Jedro

Za zlorabo pravic je potrebno ugotoviti dolozno ravnanje stranke. Tožena stranka je že v odgovoru na tožbo ugovarjala pomanjkanje svoje pasivne legitimacije, tudi glede svojega zavarovanca (četudi je navedla kot razlog, da ni bil odgovoren za čiščenje voznega dela avtobusne postaje) ter je zavarovalno polico skupaj s splošnimi pogoji priložila odgovoru na tožbo. Zato drži, da bi se tožeča stranka lahko sama že takrat seznanila z obsegom zavarovalnega kritja. Tudi sicer je pogoj za zlorabo pravic po 7. členu OZ, da je ta povzročena namerno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati 5.560,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 2. 2013 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki 30,00 EUR pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožnica se zoper sodbo pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo ali pa razveljavitev sodbe. Navaja, da se sicer strinja z ugotovitvami, da naj tožena stranka v obravnavanem primeru ne bi bila pasivno legitimirana, ker koncesionar in izvajalec zimske službe v občini L., K. D., s.p., ni imel pri toženi stranki zavarovanega kritja škod iz naslova vzdrževanja in pluženja cestišč. Vendar pa je tožena stranka podala prepozne trditve glede tega in posledično zavedla tožečo stranko, da kritje obstoji. Tožeči stranki je s tem ravnanjem nastala škoda, ki se kaže v povračilu negmotne in gmotne škode, ki je predmet tega tožbenega zahtevka, kot tudi nastalih pravdnih stroškov. Postopanje tožene stranke je bilo povsem nedopustno in neprofesionalno, v nasprotju z načelom poštenega pravdanja ter kodeksom zavarovalne etike. Tožeča stranka se ne strinja z ugotovitvami sodišča, da bi se lahko z vsebino zavarovalne police in obsegom zavarovalnega kritja sama seznanila, saj dokazi ne morejo nadomeščati trditev tožene stranke, ki je v odgovoru na tožbo sama potrdila, da kritje obstoji. Ravnanje tožene stranke je tako protipravno oz. nedopustno, saj je s svojimi izrecnimi in nedvoumnimi trditvami glede obstoja kritja in vsebinskim spuščanjem v obravnavo stvari, zavedla tožečo stranko, da kritje obstoji. Njeno ravnanje je tudi v nasprotju z načelom prepovedi povzročanja škode, prav tako pa bi morala pri izpolnjevanju obveznosti iz svoje poklicne dejavnosti ravnati z večjo skrbnostjo, s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Njeno ravnanje pa ni zgolj hudo opustitveno malomarno dejanje, temveč predstavlja očitno zlorabo pravic v nasprotju s temeljnimi načeli obligacijskega zakonika. Tožeča stranka še poudarja, da so zavarovalna kritja pri različnih zavarovalnicah velikokrat poimenovana drugače, zato ni zmogla sama ugotoviti, da naj tožena stranka ne bi bila pasivno legitimirana po zavarovalni polici.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Tožnica zahteva od tožene stranke odškodnino za nepremoženjsko in premoženjsko škodo za telesno poškodbo, ki jo je utrpela 9. 12. 2012, ko ji je spodrsnilo na poledenelem cestišču avtobusnega postajališča v naselju M. v občini L. Za škodo je po njenih trditvah v tožbi pasivno legitimirana tožena stranka, ker je v vsakem primeru odgovoren eden izmed njenih zavarovancev, bodisi Cestno podjetje X, d.d., kot upravljalec in vzdrževalec javnih cest, bodisi koncesionar občine L., Podjetje S., D. K., s.p., ki je bil zadolžen za izvajanje zimske službe na voznem delu avtobusnega postajališča. Med postopkom je tožeča stranka temelj odškodninske odgovornosti spremenila. Od tožene stranke zahteva odškodnino, ki je posledica škodnega dogodka, vendar sedaj zaradi njenega nedopustnega ravnanja, ker v postopku ni pravočasno ugovarjala obstoja zavarovalnega kritja njenega zavarovanca K. D. s.p. 5. Prvostopenjsko sodišče je najprej ugotovilo, da zavarovanec toženke Cestno podjetje X ni bilo dolžno vzdrževati kraja škodnega dogodka in izvajati zimske službe, zato ni podana njegova odgovornost za nastanek škodnega dogodka. Pač pa je bila dolžna zimsko službo opravljati občina L., zanjo pa koncesionar K. D., s.p., ki je sicer imel pri toženi stranki sklenjeno zavarovanje, vendar ne za izvajanje zimske službe, pač pa za odgovornosti iz gradbene in montažne dejavnosti. Na tej podlagi je izključilo obveznost zavarovalnice, da po pravilu o direktni tožbi1 povrne oškodovanki škodo, saj se je izkazalo, da prvi zavarovanec toženke ni odškodninsko odgovoren, drugi pa pri toženki nima sklenjenega ustreznega zavarovanja.

6. Tožeča stranka teh ugotovitev sodbe ne zanika, vztraja pa pri drugi podlagi odškodninske odgovornosti toženke, namreč njenem nedopustnem ravnanju, češ da se je nepošteno pravdala in s tem zavedla tožečo stranko, da ni pravočasno vložila tožbe zoper odgovornega povzročitelja oz. njegovo zavarovalnico. Iz trditev tožeče stranke in njenih očitkov glede nedopustnega ravnanja tožene stranke izhaja, da ji očita zlorabo pravic v pravdnem postopku, ki jo Zakon o pravdnem postopku (ZPP) sankcionira v 11. členu in sicer v primeru, če stranke z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu. Sankcija je denarna kazen, ki jo lahko izreče sodišče v primernem znesku (tretji odstavek 11. člena ZPP). Vendar ni izključena tudi odškodninska odgovornost stranke za škodo, ki jo je zaradi zlorabe (zlasti zaradi objestnega pravdanja) utrpela druga stranka2. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da v ravnanju tožene stranke, ki se ji očita, ni zaznati nobenih nedopustnih ali protipravnih elementov, kar pomeni, da ne gre za zlorabo procesnih pravic. Za takšno ravnanje je potrebno ugotoviti dolozno ravnanje stranke. Toženi stranki pa se očita, da ni pravočasno ugovarjala odsotnost zavarovalnega kritja pri njenem zavarovancu K. D., s.p., ker je to storila šele v prvi pripravljalni vlogi, ne pa že v odgovoru na tožbo. Prvostopenjsko sodišče pa pravilno ugotavlja, da je tožena stranka že v odgovoru na tožbo ugovarjala pomanjkanje svoje pasivne legitimacije, tudi glede zavarovanca K. D., s.p. (četudi je navedla kot razlog, da ni bil odgovoren za čiščenje voznega dela avtobusne postaje) ter da je zavarovalno polico skupaj s splošnimi pogoji priložila odgovoru na tožbo. Zato drži, da bi se tožeča stranka lahko sama že takrat seznanila z obsegom zavarovalnega kritja. Tudi sicer je pogoj za zlorabo pravic po 7. členu Obligacijskega zakonika, na katerega se sklicuje pritožba, da je ta povzročena namerno. Za takšno ravnanje tožene stranke pa v očitkih tožeče stranke ni prav nobene podlage.

7. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, prav tako ni pritožbeno sodišče ugotovilo tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1 Člen 965. Obligacijskega zakonika - OZ. 2 Pravdni postopek, zakon s komentarjem, prva knjiga, komentar k 11. členu.