Jedro

Dejstvo, da pravdni stranki predmetne pogodbe nista izvrševali več kot osem let, nadalje, da je rok za izdelavo zadevne dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice potekel že dne 30.9.2005 in ga stranki nikoli nista podaljšali ter dejstvo, da tožena stranka od tožeče nikoli ni zahtevala predmetne izpolnitve, zadoščajo za zaključek, da sta pravdni stranki predmetno pogodbo v delu omenjene dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice sporazumno razvezali.

Takšen zaključek dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da sta se pravdni stranki v letu 2014 (sicer neuspešno) pogajali o sklenitvi aneksa k predmetni pogodbi, s katerim bi določili njune medsebojne pravice in obveznosti glede dokumentacije elektroinstalacij, iz česar po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da sta se stranki zavedali, da njuna pogodbe z dne 21.6.2005 v delu te dokumentacije ne velja več in torej s prvotno vsebino ne more več predstavljati podlage za njuno sodelovanje glede omenjene dokumentacije.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 10.10.2016 sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. VL 1861/2015-2 z dne 12.1.2015 razveljavilo v prvem in tretjem odstavku izreka ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožeča stranka dolžna v 15 dneh povrniti toženi stroške postopka v znesku 1.538,52 EUR (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se v celoti iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, ZPP) pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke s predlagano stroškovno posledico. Podredno predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje sodišču prve stopnje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki, ki v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in naložitev stroškov pritožbenega postopka tožeči stranki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, uveljavljanih s pritožbo in v okviru uradnega preizkusa zadeve po 2. odstavku 350. člena ZPP, ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, pri tem pa ni storilo uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb postopka, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Odločitev, ki jo je sprejelo, je tudi v zadostni meri in prepričljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče kot pravilne sprejema razloge prvostopenjske sodbe in se v izogib nepotrebnemu ponavljanju nanje sklicuje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa le še dodaja:

6. S pogodbo z dne 21.6.2005 (priloga B7) se je tožeča stranka kot podizvajalka proti plačilu zavezala toženi stranki kot glavni izvajalki izdelati PGD dokumentacijo za elektroinstalacije za kotlovnico na zemeljski plin v gradu B. ter PGD dokumentacijo za gradbeno sanacijo prostora za to kotlovnico. S pogodbo je bil kot rok za izdelavo omenjene projektne dokumentacije določen 30.9.2005 (člen 4 navedene pogodbe). Tožeča stranka PGD dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice vse do leta 2014 ni izdelala, izpolnitve po predmetni pogodbi pa se med pravdnimi strankami niso vršile že od začetka leta 2006. V predmetni zadevi tožeča stranka (podizvajalec) z vtoževanimi računi od tožene stranke (izvajalec) zahteva plačilo za projektno dokumentacijo za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) za elektroinstalacije za kotlovnico na zemeljski plin v objektu grad B., za katero trdi, da jo je v letu 2014 izdelala na podlagi pogodbe med tožečo in toženo stranko z dne 21.6.2005 (priloga B7 spisa). Tožeča stranka pojasnjuje, da izdelava te dokumentacije v času sklenitve pogodbe ni bila izvedljiva, saj grad B. takrat ni razpolagal z zadostno zmogljivostjo za zagotovitev potrebne količine moči električne energije, zaradi česar ni bilo mogoče pridobiti soglasja s strani elektro distribucijskega podjetja, v letu 2014 pa je bila v neposredni bližini gradu postavljena nova transformatorska postaja, zato ni bilo več ovir za umestitev plinske kotlovnice v omenjeni objekt. Tožena stranka se zavzema za to, da je predmetna pogodba prenehala veljati (za kar navaja različne razloge, med njimi: ničnost, zastaranje terjatve, neobstoj naročila, ter da je pogodba konkludentno, zaradi neizvajanja in poteka časa, prenehala veljati), tako da za izdelavo zadevne dokumentacije elektorinstalacij in v zvezi z njo izstavljene račune ni bilo več nobene podlage oziroma je tožeča stranka to dokumentacijo izdelala brez naročila tožene stranke. Iz teh razlogov je tožena stranka vtoževane račune tudi večkrat zavrnila.

7. Z vidika predmetne zadeve je odločilno vprašanje, ali je možno zgoraj opisana ravnanja in okoliščine šteti kot konkludentno pravno poslovno ravnanje v smeri s strani tožene stranke zatrjevanega sporazumnega prenehanja predmetne pogodbe v delu dokumentacije elektroinstalacij za kotlovnico. Tudi po presoji pritožbenega sodišča dejstvo, da pravdni stranki predmetne pogodbe nista izvrševali več kot osem let, nadalje, da je rok za izdelavo zadevne dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice potekel že dne 30.9.2005 in ga stranki nikoli nista podaljšali (tožeča stranka ni podala konkretnih trditev o tem, da bi se stranki dogovorili, da bosta čakali, kolikor bo potrebno, da bo možno zadevno dokumentacijo elektroinstalacij izdelati) ter dejstvo, da tožena stranka od tožeče nikoli ni zahtevala predmetne izpolnitve (dokumentacijo elektroinstalacij), zadoščajo za zaključek, da sta pravdni stranki predmetno pogodbo v delu omenjene dokumentacije elektroinstalacij kotlovnice sporazumno razvezali.

8. Takšen zaključek dodatno utemeljuje tudi okoliščina, da sta se pravdni stranki v letu 2014 (sicer neuspešno) pogajali o sklenitvi aneksa k predmetni pogodbi, s katerim bi določili njune medsebojne pravice in obveznosti glede dokumentacije elektroinstalacij (obseg del, rok, plačilo), iz česar po oceni pritožbenega sodišča izhaja, da sta se stranki zavedali, da njuna pogodbe z dne 21.6.2005 v delu te dokumentacije ne velja več in torej s prvotno vsebino ne more več predstavljati podlage za njuno sodelovanje glede omenjene dokumentacije.

9. V luči vseh zgoraj navedenih ravnanj in okoliščin pa je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno razumeti tudi dopis tožeče stranke toženi z dne 25.4.2014 (list. št. 18 spisa) ter šteti za verjetneje, kot je to pravilno storilo tudi sodišče prve stopnje, da pri navedenem dopisu ne gre za pomoto, pač pa, da je tožeča stranka, tako kot je zapisala, od tožene stranke glede dokumentacije elektroinstalacij pričakovala dodatno oziroma novo naročilo. Iz pojasnjenega pa nadalje izhaja, da se je tudi tožeča stranka zavedala, da pogodba z dne 21.6.2005 v delu omenjene dokumentacije med pravdnima strankama ne velja več ter da posledično za njeno izdelavo ni več nobene pravne podlage.

10. Glede na pojasnjeno prenehanje veljavnosti zadevne pogodbe v delu, ki se nanaša na dokumentacijo elektroinstalacij kotlovnice, med pravdnima strankama tako ni bilo nikakršnega veljavnega dogovora o izdelavi omenjene dokumentacije in plačilu zanjo, zato je zaključek sodišča prve stopnje, da tožeča stranka na podlagi zadevne pogodbe ni upravičena do plačila po vtoževanih računih, pravilen.

11. Na ostale pritožbene navedbe pritožbeno sodišče ni odgovarjalo, ker za odločitev v tej zadevi niso odločilnega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

12. Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP ni ugotovilo uradoma upoštevnih kršitev, je o pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

13. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s 1. odstavkom 165. člena ter 1. odstavkom 154. in 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa z odgovorom na pritožbo v ničemer ni prispevala k dodatni razjasnitvi zadeve, zato pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.