Jedro

Zahteva za povrnitev pravdnih stroškov je utemeljena prav na pripoznavi tožbenega zahtevka in zato taka zahteva ne pomeni, da pripoznanje tožbenega zahtevka ni jasno in brezpogojno.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo na podlagi pripoznave je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožnica lastnica 1/2 parcele št. 1506/1 k.o. T., vpisane na ime pravnega prednika toženih strank J.Š., kar so toženci dolžni priznati in izstaviti tožnici listino, sposobno za vknjižbo lastninske pravice v zemljiški knjigi v 15 dneh po pravnomočnosti sodbe, sicer bo ta pravnomočna sodba nadomestila tako listino pod izvršbo. Pod drugo točko izreka pa je sklenilo, da je tožnica dolžna toženim strankam povrniti njihove pravdne stroške v znesku 92.190,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.

Zoper sklep o stroških (2. točka izreka sodbe) se pravočasno pritožuje tožnica po svojem pooblaščencu. Kot navaja, ga izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in napadeni sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Drži trditev toženih strank, ki jo povzema sodišče prve stopnje v obrazložitvi sklepa, da tožnica tožencev pred vložitvijo tožbe ni pozvala k izstavitvi zemljiško knjižne listine, vendar je bila med istima strankama (na strani tožeče stranke je bil takrat tožničin oče) glede iste parcele pravda pod opr. št. P . Pred začetkom navedene pravde je tožničin oče pozval tožence, da mu izstavijo zemljiško knjižno listino. Toženci so to odklonili. V sodbi opr. št. P (dejansko gre za P ) je tožničin oče uspel polovično, ker ni dokazal, da je njegova tudi druga polovica parcele. Če so toženci v pravdi P trdili in dokazovali, da je cela sporna parcela njihova in so se upirali tožbenemu zahtevku tožničinega očeta, to jasno pomeni, da so trdili, da je njihova tudi v tej pravdi sporna polovica te iste parcele. Iz tega sledi, da so toženci dali povod za pravdo. A tudi v primeru, če se bi tožencem verjelo, kot trdijo, da bi sedaj, potem, ko so delno propadli v pravdi P , dali prepisno izjavo, če bi bili k temu pozvani, in če bi se iz tega utemeljeno sklepalo, da za pravdo niso dali povoda, jim sodišče ne bi smelo priznati stroškov v breme tožnice. Toženec je upravičen do povrnitve pravdnih stroškov le v primeru, če sta kumulativno izpolnjena dva pogoja. Prvi od teh pogojev je, da toženec ni dal povoda za tožbo. Drugi pa je, da je tožbeni zahtevek pripoznal v odgovoru na tožbo ali na glavni obravnavi, preden se je spustil v obravnavanje. Pripoznanje tožbenega zahtevka mora biti izrecno, jasno in brezpogojno. Iz odgovora na tožbo, ki so ga vložili toženci dne 26.7.2004, v uvodu navedb in navedbah pod št. 1 pa sledi, da toženci prerekajo tožbene navedbe, trdijo, da je o zadevi že odločeno v pravnomočno končani pravdi ter predlagajo izvajanje dokaza z branjem spisa P . V svojih navedbah pod 2 v odgovoru na tožbo toženci res izjavljajo, da nimajo nobenih interesov do zemljišč v T., da bi dali prepisno izjavo, če bi bili k temu pozvani in, da zato zahtevajo povrnitev svojih pravdnih stroškov. Taka izjava ni pripoznava tožbenega zahtevka. Tožba je tudi poziv k izstavitvi zemljiškoknjižne listine. Če so toženci resno mislili s pripoznavo tožbenega zahtevka, bi to izrecno in brezpogojno v enem stavku napisali v odgovoru na tožbo in spodaj zaznamovali stroške in bi bila zadeva s tem končana. Sodišče bi jim stroške priznalo, če bi štelo, da za tožbo niso dali povoda. Toženci niso ravnali tako, ampak so se spustili v pravdanje. S takim ravnanjem so izzvali tožnico, da vloži pripravljalni spis in so s tem povečali stroške. Potem pa so, po prejemu prvega pripravljalnega spisa tožnice šele v pripravljalni vlogi z dne 9.9.2004 tožbeni zahtevek pripoznali. Navaja še, da prijavlja vse svoje stroške, ker ji pred izdajo sodbe ni bila vročena pripoznava njenega zahtevka in ni bila pozvana, da se o tem izjavi, zaradi česar svojih stroškov pred izdajo sodbe ni mogla prijaviti.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani pravdni zadevi skrbno presodilo vse dokaze, jih pravilno ovrednotilo in je odločitev sodišča pravilna. Kot je sodišče ugotovilo, tožene stranke niso dale povoda za tožbo in so izrecno navedle, da če bi jih tožnica pozvala k podpisu ustrezne listine za ureditev lastninske pravice, bi to tudi brez problemov storile. Tožeča stranka potrjuje, da tožencev ni pozvala k podpisu listine pred tožbo in z navajanjem, da so se tožene stranke upirale zahtevku tožničinega očeta glede iste parcele ter da iz tega jasno sledi, da so toženci dali povod za pravdo, ne more uspeti. Dejstvo, da so se toženci spustili v pravdanje v zadevi, v kateri je bil (sicer glede iste parcele) tožnik oče tožeče stranke ni pomembno za odločitev v obravnavani pravdni zadevi. Tožene stranke so v odgovoru na tožbo dovolj določno pripoznale tožbeni zahtevek z izjavo, da nimajo do zemljišč v k.o. T. nobenih interesov in da bi bile pripravljene brez pravde dati vsako izjavo za vpis lastninske pravice, če bi jih tožeča stranka k temu pozvala. Zato je navajanje tožeče stranke, da taka izjava ni pripoznanje tožbenega zahtevka, neutemeljeno. Njihova zahteva za povrnitev pravdnih stroškov je utemeljena prav na pripoznavi tožbenega zahtevka (157. člen ZPP) in zato taka zahteva ne pomeni, da pripoznanje tožbenega zahtevka ni jasno in brezpogojno. Zato je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP).