP 1977 je pokazal, da v postopku ni bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP 1977, na kar mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti.