Jedro

Sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Do pravnomočne odločitve v tem sporu zadrži pravno učinkovanje in izvršitev sklepa sveta zavoda tožene stranke o razrešitvi generalnega direktorja A. z dne 11. 4. 2024, ki ga je podpisal predsednik sveta zavoda tožene stranke dr. B. B., o razrešitvi direktorja javnega zavoda A., dr. C. C., ki se glasi: "1. Dr. C. C. se razreši s funkcije generalnega direktorja A., iz razloga, ker ni ravnal po predpisih in splošnih po 3. aktih zavoda, prav tako neutemeljeno ni izvrševal sklepov sveta zavoda (razlog za razrešitev po alineji 2. odstavka 38. člena Zakona o zavodih) in iz razloga, ker je zanemarjal ali malomarno opravljal svoje dolžnosti, tako, da so nastale ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda (razlog za razrešitev po 4. alineji 2. odstavka 38. člena Zakona o zavodih). 2. Mandat generalnega direktorja preneha po podanem soglasju Vlade Republike Slovenije k razrešitvi."

2. Do pravnomočne odločitve v predmetnem sporu se zadrži izbira in imenovanje kandidatov na delovno mesto direktorja oziroma direktorice javnega zavoda A. , na naslovu B., v okviru vodenja javnega razpisnega postopka tožene stranke ali kateregakoli drugega njenega organa, v okviru neposrednih povabil posameznih 33 kandidatov s strani tožene stranke ali kateregakoli drugega njenega organa.

3. Do pravnomočne odločitve v tem sporu se prepove toženi stranki, kateremukoli organu tožene stranke ali komerkoli tretjemu po navodilu, naročilu ali pooblastilu tožene stranke, objava razpisa in vodenje postopka izbire in imenovanja kandidatov na delovno mesto direktorja oziroma direktorice A. 4. Do A., pravnomočne odločitve v tem sporu se prepove toženi stranki, kateremukoli organu tožene stranke ali komerkoli tretjemu po navodilu, naročilu ali pooblastilu tožene stranke, neposredno povabilo posameznim kandidatom in vodenje postopka izbire in imenovanja kandidatov na delovno mesto direktorja oziroma direktorice A na naslovu B. 5. Zadrži se učinkovanje prenehanja delovnega razmerja tožeče stranke pri toženi po podani redni odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 18. 4. 2024, ki je bila tožeči stranki vročena dne 18. 4. 2024, do pravnomočne odločitve sodišča o zakonitosti navedene redne odpovedi.

6. Za primer, če bi tožena stranka ali tretji po njenem naročilu kršil v točki 1. do začasne odredbe navedene prepovedi oziroma dolžnosti opustitev, se toženi stranki izreče denarna kazen v znesku 20.000,00 EUR za vsako posamezno kršitev. V primeru kršitve bo sodišče na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni po uradni dolžnosti opravilo izvršbo. Hkrati bo sodišče izdalo nov sklep, s katerim bo toženi stranki izreklo novo višjo denarno kazen za primer ponovne kršitev prepovedi oz. dolžnosti opustitve iz točk 1., 2., 3., 4., ali 5. tega sklepa o izdaji začasne odredbe.

7. Ta začasna odredba stopi v veljavo z dnem izdaje in velja še 30 dni po pravnomočnem zaključku postopka v tej zadevi.

8. Ugovor zoper to začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve."

2. Zoper sklep se zaradi bistvene kršitve določb postopka, nepopolne oziroma zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava pritožuje tožeča stranka. Hkrati pa se pritožuje še zaradi kršitve ustavnih pravic in temeljnih človekovih pravic zagotovljenih z EKČP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi oz. podredno, da se sklep razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožena stranka pa je dolžna tožniku v roku 8 dni plačati stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da sodišče prve stopnje sploh ni presojalo utemeljenosti prvega izmed za izdajo začasne odredbe potrebnega pogoja, in sicer obstoja verjetnosti terjatve, zaradi tega pa je izpodbijani sklep tako pomanjkljivo obrazložen, da predstavlja kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pritožba izpostavlja, da ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da bo tožniku delovno razmerje prenehalo 18. 5. 2024 (po izteku 30 dnevnega odpovednega roka), saj je tožnik v bolniškem staležu in mu delovno razmerje na podlagi 116. člena ZDR-1 lahko preneha z iztekom bolniške odsotnosti vendar najkasneje po šestih mesecih po izteku odpovednega roka. Sodišče je spregledalo, da je s sodno prakso VS RS zagotovljeno močnejše sodno varstvo razrešenih oseb, ki izvajajo nekatere funkcije v javnem sektorju, kadar je potrebno zaradi varovanja ustavnih in sistemskih zahtev. Varstvo izhaja iz ustavne in zakonske avtonomije toženke. Z izdajo začasne odredbe se lahko varuje organ toženke, ki je bil nezakonito razrešen s strani sveta zavoda (po menjavi članov), ob danem soglasju Vlade RS kot nosilke politične oblasti. V zvezi z obrazložitvijo v 13 točki izpodbijanega sklepa, da je v zvezi s trditvami o nastanku nenadomestljive škode podal le pavšalne navedbe, da bo ostal brez vsakršnega dohodka, pa tožnik izpostavlja, da prenehanje delovnega razmerja za sabo potegne logično posledico, in sicer izgubo zaslužka, kar je splošno znano dejstvo, ki ga ni potrebno posebej dokazovati. Po tožnikovem mnenju bi sodišče z izdajo začasne odredbe poleg položaja tožnika kot posameznika, varovalo tudi pravice javnopravne osebe in poseben vidik javnega interesa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Skladno z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih (ZDSS-1) je na podlagi drugega odstavka 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov navedenih v pritožbi in pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, dejansko stanje je pravilno in popolno ugotovljeno. Odločitev tudi je materialno pravno pravilna.

5. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z dejanskimi in pravnimi razlogi sodišča prve stopnje, na podlagi katerih je sprejelo izpodbijano odločitev. V zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa skladno s 1. odstavkom 360. člena v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP še dodaja:

6. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v točki 6 obrazložitve izpodbijanega sklepa, je tožnik podal predlog za izdajo začasne odredbe, ki je po vsebini ureditvena oziroma regulacijska začasna odredba, saj se v pretežnem delu pokriva z vsebino tožbe. Njen namen je začasna (do pravnomočne sodne odločbe) ureditev spornega pravnega razmerja. Pri tem se je pravilno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča RS št. Up-275/97 z dne 16. 7. 1998. Bistvo te začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve je varovanje obstoječega stanja pred grozečim nasiljem, pred nevarnostjo uporabe sile in pred nevarnostjo nastanka težko nadomestljive škode, kar je pogoj iz 2. alineje drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ki se na podlagi četrtega odstavka 43. člena ZDSS-1 uporablja v delovnih sporih. Vendar je pri izdajanju takšnih začasnih odredb nujen restriktivni pristop, torej le za nujne primere in ob upoštevanju strogih pogojev. Upoštevati je potrebno položaj obeh strank postopka, izdaja pa je dopustna le, če je ob kasnejši zavrnitvi tožbenega zahtevka njene posledice mogoče odpraviti in se za toženko lahko brez posledic vzpostavi prejšnje stanje.

7. Res se sodišče prve stopnje ni posebej opredelilo o pogoju iz prvega dostavka 272. člena ZIZ, in sicer verjetnosti obstoja terjatve oziroma verjetnosti, da mu bo terjatev do toženke nastala. Ker je ugotovilo, da gre za regulacijsko začasno odredbo, je preverilo ali je odredba potrebna za preprečitev uporabe sile ali nastanka nenadomestljive oziroma težko nadomestljive škode in ugotovilo, da ta pogoj ni izkazan, zato se mu ni bilo potrebno opredeljevati do verjetnosti obstoja terjatve.

8. V točkah 11 in 12 je ugotovilo, da sodišče skladno z ustaljeno sodno prakso ne more reintegrirati nezakonito razrešenega direktorja, ker ne more poseči v prisojnost sveta zavoda, da imenuje direktorja, zato toženki z začasno odredbo sploh ni mogoče naložiti zadržanja učinkovanja redne odpovedi in prepovedati aktivnosti za imenovanje novega direktorja. Tožnik tudi ni izkazal, da bo brez uporabe začasne odredbe prišlo do uporabe sile. Le pavšalno se je, tako v predlogu za izdajo začasne odredbe, kakor tudi v pritožbi, skliceval na pretekla in morebitna bodoča samovoljna ravnanja toženke, ni pa konkretno in določno navedel ravnanj toženke, ki naj bi zaradi samovoljnosti pomenila uporabo sile ali nevarnost nasilja.

9. Glede na to, da je v točki 13 obrazložitve pravilno ugotovilo, da tožnik ni dokazal, da mu bo zaradi razrešitve in posledične redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastala nenadomestljiva škoda, saj je podal le pavšalne navedbe, je utemeljen zaključek, da je predlog neutemeljen, saj ni podan eden izmed obeh pogojev za izdajo začasne odredbe po prvem in drugem odstavku 272. člena ZIZ, ki morata biti podana kumulativno.

10. Sodišče prve stopnje ni storilo s pritožbo očitane absolutne bistvene kršitve določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Obširno je pojasnilo, da nobeden od pogojev, ki so potrebni za izdajo začasne odredbe za zavarovanje nedenarne terjatve (prvi in drugi odstavek 270. člena ZIZ), ni obstajal. Ker sklep sodišča prve stopnje vsebuje vse razloge o odločilnih dejstvih in ga je mogoče preizkusiti, je tudi ta pritožbeni očitek neutemeljen.

11. Pritožbeno sodišče s pritožbo očitanih kršitev ustavnih pravic in temeljnih človekovih pravic ni moglo preveriti, saj so preveč pavšalne.

12. Ker je pritožba tožnika neutemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (druga točka 365. člena ZPP).

13. Izrek o pritožbenih stroških temelji na 165., 154. in 155. členu ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje pritožbene stroške.