Jedro

Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Toženec je (bil) tisti, ki je bil dolžan dokazati svoje ugovorne navedbe, tj., da so bile premije plačane tožeči stranki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 143147/2012 z dne 28. 9. 2012, in sicer za tek zakonskih zamudnih obresti od zneska 61,83 EUR od 29. 8. do 25. 9. 2012 in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo. V preostalem delu je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi, razen v tretjem odstavku izreka sklepa, ter tožencu naložilo plačilo pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 72,00 EUR.

2. Toženec v pravočasni pritožbi kot bistveno navaja, da sodišče ni upoštevalo dokazov o plačilu premije, ki jo je plačal delodajalec. Sodišče mu ni dalo možnosti, da zatrjevano dejstvo plačila premije dokaže na naroku, ker ga sploh ni razpisalo. Navaja, da so bili računi za premijo izdani na podjetje G., d. o. o., in da so bila plačila izvedena iz podjetij G., d. o. o., in Gr., d. o. o. Za navedeno so bili priloženi izpiski plačil, če pa kateri manjkajo, jih je dolžno dostaviti podjetje, kjer razpolagajo s temi podatki. Meni, da so vse premije plačane, ker mu zavarovalnica v času zavarovanja kot zavarovancu ni izstavila nobenega opomina. Sodišče je napačno zaključilo, da terjatve ni plačal, saj ni upoštevalo plačil. Sodišče bi moralo od plačnika računa oziroma podjetja samo pridobiti potrdila o plačilu in jih upoštevati. Predlaga spremembo sodbe.

3. Tožeča stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V obravnavani zadevi gre za spor, katerega vrednost ne presega 2.000,00 EUR, zato se v postopku uporabljajo pravila spora majhne vrednosti. V pritožbenem postopku je odločitev mogoče izpodbijati le iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in absolutne bistvene kršitve postopka. Sodišče druge stopnje je posledično vezano na dejstveni substrat, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje (prvi odstavek 458. člena ZPP). Izjemo predstavlja zgolj položaj, ko je sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje (drugi odstavek 458. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi kot bistveno ugotovilo: - Pravdni stranki sta sklenili polico za dopolnilno zdravstveno zavarovanje št. 10211031430/1 po Splošnih pogojih dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja PZZ–A01–04; - iz 11. člena Splošnih pogojev izhaja, da je zavarovanec (toženec) dolžan plačevati premijo na način in v rokih, določenih v pogodbi (zavarovanec plačuje premije mesečno z odtegljajem od plače; op. sodišča); - tožeča stranka je na podlagi police za dopolnilno zdravstveno zavarovanje št. 10211031430/1 z veljavnostjo od 1. 6. 2009 in trajanjem do 1. 5. 2021 tožencu mesečno izdajala račune v zavarovalnem obdobju od 1. 3. 2010 do 31. 7. 2011; - toženec predmetnih računov ni poravnal; - terjatev iz obdobja 1. 7. do 31. 7. 2010 ni predmet tega postopka.

6. Pritožnik sodbi očita predvsem napačno uporabo določil o trditvenem in dokaznem bremenu iz 7. člena v povezavi z 212. členom ZPP, ker naj bi bilo manjkajoče izpiske dolžno dostaviti podjetje, kjer razpolagajo s temi podatki oziroma, da bi moralo sodišče od podjetja samo pridobiti potrdila o plačilu in jih upoštevati. Tak očitek pritožnika pomeni, da sodišču očita relativno bistveno kršitev določil pravdnega postopka, česar pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti, kot že rečeno, ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da iz plačilnih listov sicer je razviden obračun odtegljajev pri plači v korist tožeče stranke, v znesku 20,09 EUR, vendar to, kot tudi poročili za račun družbe G., d. o. o., in Gr. d., d. o. o., še ne dokazuje, da je delodajalec vtoževane premije tudi v resnici (v celoti/delno) plačal v korist tožeče stranke, kar je tožeča stranka izrecno izpostavljala. Očitek zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu je neutemeljen. Temeljno pravilo materialnega dokaznega bremena izraža princip, da nosi dokazno breme tisti, ki mu je dejstvo, ki ga je treba dokazati, v korist. Toženec je (bil) tisti, ki je bil dolžan dokazati svoje ugovorne navedbe, tj., da so bile premije plačane tožeči stranki. Pritožnik nima prav, ko meni, da je svojemu dokaznemu bremenu zadostil s predložitvijo izplačilnih list, seznamom premij zavarovanj za odtegnitev iz plač in izpiskom plačila za račun. Napačno je razumevanje toženca, da dejstvo, da mu tožeča stranka ni izstavila opomina kot zavarovancu, pomeni, da so vse premije plačane oziroma da je razbremenjen svoje dolžnosti izpolnitve obveznosti, ki izhaja iz sklenjene police, če so računi naslovljeni na njegovega delodajalca.

7. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče napačno zaključilo, da toženec vtoževane terjatve ni plačala, pritožnik posega v ugotovljeno dejansko stanje, kar v tem postopku ni dopustno.

8. S pritožbenim očitkom, da sodišče ni upoštevalo predloženih dokazov tožene stranke, pritožnik uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Toda ta kršitev je podana, če kakšni stranki z nezakonitim postopanjem, zlasti pa z opustitvijo vročitve, ni bila dana možnost obravnavanja. Ta naj bi bila tožencu kršena, ker sodišče ni upoštevalo njenih trditev in dokazov glede plačil premije, kar pa ne drži, saj jih je sodišče upoštevalo, le (dejanski) zaključek sodišča je tak, da predložene listine ne izkazujejo, da so bila plačila resnično izvedena.

9. Izpodbijana sodba je izdana po pravilih, ki ne predvidevajo obligatorne obravnave. Sodišče je tožencu poslalo dopisa 15. 3. 2013 in 18. 4. 2013, v katerih ga je opozorilo na njegove procesne pravice. Nobena stranka izvedbe naroka ni zahtevala, sodišče prve stopnje pa je imelo dovolj opore, da je štelo, da med strankama ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe ter je brez razpisa naroka odločilo. Gre za specialno določbo, ki predstavlja izjemo od 10. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, zato bi moral toženec natančno navesti, katero dejansko stanje je bilo med pravdnima strankama sporno, da bi ga bilo treba ugotavljati z izvajanjem dokazov na naroku za glavno obravnavo. Toženec je prejel obvestili sodišča, zato se ne more sklicevati, da mu je bila odvzeta možnost nastopanja na sodišču, ki je sicer vse njegove dokaze obravnavalo pri odločanju o glavni stvari.(1)

10. Pritožbeni razlogi so neutemeljeni, pritožbeno sodišče pa ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni našlo kršitev, na katere je po drugem odstavku 350. člena ZPP dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).

(1) Tako tudi Višje sodišče v Celju v sodbi z dne 16. 1. 2012, opr. št. Cp 570/2011.