Jedro

Če višje sodišče spremeni sodbo sodišča prve stopnje in sprejme oprostilno sodbo, se vprašanje, ali ugotovljena dejstva ustrezajo pravni normi, z zahtevo za varstvo zakonitosti lahko uveljavlja le, če sodišče oprostilno sodbo utemelji po 1. točki 358. člena ZKP (gre za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženca opisani znaki navedenih kaznivih dejanj), ne pa, če višje sodišče utemelji oprostitev po 3. točki 358. člena ZKP (dejanja niso dokazana).

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče na Ptuju je z uvodoma navedeno sodbo spoznalo obdolženega S. Š. za krivega štirih kaznivih dejanj spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ter mu je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je po tretjem odstavku 183. člena KZ v zvezi z drugim odstavkom 42. člena in drugim odstavkom 43. člena KZ za vsako kaznivo dejanje določilo posamezno kazen, nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen enega leta in pet mesecev zapora, s preizkusno dobo petih let. Na podlagi prvega in drugega odstavka 67. člena KZ, mu je izreklo varnostni ukrep prepovedi opravljanja dolžnosti duhovnika, ki se nanaša na izvajanje poučevanja verouka in v tistih delih, pri katerih prihaja v neposredni stik z otroki in osebami mlajšimi od 15 let, pri tem pa ni prisotnih drugih polnoletnih oseb, za obdobje petih let šteto od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas, prestan v zaporu ali zdravstvenem zavodu za zdravljenje in varstvo ne všteva v čas trajanja izrečenega ukrepa. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka, oprostilo pa ga je plačila stroškov postavljenega zagovornika v času preiskave. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovance s priglašenimi premoženjskopravnimi zahtevki napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo ugodilo pritožbam obdolženčevih zagovornikov, ter prvostopenjsko sodbo pod I. razveljavilo v odločbi o krivdi in posamezni kazni za kaznivo dejanje, opisano pod točko IV. prvostopenjskega izreka ter po 1. točki prvega odstavka 352. člena ZKP zoper obdolženega v tem delu zavrglo obtožbo za kaznivo dejanje spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ (dejanje storjeno na škodo ml. A. A.); pod II. pa prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je na novo odločilo in obdolženca po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za preostala tri kazniva dejanja spolnega napada na osebo mlajšo od 15 let po tretjem odstavku 183. člena KZ (dejanja na škodo ml. B. B., ml. C. C. in ml. D. D.) ter na podlagi prvega odstavka 96. člena v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP odločilo, da stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji obremenjujejo proračun. Odločitev tega dela sodbe temelji na določbah petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP. Po stališču pritožbenega sodišča v dokaznem gradivu ni zanesljive podlage za zaključke prvostopenjskega sodišča, da je z opisanimi dejanji (prijem za stegno v avtu med vožnjo v prisotnosti dveh deklet; dotik v območju nad prsmi oškodovanke ter prijem za stegno pri uri verouka) obdolženec storil spolna dejanja, s katerimi je zadovoljeval svoj spolni nagon in da se je oškodovank dotikal po intimnih predelih telesa. Zato je presodilo, da je dokazna ocena prvostopenjskega sodišča zmotna in so v njeni posledici sprejeti napačni dokazni sklepi o krivdi obdolženca.

3. Zoper drugostopenjsko sodbo vlaga vrhovni državni tožilec glede dejanj pod točko I., II. in III. izreka prvostopenjske sodbe, zahtevo za varstvo zakonitosti iz razloga 1. točke prvega odstavka 420. člena v povezavi s 1. točko 372. člena ZKP, ker naj bi bil kazenski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se obdolženec preganja, kaznivo dejanje. Čeprav se je sodišče sklicevalo na 3. točko 358. člena ZKP, je po mnenju vrhovnega državnega tožilca odločilo o subsumciji ugotovljenih dejstev pod pravno normo tretjega odstavka 183. člena KZ. Ker je v tem pogledu odločitev sodišča druge stopnje napačna, predlaga, da Vrhovno sodišče spozna, da je zahteva za varstvo zakonitosti utemeljena – in ker je vložena le v obdolženčevo škodo – ugotovi le, da je bil zakon kršen, ne da bi poseglo v pravnomočno sodno odločbo.

4. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP poslalo obdolžencu in njegovim zagovornikom, ki pa nanjo niso odgovorili.

5. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

6. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je višje sodišče obdolženca oprostilo obtožbe za tri kazniva dejanja po tretjem odstavku 183. člena KZ zgolj na podlagi drugačne presoje dejstev, v skladu z določbo prvega odstavka 394. člena ZKP. Na ta način je – kljub temu, da se je sklicevalo na 3. točko 358. člena ZKP – v bistvu odločalo o subsumciji ugotovljenih dejstev pod pravno normo tretjega odstavka 183. člena KZ. V tem pogledu je odločitev višjega sodišča napačna, ker ni upoštevalo različnosti spolnih dejanj, kakor jih razvršča bivši KZ in tudi sedanji KZ-1. Posilstvo je z vidika zakonske razvrstitve osrednje kaznivo dejanje, vendar pa enako zakonodajalec obravnava tudi druga spolna dejanja, ki ne pomenijo spolnega občevanja, vendar pa je nujen telesni kontakt. Na drugi strani lestvico zaključi s kršitvijo spolne nedotakljivosti (osebe, ki še ni stara 15 let) s spolnimi dejanji, ki ne predstavljajo fizične povezave oziroma stika teles. Nedvoumno gre v tej razvrstitvi za vmesne oblike, ki očitno predstavljajo poseg v spolno integriteto mladoletnih oškodovank, saj je to razvidno iz opisov konkretnih kaznivih dejanj v izreku sodbe in celo iz samih razlogov s to zahtevo za varstvo zakonitosti napadene sodbe, ko za oškodovanko B. B. sodišče ugotavlja, da ji je bilo neprijetno. Odločilno je, da dejanja, kakor so opisana v izreku sodbe, po svoji vsebini tudi objektivno pomenijo poseg v spolno integriteto oškodovank, ne glede na to, kako so jih razlagale same kot sicer še nezrele osebnosti. Zato je napačen zaključek sodišča, „da prijema za stegno v avtu med vožnjo ob prisotnosti še dveh deklet in dotika v območju nad prsmi oškodovanke ni mogoče opredeliti kot poseg v spolno sfero oškodovank“, posebej še, če se je obdolženec v prvem primeru približeval mednožju in če je spraševal, kako je kateri izmed oškodovank ustrezalo, da je posegel v njihovo spolno integriteto.

7. Iz zgornjih navedb je razvidno, da vrhovni državni tožilec uveljavlja, da je obdolženec storil tri kazniva dejanja spolnega napada na osebe, mlajše od 15 let, po določilu tretjega odstavka 183. člena KZ, kot so bila opisana v izreku prvostopenjske sodbe. Sodišče prve stopnje je v sodbi I K 9473/2009 zaključilo, da je obdolženec z opisanimi ravnanji storil spolna dejanja, da je zadovoljeval svoj spolni nagon in se je oškodovank dotikal po intimnih predelih telesa. Na tej podlagi je obdolženega spoznalo za krivega in mu izreklo kazensko sankcijo. Pritožbeno sodišče je ob reševanju pritožb obdolženčevih zagovornikov v izpodbijani sodbi presodilo, da naj bi bil zmoten zaključek prvostopnega sodišča o tem, da je obdolženec storil spolna dejanja, saj s tem, ko se je oškodovank dotikal po opisanih delih telesa, ni posegal v njihovo spolno integriteto, prav tako pa s tem ni zadovoljeval svojega spolnega nagona. Za takšne zaključke po presoji višjega sodišča v dokaznem gradivu ni najti zanesljive podlage in je v tem pogledu dokazna ocena sodišča prve stopnje zmotna, v njeni posledici pa sprejeti napačni sklepi o krivdi obdolženca za obravnavana kazniva dejanja. Iz navedenih razlogov je pritožbi obeh zagovornikov obdolženca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je obdolženca v skladu s 3. točko 358. člena ZKP v tem delu oprostilo obtožbe za obravnavana kazniva dejanja, sodbo pa oprlo na določila petega odstavka 352. in prvi odstavek 394. člena ZKP. Odločitev višjega sodišča, pa naj bi bila po mnenju vrhovnega državnega tožilca pravno napačna.

8. Vprašanje, ki ga v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja vrhovni državni tožilec – odločanje o sumsubciji ugotovljenih dejstev pod pravno normo – bi po mnenju Vrhovnega sodišča lahko prišlo v poštev le v primeru, če bi sodišče izreklo oprostilno sodbo po 1. točki 358. člena ZKP, ko bi šlo za pravno vprašanje, ali so v dejanju obdolženca opisani znaki navedenih kaznivih dejanj. Ob tem je potrebno omeniti, da vrhovni državni tožilec v zahtevi navaja, da so v opisih vsebovani vsi bistveni elementi očitanih kaznivih dejanj. V primeru, ko je višje sodišče z izpodbijano sodbo utemeljilo oprostitev po 3. točki 358. člena ZKP, pa gre za oprostilno sodbo, ker dejanja, opisana v obtožbi okrožnega državnega tožilca, niso dokazana. V postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče ne more opredeliti, da so navedena kazniva dejanja dokazana, saj bi s tem samo ugotavljalo dejansko stanje. Iz razlogov v zahtevi pa se nakazuje prav to. Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP, zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

9. Višje sodišče je v razlogih izpodbijane sodbe navedlo, da je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna le drugačna presoja že ugotovljenih dejstev v prvostopenjski sodbi, ne pa tudi izvedba novih dokazov ali ponovitev že izvedenih dokazov in je zato na podlagi petega odstavka 392. člena v zvezi s prvim odstavkom 394. člena ZKP spremenilo izpodbijano sodbo. Iz take formulacije izhaja, da višje sodišče sprejema dejstva, tako kot jih je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, le da na podlagi njihove presoje ugotavlja drugačno dejansko stanje. Iz nadaljnje obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da sodišče druge stopnje ni izhajalo iz dejstev, ugotovljenih v prvostopenjski sodbi, temveč je dejstva, na katera je oprlo svojo odločitev, dognalo kar samo, tako da je dokaze ocenilo drugače kot sodišče prve stopnje. Vložnik zahteve v konkretnem primeru uporabe določbe prvega odstavka 394. člena ZKP, ki predpostavlja pravilno ugotovitev dejanskega stanja na prvi stopnji, niti določbe petega odstavka 392. člena ZKP ni problematiziral. Vrhovno sodišče pa (razen v primeru iz drugega odstavka 424. člena ZKP) po uradni dolžnosti ne more opraviti preizkusa zakonitosti izpodbijane sodbe.

10. Vrhovno sodišče ni ugotovilo v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve kazenskega zakona, zato jo je na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.