Jedro

V izreku sklepa o vzgojnem ukrepu se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki je bil mladoletniku izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja po določbah KZ. V obrazložitvi tega sklepa pa se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem.

Že to, da je mladoletnik v pripravljalnem postopku storitev očitanih kaznivih dejanjih zanikal, zagovornik pa zatrjeval, da je bilo zaslišanje mladoletne oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, je narekovalo razpis glavne obravnave in ne seje senata za mladoletnike. V obravnavani zadevi je šlo za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zaslišanjem mladoletnika, prič in izvedencev, torej z izvedbo dokazov. Na seji senata za mladoletnike pa se dokazi ne izvajajo neposredno.

Izrek

Pritožbi zagovornika starejšega mladoletnika A. A. se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Kranju je z izpodbijanim sklepom starejšemu mladoletniku A. A., zaradi kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1 in neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 183. člena KZ-1, izreklo vzgojni ukrep – navodilo obiskovati psihološko ali drugo podobno posvetovalnico. Skladno z določilom 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljnjem besedilu ZKP) je oškodovanko B. B. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 25.000,00 EUR napotilo na pravdo ter odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sklep se je pritožil mladoletnikov zagovornik zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in na podlagi drugega odstavka 483. člena ZKP kazenski postopek zoper mladoletnika ustavi in sicer glede kaznivega dejanja spolnega napada na osebo, mlajšo od petnajst let po drugem v zvezi s prvim odstavkom 173. člena KZ-1, iz razlogov po petem odstavku 173. člena KZ-1, glede kaznivega dejanja neupravičenega slikovnega snemanja po prvem odstavku 138. člena KZ-1 pa iz razlogov, ker ni dokazano, da bi mladoletnik očitano kaznivo dejanje storil. 3. Pritožba je utemeljena.

4. Uvodni pritožbeni navedbi, da je izpodbijani sklep nezakonit, ker izrek sklepa ne vsebuje abstraktnega in konkretnega dejanskega stanu očitanih kaznivih dejanj in tako ni mogoče preveriti utemeljenosti sklepanja in odločitve sodišča prve stopnje, sodišče druge stopnje sicer ne more pritrditi. V nasprotju z obsodilno sodbo, izdano zoper polnoletnega storilca, se mladoletnik, če se mu izreče vzgojni ukrep, ne spozna za krivega. V izreku sklepa se navede le vrsta vzgojnega ukrepa, ki mu je bil izrečen, z navedbo najkrajšega in najdaljšega časa trajanja ukrepa po določbah Kazenskega zakonika. Izrek sklepa mora imeti odločbo, da je mladoletnik dolžan povrniti stroške kazenskega postopka ali da stroški obremenjujejo proračun, če pa je oškodovanec uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, pa tudi odločitev o tem zahtevku (484. člen ZKP). V obrazložitvi sklepa o vzgojnem ukrepu se opiše kaznivo dejanje s konkretnim dejanskim stanjem, kot ga je ugotovilo sodišče, ter se navede njegova pravna opredelitev. Ker se sme vzgojni ukrep izreči samo, če je dokazano, da je mladoletnik storil kaznivo dejanje in je zanj tudi kazensko odgovoren, mora biti obrazložitev sklepa glede vseh dejanskih in pravnih vprašanj podobna obrazložitvi krivde v obsodilni sodbi (smiselna uporaba sedmega odstavka 364. člena ZKP). Posebno pozornost mora predsednik senata nameniti obrazložitvi izrečenega vzgojnega ukrepa. Obrazložitev vsebuje ugotovitve sodišča o stopnji duševne razvitosti mladoletnika, njegovih lastnostih, okolju in razmerah, v katerih živi, ter drugih okoliščinah, ki se po 75. členu Kazenskega zakonika upoštevajo pri izbiri vzgojnega ukrepa (tako mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, na 1020. strani). Po presoji izreka in razlogov obrazložitve izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil izpodbijani sklep izdan v skladu z navedeno obrazložitvijo določbe tretjega odstavka 483. člena ZKP.

5. V zvezi s pritožbenim zapisom, da se pritožnik v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na dosedanja svoja dejanja, ravnanja, interpretacijo, argumentacijo, procesne ugovore in notifikacije kršitev, pa pritožbeno sodišče pojasnjuje, da če se pritožnik samo sklicuje na kakšne svoje prejšnje navedbe oziroma prejšnje vloge, se šteje, da pritožba oziroma ta del pritožbe ni obrazložen in se tako tudi ne more preizkusiti.

6. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu zatrjevanju, da zaslišanja mladoletne oškodovanke v pripravljalnem postopku de facto in de jure ni bilo, saj je po oceni pritožnika šlo le za teater režiserke – strokovne delavke sodišča, ki je postavljala nedopustna, sugestibilna in kapciozna vprašanja ali kar sama brala zapise izjav strokovnih delavk centra za socialno delo, ter delavke centra, z glavno igralko oškodovanko. Glede na določilo četrtega odstavka 240. člena ZKP, da je pri zaslišanju mladoletne osebe, zlasti če je bila s kaznivim dejanje oškodovana, treba ravnati obzirno, da zaslišanje ne bi škodljivo vplivalo na njeno duševno stanje in če je potrebno, se zaslišanje mladoletne osebe opravi s pomočjo pedagoga ali kakšnega drugega strokovnjaka, ter dejstva, da je oškodovanka v obravnavanem primeru izražala čustveno stisko, kar izhaja s strani njenih staršev predložene dokumentacije – odpustnega pisma UKC X. in pedopsihiatričnega mnenja dr. C. C. z dne 12.10.2015, se je sodnica za mladoletnike utemeljeno odločila za zaslišanje oškodovanke v prostorih Centra za socialno delo v ... in to v prisotnosti imenovane pedopsihiatrinje. Ker je bila oškodovanka ves čas zaslišanja v čustveni stiski, veliko je jokala in na začetku sploh ni govorila oziroma je zgolj pripomnila, da je že vse zapisano, je strokovna delavka zaslišanje nadaljevala z zastavljanjem vprašanj, na katera je oškodovanka sprva odgovarjala, v nadaljevanju pa se je sklicevala, da je že vse zapisano. Zato je strokovna sodelavka oškodovanki predočala vsebino zapisnikov o sprejemu ustne ovadbe oziroma predloga za pregon, ki ju je oškodovanka podala na policijski postaji, kar pa je skladno z določili ZKP in sodno prakso, saj se v primerih, ko priča vztraja pri izjavi, ki jo je podala v informativnem razgovoru s policisti, ta na zaslišanju prebere in če jo priča potrdi, postane del njene izpovedbe v kazenskem postopku. Strokovna sodelavka pa je oškodovanki med predočanjem njene izjave v predkazenskem postopku, postavila še dodatna vprašanja. Po določenem času pa je oškodovanka postala bolj pogovorljiva in je tudi samostojno izpovedovala o določenih okoliščinah. Kot je zapisala sodnica za mladoletnike v dopisu glede nestrinjanja z izvedbo dokaznih predlogov mladoletnikovega zagovornika v pripravljalnem postopku, pa je bila možnost zastavljanja vprašanj oškodovanki dana tako zagovorniku, kakor tudi pooblaščenki, ki sta bila v času zaslišanja oškodovanke v sosednji sobi. Strokovna sodelavka pa je tudi pred koncem zaslišanja zagovornika in pooblaščenko ponovno pozvala na predložitev vprašanj, vendar dodatnih vprašanj nista imela. Zagovornik sicer očita, da je strokovna delavka oškodovanki postavljala nedopustna, sugestibilna in kapciozna vprašanja, ne da bi navedel konkretno katera vprašanja so to bila, torej le na splošni ravni tako, da pritožbe v tem delu ni bilo mogoče preizkusiti.

7. Pritožbeno sodišče pa se pridružuje zagovornikovi smiselni oceni, da sodišče po vložitvi predloga za izrek vzgojnega ukrepa mladoletnemu A. A., ni postopalo skladno s temeljno pravico vsakega obdolženca do poštenega sojenja. Ko je vložen predlog za izrek vzgojnega ukrepa oziroma kaznovanje mladoletnika, se mora sodnik za mladoletnike z zadevo še pred razpisom zelo podrobno seznaniti, da se lahko pravilno odloči, ali je treba razpisati sejo senata ali glavno obravnavo. Za odločitev o tem namreč ni pomembna samo okoliščina, ali je v predlogu predlagano kaznovanje mladoletnika ali izrek vzgojnega ukrepa, temveč mora sodnik za mladoletnike vnaprej oceniti, katera kazenska sankcija pride v konkretni zadevi najverjetneje v poštev – kazen oziroma zavodski vzgojni ukrep, ki ju je mogoče izreči samo po opravljeni glavni obravnavi ali pa nezavodski vzgojni ukrep, ki ga je mogoče izreči na seji (tretji odstavek 478. člena ZKP). Ker se na seji senata dokazi ne izvajajo neposredno, se mora glavna obravnava razpisati tudi, če pride v poštev nezavodski vzgojni ukrep, gre za pa za zapleteno dejansko stanje, ki ga bo treba razčiščevati z zasliševanjem mladoletnika, prič ali izvedencev (tako mag. Štefan Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba 2004, str. 1010).

8. V konkretnem primeru je mladoletnik že v pripravljalnem postopku zanikal storitev očitanih kaznivih dejanj ter se zagovarjal, da je do obravnavanih dogodkov prišlo prostovoljno in obojestransko ter da je predmetne fotografije posnel z oškodovankinim vedenjem. Že to dejstvo je po oceni pritožbenega sodišča narekovalo razpis glavne obravnave, kar je očitno zaznalo tudi sodišče prve stopnje, ki je sicer razpisalo in vodilo sejo senata, na kateri pa je zaslišalo mladoletnika in neposredno izvajalo dokaze, med drugim postavitev izvedenke pedopsihiatrične stroke D. D., ki je izdelala pisno izvedensko mnenje, nato pa je bila tudi neposredno zaslišana na seji senata. Tako je senat za mladoletnike po vsebini pravzaprav opravil glavno obravnavo, na kateri pa ni bil navzoč mladoletnik (mladoletnik je bil navzoč le na seji dne 7.4.2016, ne pa tudi na nadaljevanju seje dne 10.11. in 23.11.2016 – glede na določbo petega odstavka 478. člena ZKP namreč nenavzočnost mladoletnika ni ovira za opravo seje senata). Ker mladoletnik ne sme biti sojen v nenavzočnosti (prvi odstavek 453. člena ZKP) in ker v obravnavanem primeru pri izvajanju dokaznega postopka ni bil navzoč in se tako o izvedenih dokazih ni mogel izjasniti, še zlasti pa ni imel možnosti soočiti se z zanj obremenilnimi dokazi, je pritrditi pritožbenemu očitku, da je bila kršena mladoletnikova pravica do obrambe. Sodišče prve stopnje je vztrajalo pri seji senata, čeprav je zagovornik že na prvi seji dne 7.4.2016 predlagal, da se opravi glavna obravnava, na kateri naj se med drugim izvede neposredno zaslišanje oškodovanke, kar pa je, glede na vse zgoraj navedeno, neutemeljeno zavrnilo. Ker je zagovornik že v pripravljalnem postopku zatrjeval, da je bilo zaslišanje oškodovanke nezakonito in je predlagal ponovno zaslišanje oškodovanke, na seji senata 7.4.2016 pa, kot je bilo že navedeno, predlagal, da se opravi glavna obravnava in neposredno zasliši oškodovanke, je sodišče prve stopnje povsem neprepričljivo, nezanesljivo zapisalo, da je bil v soglasju s strankami prebran prepis audio in video posnetka zaslišanja mladoletne oškodovanke z dne 9.11.2015 (list. št. 113 do 131), pri čemer pa je tudi v nadaljevanju zapisalo, da zagovornik v zvezi z izpovedbo oškodovanke izjavi, da je njegova ocena takšna, kot jo je podal že pred tem, da v bistvu sploh ni šlo za pravo zaslišanje, saj se je oškodovanki predočevalo več ali manj tisto, kar je bilo sestavljeno v predkazenskem postopku, pa tudi sicer ocenjuje, da je bilo vedenje oškodovanke „zaigrano“, pri čemer pa je do tega lahko prišlo ob pomoči strokovne sodelavke, pedopsihiatrinje in socialne delavke, ki so bile tudi prisotne na zaslišanju, kar vse utemeljeno izpostavlja pritožnik.

9. Glede na navedeno je torej sodišče prve stopnje kršilo mladoletnikovo pravico do obrambe in do poštenega sojenja, saj bi senat za mladoletnike ob upoštevanju teže očitanih kaznivih dejanj in mladoletnikovega zanikanja le-teh, moral vsekakor nujno opraviti glavno obravnavo in na njej v skladu z načelom neposrednosti in kontradiktornosti izvesti vse potrebne dokaze. Odstop oziroma izjeme od načela neposrednosti – da se na glavni obravnavi dokazi izvajajo neposredno pred sodečim senatom, pa so urejene v določbah 340. člena ZKP.

10. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka v tem delu ugodilo pritožbi zagovornika in ne da bi se opredeljevalo tudi do drugih pritožbenih navedb, izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V novem sojenju bo moralo prvostopenjsko sodišče dokaze izvajati neposredno, kar pomeni, da bo moralo opraviti glavno obravnavo in nato o predmetni zadevi ponovno odločiti.