Jedro

Postavitev žične ograje, ki se lahko sname in ponovno namesti na služnostni poti, za služnostnega upravičenca ne predstavlja takšne obremenitve, da bi bil upravičen do posestnega varstva.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem delu (II. in III. točka izreka) potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe z dne 9. 10. 2019. Pod II. točko izreka je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na ugotovitev, da je tožena stranka motila posest uporabe poti z vožnjo in hojo, opisane v izreku in sicer dne 10. 5. 2019 in 23. 9. 2019 tako, da je namestila žični ograji v opisani višini in dolžini ter s tem preprečila obema tožnikoma uporabo prej navedene poti. Zavrnilo je tudi zahtevek, da mora tožena stranka vzpostaviti prejšnje posestno stanje in prepovedni zahtevek ter pravdne stroške. Pod III. točko izreka je naložilo tožeči stranki plačilo pravdnih stroškov tožene stranke.

2. Proti sklepu pod II. in III. točko izreka se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP. Sodišče je pravilno ugotovilo, da je obe ograji postavila tožena stranka. Pravilno je ugotovilo, da na poti obstaja stvarna služnost pri parc. št. 531/3 kot služečemu zemljišču. Vendar pa je nepravilno zavrnilo zahtevek, da ne gre za pravno upoštevno motenje, češ da izvrševanje ni oteženo zaradi ograje. Tožnika služnostno pot uporabljata že dolga leta in to brez ograj ali ovir. To je bilo vse znano toženi stranki. Zatrjevanje, da sta ograji postavili zaradi psa, je nepomembno. Služnostna pot mora biti vselej prosta in brez ovir. V kolikor bi tožnika morala odmikati žične ograje, bi način izvrševanja po cesti na služnostni poti povzročal precejšnje težave. Sedaj pa ne morejo po tej poti in morajo dostopati do parcel skozi garažo. Zadeva II Ips 666/2007, na katero se sklicuje sodba, ni identična s konkretno zadevo. Iz fotografije, ki je bila posneta na ogledu, je ugotoviti, da se na služnostni poti spodnja žična ograja ne nahaja tik ob železnih drsnih vratih, pač pa na skrajnem vzhodnem delu poti. Obe žični ograji sta v razmaku najmanj 14 metrov in tako velik razmak ne omogoča hkratnega odpiranja železnih drsnih vrat in spodnje žične ograje. To ne traja le kratek čas. Zato bi sodišče na ogledu moralo ugotoviti trajanje in celoten način dostopa po služnostni poti z avtomobilom, saj sta tožnika motena ne le v peš hoji, pač pa tudi v posesti vožnje z avtomobilom, tako pa bi morala tožeča stranka avto ustaviti pred žično ograjo, odpeti varnostni pas, izstopiti iz vozila do žične ograje, odhakljati ograjo, nato zložiti in zahakljati nalesko, nato nazaj v avto in ga za nekaj metrov premakniti na dolocirano žično ograjo, nato ponovno ustaviti in zadevo ponoviti. Ko je žična ograja zaprta, se na parceli toženca nahaja pes, kateri po zatrjevanju tožene stranke vedno pobegne, a ko ni nameščena žična ograja. Ko bi tožeča stranka umaknila spodnjo žično ograjo, bi tožencu pes zagotovo pobegnil na javno cesto, kar bi pomenilo, da bi moral tožnik pri vožnji imeti opravka še s psom, katerega bi moral loviti po okolici, da bi ga spravil nazaj na parcelo. Za motenje posesti ni pomembno, ali gre za vikend ali za stanovanjsko hišo. Ocenjene izpovedbe prič so identične, saj so v sorodstvenem razmerju. Sodišče je na ogledu ugotovilo, da je zgornja žična ograja odstranjena, vendar pa do odstranitve ograje ni prišlo 14. 5. 2019, kot je to opisoval toženec. Ograjo še vedno postavlja tožena stranka, kar je povedala priča L. D. Pes lahko še vedno zaide na dvorišče H., če ne bi bilo postavljene zgornje ograje. Priča L. D. je svojo izjavo spreminjala in prirejala. Priča M. O. in I. O. pa sploh nista vedela povedati, ali je bila zgornja ograja že odstranjena. Tako je izkazano, da tožena stranka še vedno postavlja zgornjo žično ograjo z namenom, da pes ne uide. Na ogledu je bilo ugotovljeno, da tega dne ni bilo več žične ograje. Vendar bi sodišče moralo ugoditi prepovednemu zahtevku.

3. Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče se strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje (primerjaj točko 10 obrazložitve in 25 do 28). Za pritožbo je sporna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka na dan glavne obravnave že odstranila zgornjo ograjo (to je ograja, ki je bila pri desnih železnih vratih), kar je tudi razvidno iz fotografije št. 1 in 4 na list. št. 50 in 53. Pritožba meni, da je po ogledu tožeča stranka zgornjo ograjo namestila ponovno. Pritožbeno sodišče se strinja z oceno sodišča prve stopnje, ki najprej ugotovi, da se da žično ograjo (na ogledu je bila le spodnja), odpreti in nato tudi zapreti, kar je preizkusilo tudi sodišče na ogledu. Ugotovilo je tudi, da je zgornja ograja enako funkcionirala kot spodnja oziroma se jo je dalo enako odpreti in zapreti. To pomeni, da tudi, ko bi bila, bi bilo treba tudi v tem delu tožbeni zahtevek zavrniti, ker postavitev obeh žičnih ograj v konkretnem primeru ne predstavlja takšne obremenitve, da bi bili tožeči stranki pri izvrševanju soposesti poti znatneje ovirani. Zato je zavrnilo tudi prepovedni zahtevek. Tako se izkaže, da je del pritožbe, ki se ukvarja s tem, ali je tožena stranka po ogledu ponovno namestila spodnjo ograjo, pravno nerelevanten. Za pravilno dejansko stanje torej ni odločilno, ali je tožeča stranka namestila drugo ograjo, ali obstaja le tista žična ograja, katera je bila na ogledu. Pritožba se še ukvarja s tem, da mora tožeča stranka, ko ograjo odpira in zapira, iz avta in če sta dve ograji, avto premakniti in postopek odpiranja in zapiranja ponoviti. Sodišče prve stopnje ni omejilo svojega preizkusa samo na peš hojo, kot zmotno meni pritožba. Iz tožbenega zahtevka in iz neprerekanih dejstev (povzeto v točki 10) izhaja, da je sodišče imelo pred seboj tudi dejstvo, da se tožnika pripeljeta z osebnimi vozili. Dejstvo, da mora iz avtomobila izstopiti in opraviti odpiranje oziroma zapiranje ograje, ne vpliva na pravno presojo pravnega standarda "znatno oviranje izvrševanja soposesti". Sodišče je tudi pravilno pri razlagi tega pojma razumelo in uporabilo zadevo, ki je tekla po zahtevi za varstvo zakonitosti pred Vrhovnim sodiščem RS v zadevi II Ips 669/2007. Zmotno meni pritožba, da ne gre za podoben primer, ki se ga da uporabiti v tem primeru. Zato se je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na 35. člen SPZ, ko je ugotovilo, da bi šlo za pravno upoštevno ravnanje le v primeru, ko bi bil služnostni upravičenec znatneje oviran pri izvrševanju njegove služnostne pravice in sicer tako, da je bodisi preprečuje ali jo v precejšnji meri otežuje. Zato se za pravno upoštevno motenje ne šteje ravnanje, ki sicer posega v dosedanji način izvrševanja služnosti, vendar nanj bistveno ne vpliva. Vsakega (neznatna) sprememba dejanskega stanja torej v pravnem smislu še ne pomeni motenja po 32. členu SPZ1. Tožnika še vedno lahko hodita in vozita po poti. Dejstvo, da se morata ustaviti in odpreti ograjo (v času ogleda je obstajala le ena ograja), ki se je tudi po preizkusu sodišča opravi zlahka z enostavnim postopkom, kar zahteva cca. 1 minuto (primerjaj obrazložitev v točki 26).

6. Pritožba nadalje trdi, da je tožeča stranka sedaj dolžna paziti tudi, da ne uide pes, saj je ograja postavljena zaradi psa. Pritožbeno sodišče na to odgovarja, da je bila tožbena podlaga tožeče stranke, da je njena posest uporabe poti za vožnjo in hojo motena zaradi dveh žičnih ograj in ne zaradi psa. Trdila je celo, da je tožena stranka postavila žični ograji zaradi nagajanja oziroma zaradi oteženega izvrševanja služnosti te poti, kot pred postavitvijo teh dveh ograj. Sedaj pa se je izkazalo, da tožena stranka nima namena preprečiti tožnikoma, da uporabljata služnostno pot na dosedanji način. Ni dolžnost tožnikov, da lovijo psa, če bi ta pobegnil ven. Na to bo morala paziti tožena stranka. Pomembno je, da tožnika lahko na isti način dostopata do vikenda, kamor prihajata le enkrat na mesec.

7. Zato tudi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja ni pomembno, ali sta priči M. O. in I. O. v sorodu s toženo stranko. Pomembno je, kar je sodišče prve stopnje ugotovilo predvsem na ogledu, da tožnika nista ovirana pri izvrševanju posesti služnostne poti, saj žična ograja (ali obe ograji) ne predstavlja takšne obremenitve, da bi to upravičevalo posestno varstvo.

8. Ker je sodišče prve stopnje napravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo določbe SPZ in pri tem ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je bilo treba pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sklep sodišča prve stopnje (365. člen ZPP).

1 Primerjaj II Ips 669/2007.