U-I-252/05

8. 9. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus pobude in v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B. iz Ž. Ž., Z. in V. V., na seji dne 8. septembra 2005

sklenilo:

1.Pobuda za začetek postopka za oceno ustavnosti Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 18/91, 19/91, 9/94, 21/94, 23/96 in 1/2000) in Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Uradni list RS, št. 61/92), se zavrne.

2.Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper dopis Sektorja za gospodarjenje z nepremičninami Ministrstva za obrambo Republike Slovenije št. 372-01-173/2003 z dne 18. 10. 2004 se zavrže.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnika vlagata ustavno pritožbo zoper dopis Sektorja za gospodarjenje z nepremičninami Ministrstva za obrambo Republike Slovenije, s katerim ta odgovarja na ponovno zahtevo pritožnika za vrnitev stanovanja. V njem pritožniku A. A. sporoča, da je zaradi trajnega prenehanja uporabe stanovanja izgubil stanovanjsko pravico na stanovanju ter da zato ni pravne podlage za vrnitev stanovanja.

2.Pritožnika v ustavni pritožbi navajata, da štejeta stanovanjsko pravico, ki jo je pridobil pritožnik na podlagi pozitivnih predpisov takratne Socialistične Republike Slovenije, za pridobljeno pravico, na katero Stanovanjski zakon (v nadaljevanju SZ), ki je začel veljati 19. 10. 1991, ne more vplivati. V stanovanje pa naj bi vložila znatna lastna sredstva. Navajata, da je bil pritožnik v septembru leta 1991 odsoten iz službenih razlogov in da sta bila pritožnica in njun sin na dopustu pri sorodnikih v Srbiji. Ker naj bi prekluzivni rok za vložitev zahteve za odkup stanovanja iz 117. člena SZ kakor tudi petletni zastaralni rok iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – ZOR) zamudila iz razlogov, na katere naj ne bi mogla vplivati (dostopa do pravosodnih organov naj ne bi imel, ker ni mogel pridobiti osebnih dokumentov), naj bi bila prikrajšana za pravno podlago za vodenje postopka za varstvo navedene pravice. Ker naj bi bil vsak morebiten postopek neučinkovit, menita, da je ustavna pritožba edino učinkovito sredstvo, ki ga imata v času, ko so omenjeni roki potekli. Zatrjujeta kršitev 8., 13., 14., 15., 25. in 36. člena Ustave ter 6., 8., 13. in 14. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP) ter 1. člena Prvega protokola k EKČP. Zatrjevanih konvencijskih kršitev (izrecno) posebej ne utemeljujeta, ampak le navajata, da bosta to storila pred Evropskim sodiščem za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP). Sklicujeta se na prakso ESČP in navajata nekatere odločbe ESČP, ki poudarjajo, da je namen EKČP zagotavljati pravice, ki naj bodo praktične in učinkovite,[1] in odločbe, ki poudarjajo pravico do dostopa do sodišča.[2] Nadalje se sklicujeta tudi na 2. in 6. člen Priloge G Sporazuma o vprašanjih nasledstva (Uradni list RS, št. 71/02, MP, 20/02 – v nadaljevanju MSVN), po kateri naj bi tudi Slovenija prevzela obveznost zavarovati in vrniti v prvotno stanje pravice, ki so jih imeli ljudje na dan 31. 12. 1990, in obveznost zagotoviti enako uporabo zakonodaje glede "stanovanjskih pravic" za vse nekdanje državljane SFRJ.

3.Pritožnika trdita, da se je zakonska in podzakonska ureditev, na katero se sklicuje Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije, izkazala za neustavno. Država naj bi s sprejemanjem predpisov, ki vzpostavljajo prekluzivne roke, zlorabila njun neugoden položaj glede možnosti dostopa do organov, spremljanja predpisov, uvedbe in vodenja postopkov in ju s tem prikrajšala za pridobljeno stanovanjsko pravico.

B. – I.

4.Iz vloge pritožnikov smiselno izhaja, da nasprotujeta zakonski in podzakonski ureditvi, na podlagi katere je pritožnik izgubil stanovanjsko pravico oziroma možnost uveljavljati pravico do nakupa stanovanja. Ustavno sodišče je zato štelo, da pritožnika vlagata tudi pobudo za oceno ustavnosti določb SZ, ki urejajo preoblikovanje stanovanjske pravice v lastninsko, in določb Uredbe o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA.

5.Ustavno sodišče je že v sklepu št. Up-761/03, U-I-318/04 z dne 18. 11. 2004 (Uradni list RS, št. 132/04 in OdlUS XIII, 89) zavrnilo očitek, da je zakonska ureditev, ki pritožniku onemogoča vrnitev stanovanja, v neskladju z Ustavo (z drugim odstavkom 14. člena) in s Prilogo G MSVN. V sklepu je zapisalo, da določba 6. člena Priloge G MSVN od držav članic ne zahteva ponovne vzpostavitve stanovanjske pravice, temveč le, da se "notranja zakonodaja vsake države naslednice v zvezi s stanovanjskimi pravicami ('stanarsko pravo / stanovanjska pravica / станарсκо право') uporablja enako za vse osebe, ki so bile državljani SFRJ in so imele take pravice brez kakršnegakoli razlikovanja na podlagi spola, rase, barve, jezika, vere, političnega ali drugega mnenja, narodnostnega ali socialnega izvora, pripadnosti narodni manjšini, premoženja, rojstva ali drugega stanja." Da bi izguba te pravice temeljila na kateri od diskriminacijskih podlag, pa iz izpodbijane ureditve, na podlagi katere je stanovanjsko pravico med drugim izgubil, kdor je stanovanje prenehal uporabljati za zadovoljevanje stanovanjskih potreb, ne izhaja. Ker z navedbami, ki se nanašajo na domnevno neustavnost izpodbijane ureditve, pobudnika le ponavljata razloge, ki jih je kot očitno neutemeljene Ustavno sodišče z navedenim sklepom že zavrnilo, je Ustavno sodišče tudi njuno pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno (1. točka izreka). Ker je Ustavno sodišče pobudo zavrnilo kot očitno neutemeljeno, se ni spuščalo v oceno, ali ima pritožnica B. B. pravni interes za vložitev pobude, glede na to, da iz listin, ki so priložene vlogi, izhaja, da je bil imetnik stanovanjske pravice pritožnik A. A.

B. – II.

6.V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94 – v nadaljevanju ZUstS) lahko vsakdo ob pogojih, ki jih določa ta zakon, vloži ustavno pritožbo, če meni, da mu je s posamičnim aktom državnega organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil kršena njegova človekova pravica ali temeljna svoboščina. Ustavna pritožnika vlagata ustavno pritožbo zoper dopis državnega organa, ki pa ga glede na ureditev posebnega sodnega postopka za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja ni mogoče šteti za posamičen akt, s katerim bi bilo odločeno o pritožnikovi pravici ali obveznosti. Z njim je Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije pritožniku A. A. le pojasnilo, da njegovi zahtevi za vrnitev stanovanja ni moglo ugoditi. Zato ne gre za posamičen akt, zoper katerega bi bila ustavna pritožba dopustna.

7.Tudi če ne bi bilo razloga iz prejšnje točke, bi bilo treba ustavno pritožbo zavreči zaradi neizpolnjenosti drugih procesnih predpostavk. Njihov obstoj pritožnika utemeljujeta med drugim z navedbami, da sodnega varstva zaradi prekluzivnih rokov ne moreta več uveljavljati. V tej zvezi zato Ustavno sodišče pojasnjuje, da SZ v 123. členu ne določa procesnega roka za vložitev tožbe, temveč materialni prekluzivni rok, v katerem je bilo mogoče vložiti zahtevo za sklenitev prodajne pogodbe iz 117. člena SZ. To pa pomeni, da pristojno sodišče morebitne tožbe za sklenitev prodajne pogodbe, ki bi jo pritožnika lahko vložila zoper Republiko Slovenijo, samo zaradi poteka navedenega prekluzivnega roka ne bi smelo zavreči. Res pa je, da bi zamuda roka za vložitev zahteve za uveljavljanje pravice do nakupa stanovanja vplivala na odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka. Vendar to, da pritožnika s svojim zahtevkom morda ne bi uspela, še ne pomeni, da jima ne bi bilo zagotovljeno sodno varstvo. Glede na to, da pritožnika sodnega varstva, ki ga zagotavlja 123. člen SZ, nista izkoristila, se ne moreta uspešno sklicevati na pravico do sodnega varstva, ki jo zagotavlja 6. člen EKČP; sicer pa primeri, ki jih navajata, niso podobni obravnavanemu primeru. Zato pritožnika v obravnavanem primeru s takim zatrjevanjem ne moreta doseči obravnave ustavne pritožbe pred izčrpanjem sodnega varstva. Iz istega razloga tudi ne moreta utemeljiti procesnih predpostavk za obravnavanje ustavne pritožbe s sklicevanjem na pravico do učinkovitega pravnega sredstva iz 13. člena EKČP, ki posameznikom zagotavlja pravico do učinkovitega pravnega sredstva pred domačimi oblastmi glede pravic in svoboščin, zajamčenih z EKČP. Ne drži namreč, da pritožnika učinkovitih pravnih sredstev nista imela, odločilno je, da razpoložljivih pravnih poti v predpisanih rokih nista uporabila.[3] Tudi iz tega razloga je bilo treba zato ustavno pritožbo zavreči. (2. točka izreka)

8.Glede na to, da je Ustavno sodišče ustavno pritožbo zavrglo že iz razlogov, navedenih v 6. in 7. točki tega sklepa, ni presojalo, ali je pritožnica B. B. upravičena oseba za vložitev ustavne pritožbe.

C.

9.Ustavno sodišče je sprejelo ta sklep na podlagi drugega odstavka 26. člena in prvega odstavka 55. člena v zvezi s prvim odstavkom 50. člena ZUstS ter prve alineje tretjega odstavka Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednik dr. Janez Čebulj ter sodnice in sodniki, dr. Zvonko Fišer, Lojze Janko, mag. Marija Krisper Kramberger, Milojka Modrijan, dr. Ciril Ribičič, dr. Mirjam Škrk, Jože Tratnik in dr. Dragica Wedam Lukić. Sklep je sprejelo soglasno.

Predsednik dr. Janez Čebulj

[1]Airey zoper Irsko z dne 9. 10. 1979, serija A, stran 12-14; Garcia Manibardo zoper Španijo, št. 38695/97 z dne 15. 2. 2000.

[2]Golder zoper Združeno kraljestvo z dne 21. 2. 1975, serija A, št. 18, stran 13-18 in Ashingdane zoper Združeno kraljestvo z dne 28. 5. 1985, serija A, št. 93, stran 24-25.

[3]Po stališču ESČP pravno sredstvo ne postane neučinkovito samo zato, ker so za postopek njegovega izvrševanja določeni različni pogoji, kakršen je na primer upoštevanje razumnih rokov. L. E. PETTITI, E. DECAUX in P. H. IMBERT, La Convention Européenne des droits de l'homme, Commentaire article par article, Economica, Paris 1999, str. 467.