Jedro

Policisti, ki so pooblaščene uradne osebe, morajo po določilih Zakona o notranjih zadevah (ZNZ, Ur.l. SRS, št. 38/88 do RS, št. 58/93 in po spornem dogodku veljavne spremembe do RS, št. 49/98) skrbeti za javni red in mir. Zato morajo v primeru, ko zvejo ali so obveščeni, da se na določenem kraju (tudi v zasebnem stanovanju) krši javni red in mir, ukrepati tako, da se preneha s kršitvijo, da se zberejo podatki o kršilcih in da se jih po potrebi izroči pristojnim organom v nadaljnji postopek. Intervencijo morajo opraviti hitro, odločno in zakonito (Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije, Ur.l. SRS, št. 44/88). Za to smejo uporabljati predpisane prisilne ukrepe, s katerimi se z najmanjšimi možnimi posledicami doseže izvršitev uradne naloge. V primeru, ko imetnik stanovanja to želi ali kliče na pomoč, smejo vstopiti v tuje stanovanje in ga vizualno pregledati (79. in 81. člen Pravilnika), osebe, ki ogrožajo javni red in mir smejo pridržati (55. do 60. člen Pravilnika), to pa dosežejo tudi s prisilnimi ukrepi, med katerimi je strokovni prijem milejše prisilno sredstvo od strokovnih udarcev in metov ter od uporabe gumijevke in drugih ukrepov.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem bi morale vse tri tožene stranke nerazdelno plačati tožniku nepremoženjsko škodo v znesku 2,100.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje in mu povrniti pravdne stroške. V zvezi s pravdnimi stroški je naložilo njihovo povrnitev tožniku in sicer prvotoženi stranki 79.800,00 tolarjev, drugo in tretje toženima strankama pa nerazdelno 87.095,00 tolarjev.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo. Glede drugo in tretje tožene stranke je odločilo, naj sami trpita stroške za odgovor na pritožbo.

Proti sodbi drugostopenjskega sodišča je tožnik pravočasno vložil revizijo. Uveljavlja revizijske razloge iz 2. in 3. točke prvega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list SFRJ, št. 4/77 do 27/90 in RS, št. 55/92) in predlaga razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje ter vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da sta drugo in tretje toženec prekoračila svoja pooblastila, tako pri vstopu v stanovanje, kot pri izvrševanju intervencije. Policisti so prišli posredovati potem, ko se je situacija že umirila in če se drugo in tretjetoženec ne bi nespodobno vedla, ne bi prišlo do verbalnega konflikta in do poškodb tožeče stranke. Sodišče skuša svojo odločitev utemeljiti z ugotovitvijo, da je bil tožnik le lahko telesno poškodovan, ker je imel le odrgnino in stisnino vratu spredaj. Toda do takih poškodb pri pravilni uporabi prisilnih sredstev ne bi moglo priti, če ne bi šlo za očitno davljenje, kar so potrdile tudi priče in sostanovalci. Zato bi bilo treba postaviti izvedenca ustrezne stroke, ki bi pojasnil, če je bil strokovni prijem res pravilno izveden. Tudi ugotovitev, češ da so policisti ravnali v skladu s pooblastili, ni pravilna. Pritožbene navedbe, da sta drugo in tretjetoženec v svojem okolju znana po grobosti, bi bilo treba raziskati, zato ni mogoče tolerirati posamičnih izpadov in jim dajati legitimnost v okviru predpisov.

Sicer pa sodišči nimata razlogov o tem, ali je bilo sploh treba posredovati. Zaradi navedenega in zato, ker sodišče druge stopnje zmotno navaja, češ da tožeča stranka v svoji pritožbi ni predlagala novih dokazov, sodišče druge stopnje ni odgovorilo na pritožbene navedbe in je podana tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

Po določilu 390. člena ZPP je bila revizija vročena toženim strankam, ki nanjo niso odgovorile, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz dejanskih ugotovitev sodišč prve in druge stopnje, na katere je po določilu 385. člena ZPP vezano poleg strank tudi vrhovno sodišče izhaja: - da so sosedje tožnikovih staršev obvestili policiste o kršitvi javnega reda in miru ter o klicih na pomoč v stanovanju tožnikove matere in jim predlagali, naj intervenirajo; - da ob prihodu policistov dejanska intervencija ni bila več potrebna, toda policisti so morali ugotoviti stanje v stanovanju, opraviti razgovor in napisati poročilo o intervenciji; - da jih je pri delu oviral tožnik in jim preprečeval delo, ker jih sprva ni hotel pustiti v stanovanje, nato pa se je z njimi prepiral, jih žalil ter fizično odganjal iz stanovanja; - da se ni hotel prostovoljno podrediti odločitvi policistov o pridržanju, zaradi česar so policisti uporabili strokovni prijem, tožnik pa se je tudi med tem upiral. Na tako ugotovljeno dejansko stanje sta sodišči pravilno uporabili splošne predpise o odškodninskih obveznostih, po katerih morajo biti za nastanek sočasno podani naslednji štiri elementi: protipravno škodno dejanje, odgovornost, vzročna zveza in škoda. V 170. in 171. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur.l. SFRJ, št. 29/78 do 57/89) je predvidena neposredna odgovornost delavca ali druge osebe v primeru, ko namenoma povzroči škodo. Sicer je za škodo, ki jo povzroči delavec pri delu ali v zvezi z delom, predvidena odškodninska odgovornost podjetja ali druge fizične oz. pravne osebe, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal tako, kot je bilo treba. Za to presojo so pomembni predpisi, ki urejajo delovanje in pooblastila policistov in jih je natančno navedlo drugostopenjsko sodišče. Policisti, ki so pooblaščene uradne osebe, morajo po določilih Zakona o notranjih zadevah (ZNZ, Ur.l. SRS, št. 38/88 do RS, št. 58/93 in po spornem dogodku veljavne spremembe do RS, št. 49/98) skrbeti za javni red in mir. Zato morajo v primeru, ko zvejo ali so obveščeni, da se na določenem kraju (tudi v zasebnem stanovanju) krši javni red in mir, ukrepati tako, da se preneha s kršitvijo, da se zberejo podatki o kršilcih in da se jih po potrebi izroči pristojnim organom v nadaljnji postopek. Intervencijo morajo opraviti hitro, odločno in zakonito (Pravila za opravljanje pooblastil pooblaščenih uradnih oseb organov za notranje zadeve SR Slovenije, Ur.l. SRS, št. 44/88). Za to smejo uporabljati predpisane prisilne ukrepe, s katerimi se z najmanjšimi možnimi posledicami doseže izvršitev uradne naloge. V primeru, ko imetnik stanovanja to želi ali kliče na pomoč, smejo vstopiti v tuje stanovanje in ga vizualno pregledati (79. in 81. člen Pravilnika), osebe, ki ogrožajo javni red in mir smejo pridržati (55. do 60. člen Pravilnika), to pa dosežejo tudi s prisilnimi ukrepi, med katerimi je strokovni prijem milejše prisilno sredstvo od strokovnih udarcev in metov ter od uporabe gumijevke in drugih ukrepov.

Zato je treba glede na revizijske navedbe v zvezi z nezakonitim vstopom v stanovanje tožnikove matere pojasniti, da se dejanska podlaga tožbe nanaša le na povzročitev nepremoženjske škode tožniku ob domnevnem fizičnem napadu policistov in ne tudi na kršitev nedotakljivosti stanovanja. Ne glede na to sta nižji sodišči ugotovili, da so imeli policisti pooblastilo za vstop v stanovanje, ker jih je vanj povabila tožnikova mati in ker je pred tem klicala na pomoč. Zaradi poziva za intervencijo so morali policisti napisati poročilo o dogodku in o kršilcih, čeprav "se je situacija že pomirila", kot navaja tožnik. V resnici temu ni bilo tako, kajti sodišči sta ugotovili, da je bil tožnikov očim telesno poškodovan in da je tožnik oviral policiste pri delu, torej se je on neprimerno vedel. Če tega ne bi počel, ne bi bilo potrebe po izvajanju prisilnega strokovnega prijema in če se med tem ne bi upiral, bi potreba po njem prenehala. Ob teh konkretnih ugotovitvah je sodišče druge stopnje pravilno zavrnilo predlagani dokaz z izvedencem, ki bi na splošno pojasnil način izvajanja prijemov.

Policisti so torej ravnali v skladu s svojimi nalogami in pooblastili, zato škodno dejanje ni bilo protipravno. Drugo- in tretjetoženi tožnika nista namenoma poškodovala, prvotožena stranka pa tudi ne odgovarja za dejanja organov s posebnimi pooblastili, ki so v danih okoliščinah ravnali tako, kot je bilo treba.

Tožnikova trditev, da so policisti prekoračili pooblastila, ni dokazana in zaslišane priče izpovedujejo nasprotno. Ker nestrinjanje z dokazno oceno sodišč ni revizijski razlog in ker sta sodišči raziskali konkretne okoliščine primera, splošno izvajanje dokazov s poizvedbami o tem, koliko državljanov je v letih 1995 in 1996 vložilo pritožbe zaradi dela drugo - in tretjetožene stranke, za razsojo v zadevi ni pomembno in celo presega pooblastila sodišča v tej zadevi. Tudi očitana kršitev postopkovnih pravil sodišču druge stopnje, ki naj bi spregledalo, da je tožnik predlagal nove dokaze, ni utemeljena, saj je sodišče zapisalo, da pritožnik ni postavil novih trditev in ni predlagal novih dokazov v zvezi s samim dogodkom; dokaze, ki jih je v pritožbi predlagal in ki za odločitev niso bistveni, pa je pritožbeno sodišče utemeljeno zavrnilo.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija. Ker tudi niso podani razlogi iz 386. člena ZPP, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 393. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo. Glede na to, da revizija ni bila uspešna, tožeča stranka po določilu prvega in drugega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 166. člena ZPP ni upravičena do povrnitve pravdnih stroškov in je bilo treba zavrniti tudi njen stroškovni zahtevek.