Jedro

Ker je bilo v zadevi pravnomočno odločeno in se niti dejanska niti pravna podlaga nista spremenili, je tožena stranka na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine utemeljeno zavrgla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se razveljavi odločba tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2009 ter da je tožena stranka dolžna tožnici izračunati starostno vojaško pokojnino v višini 85 % od pokojninske osnove od 1. 7. 1999 dalje in sicer na podlagi 1. in 3. odstavka 17. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju bivših vojaških zavarovancev (ZPIZVZ, Ur. l. RS, št. 49/98 s spremembami).

Zoper sodbo je pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov vložila tožnica. V pritožbi navaja, da je sodba protiustavna ter da tožena stranka ni spoštovala oziroma je kršila določbo 7. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami). Protiustavnost je v negaciji pravic iz 6. člena ZPIZVZ. Tožnica navaja, da se nikoli ni odrekla vojaški pokojnini. Razlogi izpodbijane sodbe nasprotujejo izvedenim dokazom oziroma je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe in listinami, na katere se tudi opira izpodbijana sodba. Gre za kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Sodišče prve stopnje je povzelo le navedbe tožene stranke, ne pa tožničinih navedb. Tožena stranka že 20 let napačno interpretira in napačno uporablja 7. člen ZUP, 1. člen ZPIZVZ in 18. člen UZITUL, na kar je opozorilo že Ustavno sodišče Republike Slovenije s sklepom št. U-I-224/03 z dne 23. 3. 2006 in v odločbah št. Up 49/05 z dne 23. 3. 2006, št. Up 115/05-10 z dne 25. 5. 2006 ter št. Up-1028/05-15 z dne 14. 9. 2006. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v citiranih odločbah zavzelo stališče, da so upravičeni do odmere pokojnine po 6. členu ZPIZVZ tudi tisti zavarovanci, ki imajo odločbo nosilca vojaškega zavarovanja, čeprav ta ni bila izdana do septembra 1991 in niso imeli pokojnine septembra 1991, kot to določa 20. člen ZPIZVZ. Na podlagi odločbe nekdanjega nosilca vojaškega zavarovanja SSNO – ZSOVO Beograd, PSP št. ... z dne 12. 1. 1992 o upokojitvi v zvezi že citiranimi ustavnimi odločbami tožnica zahteva, da se ji prizna in izračuna vojaška starostna pokojnina po 6. členu ZPIZVZ, torej po vojaških predpisih bivše države. Na podlagi novo pridobljene pokojninske dobe naj se ji izračuna in prizna starostno vojaško pokojnino v višini 85 % od pokojninske osnove in sicer na podlagi 1. in 3. odstavka 17. člena ZPIZVZ, ki je začel veljati 18. 7. 1998, tožnica pa je delala vse do 30. 6. 1999. Tako je pridobila še 6 let, 9 mesecev in 23 dni pokojninske dobe, torej skupno 37 let, 7 mesecev in 20 dni. Zaposlila se je ravno zato, da bi dobila polno pokojnino, to je 85 % od pokojninske osnove. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter ugodi njenemu tožbenemu zahtevku.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva bistvena za odločitev v zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. V zadevi tako tudi ni podana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, na katerega se v pritožbi sklicuje tožnica. Pritožbeno sodišče namreč ni ugotovilo, da bi bili razlogi sodbe v nasprotju z izvedenimi dokazi oziroma, da bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter samimi listinami.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 16. 6. 2009 v zvezi s prvostopenjskim sklepom št. ... z dne 27. 5. 2009. Z navedenim sklepom je tožena stranka zahtevo za ponovno odmero pokojnine zavrgla. Iz obrazložitve izhaja, da je bilo o zahtevku za priznanje pravice do pokojnine že pravnomočno odločeno z odločbo št. ... z dne 6. 9. 1999 in odločbo št. ... z dne 27. 1. 2000 ter da se dejansko oziroma pravno stanje, na katero se opira zahtevek za ponovni izračun pokojnine, ni spremenilo. Odločitev je tožena stranka oprla na določbo 4. alinee 1. odstavka 129. člena ZUP.

Kot ugotavlja sodišče prve stopnje, izhaja pa tudi iz dokumentacije v upravnem spisu je bila tožnici z odločbo opr. št. ... z dne 27. 1. 2000 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 7. 1999 dalje. Že v obrazložitvi navedene odločbe je bilo pojasnjeno, da tožnici ni bila priznana pravica do predčasnem pokojnine po ZPIZVZ, pač pa le začasna akontacija predčasne vojaške pokojnine po odloku in ker se je tožnica ponovno zaposlila preden je bil sprejet ZPIZVZ, v njenem primeru ni mogoče uporabiti določbe 17. člena ZPIZVZ. Odločbo je presojalo sodišče prve stopnje, ki je s sodbo opr. št. Ps 215/2000 z dne 14. 9. 2004 tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 27. 1. 2000 zavrnilo. Zoper prvostopenjsko sodbo je tožnica vložila pritožbo. Višje delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. Psp 647/2004 z dne 2. 3. 2006 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo opr. št. Ps 215/2000 z dne 14. 9. 2004. Tožnica je torej že v navedenem postopku uveljavljala, da se ji pokojnina odmeri ob uporabi 3. odstavka 17. člena ZPIZVZ. Tudi tožnica sama v tožbi navaja, da med strankama ni sporno, da je 19. 5. 1999 vložila zahtevo za priznanje pravice do starostne pokojnine in nov izračun po 3. odstavku 17. člena ZPIZVZ. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bilo o priznanju pravice do starostne pokojnine pravnomočno odločeno. Ker je bilo v zadevi pravnomočno odločeno in se niti dejanska niti pravna podlaga nista spremenili, je tudi po stališču pritožbenega sodišča tožena stranka, na podlagi 4. točke 1. odstavka 129. člena ZUP, tožničino zahtevo za ponovno odmero pokojnine utemeljeno zavrgla. Pri tem so neutemeljene pritožbene navedbe, da naj bi tožena stranka kršila 7. člen ZUP-a, kjer je urejeno varstvo pravic strank in varstvo javnih koristi. Tožena stranka je namreč že odločila o pravici do starostne pokojnine in njena odločitev je bila tudi predmet presoje pred sodiščem. Odločba je postala pravnomočna. V takem primeru pa ni nobene pravne podlage, da bi tožena stranka o pravici do starostne pokojnine ponovno odločala. Iz dokumentacije v upravnem spisu je še razvidno, da je tožnica v zvezi z odločbo št. ... z dne 27. 1. 2000 vložila predlog za obnovo postopka, ki pa je bil z odločbo št. ... z dne 16. 3. 2004 zavrnjen. Z odločbo ... z dne 23. 3. 2005 pa je bil pravnomočno zavrnjen tudi zahtevek za priznanje pravice do starostne vojaške pokojnine in izplačilo le-te na podlagi Zakona o ratifikaciji sporazuma o vprašanjih nasledstva (MSVN, Ur. l. RS - MP št. 20/2002).

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.