Jedro

Sodišče prve stopnje je materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožeča stranka s tem, ko je račune pošiljala upravniku, privolila, da lahko etažni lastniki svoje obveznosti iz naslova dobavljene vode poravnajo upravniku. Upravnik namreč s tem, ko je bil naslovnik spornih računov, ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike.

Obveznost toženih strank je sicer denarna in kot taka deljiva, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati specialno določbo SPZ, ki določa, da etažni lastniki za bremena na skupnih delih odgovarjajo sorazmerno z njihovimi solastniškimi deleži, če zakon ali pogodba ne določa drugače. Ker lahko le zakon ali pogodba določita drugače, Odlok o oskrbi s pitno vodo, na katerega se sklicuje tožeča stranka v okviru navedb, da porabniki vode odgovarjajo nerazdelno solidarno za stroške porabljene vode, ne more biti podlaga za drugačno, solidarno obveznost plačila porabljene vode v obravnavani zadevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje (I. in III. točka izreka) potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 136757/2013 z dne 2. 9. 2014 razveljavilo v 3. odstavku izreka ter v še ne razveljavljenem delu 1. odstavka izreka, to je glede glavnice v višini 923,58 EUR in zakonskih zamudnih obresti od zneska 4,04 EUR od 15. 4. 2012 dalje do plačila, od zneska 398,30 EUR od 15. 4. 2012 dalje do plačila, od zneska 326,62 EUR od 15. 5. 2012 dalje do plačila, od zneska 194,62 EUR od 15. 5. 2012 dalje do plačila, ter tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). V preostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v 1. odstavku izreka razveljavilo in v tem delu postopek ustavilo (II. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna v roku 8 dni od prejema te odločbe prvo, drugo, tretje, šesto in osmo toženi stranki povrniti pravdne stroške, in sicer vsaki v višini 55,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka osemdnevnega roka dalje do plačila (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo (I. in III. točka izreka odločbe) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti (v delu v katerem zaradi umika tožbe postopke ni bil ustavljen) ugodi oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Na pritožbo sta odgovorili prvo, drugo, tretje in šesto tožena stranka. Predlagale so, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdi. Stroškov odgovora na pritožbo niso priglasile.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ker se tožbeni zahtevek tožeče stranke nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, obravnavani gospodarsko pravni spor teče po določbah postopka v sporih majhne vrednosti (495. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP). O pritožbi zoper sodbo je zato na podlagi petega odstavka 458. člena ZPP odločala sodnica posameznica. Sodba v sporu majhne vrednosti se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je tožeča stranka toženim strankam dobavljala pitno vodo v poslovni stavbi na T. 118 v L.; da je tožeča stranka račune za dobavo vode pošiljala upravniku navedene poslovne stavbe, ki jih le-ta ni plačal, niti ni tožeči stranki predložil seznama neplačnikov; da je upravnik stroške dobavljene vode na podlagi vtoževanih računov po dogovorjenem delilnem ključu razdelil med tožene stranke, te pa so svoje obveznosti upravniku redno poravnavale. Sodišče prve stopnje je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja odločilo, da tožbenih zahtevek ni utemeljen, saj so tožene stranke porabljeno vodo, katere plačilo v obravnavani zadevi terja tožeča stranka, že plačale upravniku.

7. Tožeča stranka utemeljeno navaja, da ji Odlok o skrbi s pitno vodo v drugem odstavku 18. člena nalaga, da primarno izdaja račune upravniku stavbe. Ne glede na to, da je tožeča stranka račune izdajala upravniku (ta pa je obračunani strošek razdeljeval med etažne lastnike), je še vedno etažni lastnik tisti, ki je nosilec obveznosti iz materialnopravnega razmerja in s tem oseba od katere tožeča stranka lahko terja plačilo v sodnem postopku. Upravnik namreč (le) zastopa etažne lastnike v poslih upravljanja (118. člen SPZ). Pogodba, ki jo sklene z dobaviteljem (tretjo osebo) v imenu in za račun etažnih lastnikov ter v mejah svojih pooblastil, zavezuje neposredno etažne lastnike in dobavitelje. Sodišče prve stopnje je zato materialnopravno zmotno zaključilo, da je tožeča stranka s tem, ko je račune pošiljala upravniku privolila, da lahko etažni lastniki svoje obveznosti iz naslova dobavljene vode poravnajo upravniku. Upravnik namreč s tem, ko je bil naslovnik spornih računov, ni prevzel izpolnitve obveznosti, ki bremenijo etažne lastnike. Vendar pa je, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, izpodbijana sodba vseeno pravilna.

8. Zaradi zmotnega materialnopravnega stališča, da so tožene stranke s plačilom porabe vode upravniku, pravilno izpolnile svojo obveznost, se sodišče prve stopnje ni opredeljevalo do drugih ugovorov toženih strank v zvezi z višino zahtevka. Tožene stranke so namreč višini zahtevka ugovarjale z navedbami, da za stroške dobave vode ne odgovarjajo po enakih deležih, saj so njihovi lastniški deleži različni. Obveznost toženih strank je sicer denarna in kot taka deljiva, vendar je treba v konkretnem primeru upoštevati specialno določbo SPZ, ki določa, da etažnimi lastniki za bremena na skupnih delih odgovarjajo sorazmerno z njihovimi solastniškimi deleži, če zakon ali pogodba ne določa drugače (115. člen SPZ). Ker lahko le zakon ali pogodba določita drugače, Odlok o oskrbi s pitno vodo (tretji odstavek 19. člena), na katerega se sklicuje tožeča stranka v okviru navedb, da porabniki vode odgovarjajo nerazdelno solidarno za stroške porabljene vode, ne more biti podlaga za drugačno, solidarno obveznost plačila porabljene vode v obravnavani zadevi. Tudi sicer pa so deljive obveznosti, za kar gre tudi v konkretnem primeru, saj je denarna obveznost po svoji naravi deljiva, solidarne samo, če tako določa zakon ali se o tem dogovorita stranki.(1) V konkretnem primeru ne gre za to. Ureditev v 19. členu Odloka torej nasprotuje opisani zakonski ureditvi, zaradi česar jo pritožbeno sodišče ne more vzeti za dovoljeno podlago odločitvi v konkretni zadevi.

9. Sodišče prve stopnje se torej v zvezi z delitvijo obveznosti porabe vode med tožene stranke ni ukvarjalo, vendar ker tožeča stranka, kljub ugovorom toženih strank, da njihovi deleži niso enaki, drugih trditev o delilnem ključu, razen trditev o solidarni obveznosti ali delitve po enakih delih, ni podala, s tožbenim zahtevkom ne more uspeti. Trditi bi namreč morala, kakšni oziroma kateri stroški so nastali za cel objekt ter kakšen ključ delitve je uporabila za porazdelitev tega stroška med tožene stranke. Zaradi specifičnosti postopka v sporih majhne vrednosti, kot je obravnavani, tožeča stranka svoje trditvene podlage v morebitnem ponovljenem postopku ne bi mogla dopolniti (451., 452. in 453. člen ZPP). Pritožbeno sodišče zato zadeve ni vračalo v novo sojenje, temveč je izpodbijano sodbo (I. in III. točka izreka odločbe) potrdilo, saj glede na zgoraj navedeno tožeča stranka trditvenega bremena za utemeljenost (višine) tožbenega zahtevka, ki so ji toženke nasprotovale, ni zmogla.

10. Ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo razlogov na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo v tem postopku potrdilo (353. člen ZPP).

11. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

Op. št. (1): Tako Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, stran 552 in 554.