Jedro

Če je zasebna tožba, vložena pri stvarno in krajevno nepristojnem sodišču, prispela na pristojno sodišče po preteku 3-mesečnega prekluzivnega roka, odvetnikovega zatrjevanja o časovni stiski za vložitev zasebne tožbe ni mogoče šteti kot opravičljiv razlog za uporabo določb petega odstavka 87. člena ZKP (nevednost ali očitna pomota).

Izrek

Zahtevi zagovornikov obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se na podlagi četrte točke 357. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) z a v r n e obtožba, da je A.Š. o zasebnem tožilcu trdil nekaj, kar lahko škodi njegovi časti in dobremu imenu s tem, da je v pismu bralcev, ki ga je sestavil in podpisal ter je bilo objavljeno v sobotni prilogi dnevnika Delo, pod naslovom „Izbrisani“ in že tretjič izigrani?, o zasebnem tožilcu M.P. trdil: „In končno, g.P. – saj ste vi tisti M.P., ki ste po odhodu iz Slovenije v B. prejeli visoko vojaško odlikovanje za sodelovanje v bojih na H. Ker sem prepričan, da Jugoslavija ni delila vojaških odlikovanj „gastarbajterjem“ in tistim, ki so šli „doslužit“ nekaj manjkajočih mesecev vojaške službe, Vas prosim, da mi zaupate, kakšne so bile vaše zasluge v bojih v Sloveniji, ki so Vas kvalificirale za to čast“, kar vse je neresnično, tedaj je o zasebnem tožilcu trdil nekaj, kar lahko škodi njegovi časti in dobremu imenu, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje žaljive obdolžitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ.

Zasebni tožilec M.P. je dolžan plačati stroške postopka iz prve do pete točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca in zagovornika, nagrado zagovornika in 600,00 EUR povprečnine.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obdolženemu A.Š. zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 171. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo tri mesece zapora in preizkusno dobo enega leta, dolžan pa je bil plačati tudi stroške kazenskega postopka.

Zagovorniki so zoper sodbi vložili zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po peti točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter drugih bistvenih kršitev postopka. Navajajo, da je bila zasebna tožba vložena pri pristojnem Okrožnem sodišču v Ljubljani po preteku trimesečnega roka iz tretjega odstavka 52. člena ZKP, zato bi jo moralo sodišče kot prepozno vloženo zavreči. Stališče izpodbijanih sodb, da je bila zasebna tožba vložena pri nepristojnem Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu zaradi nevednosti vložnika in jo je zato v skladu s petim odstavkom 87. člena ZKP treba šteti za pravočasno, je zmotno, ker jo je vložil pooblaščenec zasebnega tožilca, ki je odvetnik in se zato ne more sklicevati na nevednost. To stališče izpodbijanih sodb nasprotuje ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča in je zato v nasprotju z 22. členom Ustave. Predlagajo, da se izpodbijani sodbi spremenita tako, da se zasebna tožba na podlagi 352. člena ZKP zavrže. Vrhovni državni tožilec pritrjuje stališču zahteve, da je bila zasebna tožba vložena prepozno; zasebni tožilec ni izkazal okoliščin, ki bi kazale, da je bila zasebna tožba vložena pri nepristojnem sodišču zaradi nevednosti vložnika in izpodbijani sodbi takih okoliščin niti nista ugotovili. Sicer pa je bila zasebna tožba vložena tudi pri stvarno nepristojnem sodišču, za tako napako pa ni nobenega opravičljivega razloga.

Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in zagovornikom. O odgovoru so se izjavili zagovorniki, ki soglašajo s stališčem vrhovnega državnega tožilca.

Zahteva zagovornikov obdolženega A.Š. za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Po določbah prvega odstavka 420. člena in prvega odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodno odločbo in postopek, ki je tekel pred njo, zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po prvem odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa samo, če so vplivale na zakonitost odločbe.

Po določbah prvega odstavka 178. člena KZ se pregon zaradi kaznivega dejanja žaljive obdolžitve po 171. členu KZ začne na zasebno tožbo. Po določbah prvega odstavka 52. člena in prvega odstavka 53. člena ZKP se mora zasebno tožbo vložiti pri stvarno in krajevno pristojnem sodišču v roku treh mesecev od dneva, ko je upravičenec zvedel za kaznivo dejanje in storilca. Po določbah prve točke prvega odstavka 25. člena ZKP je za sojenje o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, stvarno pristojno okrožno sodišče, po določbah prvega in drugega odstavka 28. člena ZKP pa je krajevno pristojno tisto okrožno sodišče, na katerega območju je bil spis natisnjen ali kjer ima pisec stalno prebivališče ali kjer se je pripetil dogodek, na katerega se spis nanaša. Če je bila zasebna tožba v tem roku poslana nepristojnemu sodišču zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika, k pristojnemu sodišču pa je prispela po preteku roka, se na podlagi petega odstavka 87. člena ZKP šteje, da je zasebna tožba pravočasna. Nevednost ali očitna pomota sta okoliščini, ki morata obstajati iz opravičljivih razlogov. Nevednost se nanaša na nepoznavanja prava in ne na nepoznavanje procesno relevantnih dejstev, zato ta razlog ne more biti opravičljiv za prava vešče vložnike, kot so odvetniki ali državni tožilci. Očitna pomota se lahko nanaša na druga vprašanja o dejanskih okoliščinah, sodišče pa mora presoditi, ali je razlog za očitno pomoto v posameznem primeru opravičljiv.

Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je zasebni tožilec izvedel za kaznivo dejanje in storilca dne 24.5.2003, ko je bilo obdolženčevo pismo objavljeno v časniku Delo. Pooblaščenec zasebnega tožilca je zasebno tožbo vložil dne 22.8.2003, torej pravočasno. Toda vložil jo je neposredno pri Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu, ki ni bilo ne stvarno ne krajevno pristojno sodišče. Zato se je to sodišče s sklepom z dne 6.4.2004 izreklo za stvarno nepristojno in je zasebno tožbo odstopilo Okrožnemu sodišču v Slovenj Gradcu. To sodišče se je s sklepom z dne 12.7.2004 izreklo za krajevno nepristojno sodišče in je zasebno tožbo po pravnomočnosti sklepa odstopilo stvarno in krajevno pristojnemu Okrožnemu sodišču v Ljubljani. To sodišče je spis prejelo dne 27.10.2004, kot to izhaja iz dohodne štampiljke na listni številki 27, torej več kot 17 mesecev po tem, ko je zasebni tožilec zvedel za kaznivo dejanje in storilca.

Sodišče prve stopnje je kljub temu vsebinsko obravnavalo zasebno tožbo, ker je štelo, da je vložnik vložil zasebno tožbo pri stvarno in krajevno nepristojnem Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu zaradi časovne stiske in da je zato zasebna tožba na podlagi določb petega odstavka 87. člena ZKP pravočasna oziroma da zato zasebni tožilec „ni izgubil procesne pravice do vložitve zasebne tožbe“ (zadnji odstavek na tretji strani ter prvi in drugi odstavek na četrti strani sodbe). Sodišče druge stopnje je pritožbeno navedbo, da zasebna tožba ni bila vložena pri nepristojnem sodišču zaradi nevednosti ali očitne pomote vložnika, zavrnilo in pritrdilo stališču sodišča prve stopnje, ker da „zasebni tožilec s tem, ko je vložil zasebno tožbo v zakonsko predpisanem trimesečnem roku pri nepristojnem sodišču, ni izgubil procesne pravice do vložitve zasebne tožbe“.

Sodišči prve in druge stopnje se nista jasno izrekli o tem, katerega od obeh razlogov iz petega odstavka 87. člena ZKP sta upoštevali pri odločitvi, da je bila zasebna tožba pooblaščenca zasebnega tožilca pravočasna. Časovna stiska vložnika, ki jo omenja sodba sodišča prve stopnje, bi se lahko navajala kvečjemu kot okoliščina, ki je povzročila očitno pomoto vložnika, vendar pa ni videti vzročne zveze med vložnikovo časovno stisko in vložitvijo zasebne tožbe pri nepristojnem sodišču. Zasebna tožba je bila vložena neposredno pred Okrajnim sodiščem v Slovenj Gradcu tri dni pred iztekom trimesečnega roka po prvem odstavku 52. člena ZKP. V danih časovnih okoliščinah bi pooblaščenec zasebnega tožilca, ki ima pisarno v M., z enako, verjetneje pa z manjšo porabo časa, vložil zasebno tožbo pri Okrožnem sodišču v Ljubljani priporočeno po pošti, kot ga je porabil za osebno vložitev na Okrajnem sodišču v Slovenj Gradcu. Ker je pooblaščenec zasebnega tožilca odvetnik, pa tudi pooblaščenčeva morebitna nevednost o določbah ZKP glede stvarne in krajevne pristojnosti sodišča za odločanje o kaznivih dejanjih zoper čast in dobro ime, storjena s tiskom, ne more biti opravičljiv razlog za uporabo določb petega odstavka 87. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je torej ugotovilo, da sta izpodbijani sodbi v nasprotju z določbami petega odstavka 87. člena ZKP in prvega odstavka 52. člena istega zakona nezakonito šteli zasebno tožbo kot pravočasno, čeprav je na pristojno sodišče prispela po preteku prekluzivnega roka treh mesecev, zato bi morali na podlagi četrte točke 357. člena ZKP zasebno tožbo zavrniti kot prepozno, ker ta okoliščina izključuje kazenski pregon.

Po določbah 98.a člena ZKP se glede plačila stroškov, ki nastanejo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, smiselno uporabljajo določbe členov 92 do 98 tega zakona. Po določbah prvega odstavka 93. člena ZKP se v vsaki sodbi mora odločiti, kdo plača stroške postopka in kolikšni so.

Po določbah prvega in tretjega odstavka 96. člena ZKP mora zasebni tožilec povrniti stroške kazenskega postopka iz prve do šeste točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, potrebne izdatke obdolženca ter potrebne izdatke in nagrado za njegovega zagovornika ter tudi povprečnino, če se postopek konča s sodbo, s katero se obtožba zavrne. V skladu s temi določbami je Vrhovno sodišče odločilo, da mora zasebni tožilec plačati stroške postopka iz prve do pete točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebne izdatke obdolženca, potrebne izdatke in nagrado njegovega zagovornika ter povprečnino.

Na podlagi tretjega odstavka 92. člena ZKP je Vrhovno sodišče pri določitvi višine povprečnine upoštevalo zamotanost zahteve za varstvo zakonitosti in kazenskega postopka ter trajanje postopka pred njo ter premoženjske razmere zasebnega tožilca.