Jedro

Tožnica ni dokazala, da bi bila tla, na katerih je padla, mastna. Če so bila tla mokra/spolzka, zavarovancu tožene stranke ne more očitati protipravnosti, saj je bilo delo organizirano tako, da je bilo sprotno čiščenje tal tožničina dolžnost, kar ni nezdružljivo z njenim siceršnjim delom oziroma zadolžitvami. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da je padla, ker ji je spodrsnilo zaradi spolzkih (in mastnih) tal, potem pa se je zataknila še ob kabel, torej kabel po tožbenih trditvah ni bil vzrok za njen padec. Če tožnica ne bi padla zaradi lastne neprevidnosti (pri čemer kakega neobičajnega stanja tal in mastnosti tal niti ni dokazala), se tudi ob kabel ne bi spotaknila, torej vzročna zveza med zatrjevano nepravilno položenim električnim kablom in tožničinim padcem ni podana.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice, da ji je tožena stranka dolžna plačati odškodnino v znesku 37.161,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 6. 2010 dalje do plačila, ter ji naložilo, da toženi stranki povrne 20,00 EUR pravdnih stroškov.

2. Tožnica v pravočasni pritožbi sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov in pojasnjuje, da se je v času škodnega dogodka pripravljala jota, zaradi česar je bilo treba prebirati zmrznjen krompir, kuhati fižol, kislo zelje in cvreti čebulo. Na tleh se je zato nahajal škrob, sluz krompirja in olje, ki je po tleh špricalo ob cvrtju čebule, ter zelje in zeljnica. Vse to se je s čevlji prenašalo po vsej proizvodni hali/kuhinji ter pri prevažanju živil z viličarjem. Zaradi vzdrževanja higiene se je stalno špricalo po tleh in so bila tla več ali manj stalno mokra, kar pa je zdrsnost tal še dodatno povečevalo, saj je splošno znano dejstvo, da razlitega olja ni mogoče očistiti le z vodo, saj se na ta način le še bolj raznese po prostoru. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem spregledalo izpoved priče S. Đ., da je zaradi zdrsnih tal večkrat prihajalo do padcev delavcev. Nasprotuje zaključku sodišča, da ni podana objektivna odgovornost zavarovanca tožene stranke za nastalo škodo. Pojasnjuje, da je zavarovanec odgovoren tudi po pravilu krivdne odgovornosti, saj bi moral delovni proces organizirati na način, ki bi takšne škodne dogodke preprečil oziroma omejil, in sicer z ustrezno organizacijo čiščenja ter namestitvijo električne napeljave na način, ki ne bi oviral delavcev pri hoji. Teh obveznosti, ki mu jih nalaga zakon, delodajalec ne more prevaliti na delavca, kot je zmotno odločilo prvostopenjsko sodišče. Nadalje navaja, da je do škodnega dogodka prišlo ob približno 16.00 uri, kot izhaja iz sprejemnega lista na Travmatološki kliniki, torej dve uri po začetku delovne izmene (kar je skladno z izpovedjo priče S. Đ.), ko tla niso bila le mokra zaradi pomivanja po zaključku predhodne izmene, temveč tudi umazana od ostankov živil ter razlitega olja, kot je to tudi sicer običajno v proizvodnji gotovih živil, torej v času, ko je bilo čiščenje vezano izključno na samoorganizacijo s strani samih delavcev, kar pa je v nasprotju z Zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili in pravili HASAP. Smiselno očita napačno uporabo materialnega prava glede ugotovitve, da dejstvo, da je bil električni kabel na tleh, ni pravno relevantno za odločitev v obravnavani zadevi. Meni, da sta se zdrs tožnice in spotik ob kabel zgodila skoraj istočasno, zato ni mogoče z gotovostjo trditi, ali bi tožnica samo zaradi zdrsa (na spolzkih tleh) padla ali ne, kot tudi ne, ali bi bila škoda v obeh primerih enaka oziroma bi bila večja. Izpostavlja, da je sodba sodišča prve stopnje protispisna v delu, ko sodišče zaključi, da kabel prehoda tožnice ni oviral, saj je sodišče kot nesporno ugotovilo, da se je tožnica ob kabel spotaknila. Poleg tega po ugotovitvah sodišča električni kabli nikoli niso bili speljani po tleh, zato je neutemeljen očitek tožnici, da bi morala biti na predmetni kabel pozorna. Očitek sodišča, da je tožnica opravljala delo na tisti strani tekočega traku, kjer se je nahajal kabel, čeprav to ni bilo nujno potrebno, je po mnenju pritožnice prav tako neutemeljen, saj bi moral delodajalec varno delo zagotoviti na kateremkoli delu premičnega traku. Nazadnje izpostavlja, da iz razlogov sodbe ni mogoče razbrati, zakaj sodišče šteje, da je električar svoje delo opravil tako, kot je treba, sodba pa je zato v delu glede objektivne odgovornosti delodajalca za ravnanje svojega delavca ostala neobrazložena. Predlaga spremembo oziroma razveljavitev glede višine odškodnine.

3. Tožena stranka na vročeno pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po ugotovitvi sodišča prve stopnje med strankama ni bilo sporno, da je bila tožnica v času škodnega dogodka zaposlena pri delodajalcu E., kot delavka, s strani delodajalca pa ji je bilo odrejeno delo, ki ga je kritičnega dne opravljala. Tožnica vtožuje denarno odškodnino, ker se je 6. 2. 2009 poškodovala pri opravljanju dela v proizvodnji/kuhinji. Trdila je, da se poškodovala, ko se je od delovnega mesta ob premičnem traku za prebiranje zmrznjenih krompirjevih kock odpravila proti kotlu za kuhanje fižola in ji je na mokrih in spolzkih keramičnih ploščicah spodrsnilo, pri tem se je z nogo zataknila še ob električni kabel in se spotaknila ter padla in se poškodovala. Sodišče prve stopnje je zahtevek tožnice zavrnilo po temelju, saj je ob ugotovljenem dejanskem stanju pravilno zaključilo, da nista podani ne subjektivna ne objektivna zavarovanca tožene stranke.

6. Pravilno je stališče prvostopenjskega sodišča, da tla v delovnem okolju tožnice niso dosegala standarda nevarne stvari v skladu z določbo drugega odstavka 131. člena OZ. Pritožba takšni odločitvi neutemeljeno nasprotuje in vztraja, da mokra in spolzka tla v proizvodni hali, kjer je prišlo do škodnega dogodka, pogojujejo objektivno odgovornost. Vrhovno sodišče je v svojih odločbah že večkrat poudarilo, da naše odškodninsko pravo temelji na pravilu o krivdni odgovornosti, zato je objektivna odgovornost izjema, ki jo je treba, kot vse izjeme, razlagati ozko. Ne glede na krivdo se odgovarja samo za škodo od tiste stvari ali dejavnosti, iz katere izvira večja škodna nevarnost za okolico, in v tistih primerih, ki jih določa zakon (drugi in tretji odstavek 131. člena OZ). Nevarna stvar kot pravni standard predstavlja stvar, ki zaradi svojih lastnosti, položaja, načina in mesta uporabe pomeni večjo nevarnost za nastanek škode. Načeloma niso nevarne tiste stvari, ki take šele postanejo bodisi z nepravilno uporabo bodisi v določenih izrednih okoliščinah in izključno zaradi teh okoliščin. V teh primerih vzrok škode ni potencialno povečana nevarnost, ki jo prinaša stvar, pač pa nekaj drugega: nepravilna uporaba, opustitev dolžnega nadzora oziroma izredne okoliščine. Nastala škoda v takih primerih ni realizacija tiste nevarnosti, zaradi katere je bila uzakonjena objektivna odgovornost.(1) Glede na navedeno mokra/spolzka in mastna tla v danem primeru ne predstavljajo takšne okoliščine, ki bi sama po sebi izvirala iz dela samega in s primerno skrbnostjo ne bi bila odpravljiva. Gre za relativno majhno tveganje za nastanek škode oziroma za to, da bo nastala škoda velika.

7. Po presoji pritožbenega sodišča tudi krivdnega ravnanja zavarovancu tožene stranke ni mogoče očitati, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Glede na ugotovljena dejstva mu namreč ni mogoče očitati opustitve dolžne skrbnosti. Pritožbene navedbe so delno dopolnjene z novimi okoliščinami škodnega dogodka (umazanost tal in čiščenje olja z vodo), kar predstavljajo nedopustne pritožbene novote, ki jih pritožbeno sodišče ne more in ne sme upoštevati (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ne glede na navedeno pritožbeno sodišče pripominja, da je bilo čiščenje pri zavarovancu tožene stranke ustrezno organizirano in mu iz tega razloga ni mogoče očitati nobene protipravnosti, kot bo podrobneje pojasnjeno v nadaljevanju te obrazložitve.

8. Po splošnih življenjskih izkušnjah sicer ni dvoma, da voda oziroma drugi madeži na tleh nekoliko povečajo njihovo zdrsljivost, vendar je v konkretnem primeru do škodnega dogodka prišlo pri opravljanju običajnega dela ter pri običajni hoji po prostorih proizvodnje, pri čemer so bile na spolzkost tal delavke opozorjene, tožnica je imela tudi izobraževanje iz varnosti pri delu, predvsem pa je tožena stranka dokazala, da tudi ob ustrezni skrbnosti padca tožnice ni mogla preprečiti. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da so bile delavke med delovnim časom samostojne pri vzdrževanju reda in čistoče, kar ni v nasprotju s predpisi, ki jih v pritožbi navaja pritožnica, zavarovanec tožene stranke je delavkam zagotovil protizdrsne čevlje, razmere, v kakršnih se je zgodil škodni dogodek, pa so bile pritožnici znane oziroma bi ji morale biti znane. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je do nezgode prišlo malo po drugi uri oziroma okrog tretje ure, tla pa se redno pomijejo ob izmeni (tj. ob drugi uri), kar pomeni, da so bila tla pomita največ eno uro pred škodnim dogodkom, do takrat pa je delo potekalo normalno, brez posebnosti (ni npr. prišlo do večjega razlitja olja ali česa drugega, kar bi zahtevalo temeljitejše čiščenje). Priča Đ. je res izpovedala, da je do padcev delavcev večkrat prihajalo, toda to v ničemer ne spreminja pravilnosti dokazne ocene odločitve prvostopenjskega sodišča, ki je sodilo glede na podlagi konkretnih okoliščin. Pritožbeno sodišče tako sprejema zaključek sodišča prve stopnje (12. točka obrazložitve), da tožnica ni dokazala, da bi bila tla mastna.

9. Višje sodišče dodaja, da pritožbene navedbe glede (kasnejšega) časa/ure, ko naj bi prišlo do škodnega dogodka, predstavljajo pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP), saj tega tožnica v postopku pred sodiščem stopnje prve ure dogodka ni zatrjevala, prav tako pa v pritožbi ne pojasni, zakaj tega ni mogla pravočasno zatrditi.

10. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno ocenilo, da strožjega režima čiščenja (še večje skrbnosti) od zavarovanca tožene stranke ni mogoče pričakovati, s čimer se pritožbeno sodišče strinja, saj je nemogoče in neživljenjsko, da bo ob vsakem trenutku vsaka točka proizvodne hale/kuhinje popolnoma očiščena morebitnih kapljic in drugih madežev, ki povečajo nevarnost zdrsa, saj je med vsakokratnim politjem/špricanjem in čiščenjem nujno neka časovna enota, v kateri se lahko pripeti nesrečen slučaj. V nasprotnem primeru bi šlo za vzpostavitev odgovornosti, ki bi se močno približala objektivni odgovornosti. Poleg tega so bile delavke same zadolžene za čiščenje svojega delovnega okolja (med izmenami), zato je ob ugotovljeni običajni spolzkosti tal, na katero so bile delavke opozorjene in je bile vsakodnevno vajene, padec tožnice pripisati izključno njeni neprevidnosti oziroma nesrečnemu naključju.(2)

11. V delu, kjer pritožba izpostavlja hipotezo o problemu umazanosti in spolzkosti tal pri delodajalcu tožnice oziroma čiščenju s strani samih delavcev, je realnost ravno obratna, kot jo skuša predstaviti pritožba. Če obstaja velika možnost povzročitve spolzkosti tal, je življenjsko razumljivo, da delodajalec večkrat opozarja na brisanje tal ter da so delavci dolžni (tudi) sami skrbeti za čistočo svojega delovnega okolja. Splošno znano je tudi, da je v proizvodnjah, kot je obravnavana, velika verjetnost, da se tla zamažejo ali zmočijo in so zato spolzka, posledično pa jih je treba pogosto brisati oziroma pomivati. Če vsak delavec vzrok spolzkosti takoj odstrani (in to je bila tudi tožničina naloga), sama spolzkost tal ne more biti problematična (da bi bilo s strukturo tal kaj narobe, tožnica ni trdila). Brisanje/čiščenje tal, na kar so bili delavci v proizvodni hali, kjer je prišlo do škodnega dogodka, opozorjeni, v ničemer ni nezdružljiva z njihovim siceršnjim delom oziroma zadolžitvami.(3)

12. Že prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, in temu (kot nosilni razlog za zavrnitev zahtevka v tem delu) pritrjuje tudi sodišče druge stopnje, da električni kabel, ob katerega se je spotaknila tožnica, ni bil vzrok za njen padec, zato so nerelevantna pritožbena izvajanja v zvezi z vprašanjem, ali se je predmetni kabel nahajal na mestu, kjer se ne bi smel, in s tem povezana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke zaradi opustitve zagotovitve varnih pogojev dela ter objektivna odgovornost zavarovanca za ravnanje pri njej zaposlenega električarja, ki je kabel montiral. Tožnica ves čas postopka izrecno zatrjuje, da je padla, ker ji je spodrsnilo zaradi spolzkih (in mastnih) tal, potem pa se je zataknila še ob kabel, torej kabel po tožbenih trditvah ni bil vzrok za njen padec. Če tla ne bi bila mokra in spolzka, tožnica, kot zatrjuje tudi sama (in tako je tudi izpovedovala – list. št. 43 - 44 v spisu), sploh ne bi padla, oziroma povedano drugače, če tožnica ne bi padla zaradi lastne neprevidnosti (pri čemer kakega neobičajnega stanja tal in mastnosti tal niti ni dokazala), se tudi ob kabel ne bi spotaknila, torej vzročna zveza ni podana. Ker pa se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi s protipravnostjo ravnanja zavarovanca tožene stranke glede položitve kabla, kar pritožnica obširno graja, se pritožbeno sodišče kratko opredeljuje tudi do teh navedb, in sicer sprejema dejansko stanje, kot ga je v 16. do 20. točki ugotovilo sodišče prve stopnje. Razlogi prvostopenjskega sodišča v tem delu so izčrpni in pritožbeno sodišče se nanje v celoti sklicuje, za zavrnitev pritožničinih navedb o protipravnem ravnanju zavarovanca tožene stranke pa zadoščata ugotovitvi, da trak, ki je zdrsnil dol, tožnice ni oviral pri prehodu, ter da si je tožnica to pot izbrala sama.

13. Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Odločitev o stroških je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njene pritožbe.

(1) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 10. 2013, opr. št. II Cp 1310/2013. (2) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 10. 2013, opr. št. II Cp 1310/2013. (3) Primerjaj sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 2. 10. 2013, opr. št. II Cp 1310/2013.