Jedro

Naloga sodišča je, da v postopku ugotovi dejstva, ki se nanašajo na (pravno priznane) potrebe otroka ter na materialne in pridobitne možnosti obeh staršev ter nato najde ustrezno vrednostno sorazmerje med temi tremi dejanskimi parametri, ki ga nazadnje izrazi v prisojeni všini preživninskega zneska.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank ter odločilo, da mld. hči pravdnih strank Z. M. (roj. 30.7.1987) in mld. sin M. M. (roj. 7.10.1997) ostaneta v vzgoji in varstvu pri materi - tj. tožnici M. M. Tožencu je sodišče naložilo, da je od 1.8.2003 dalje dolžan plačevati preživnino in sicer za mld. Z. M. po 80.000 SIT mesečno, za mld. M. M. pa 70.000 SIT mesečno. Zapadle obroke je dolžan plačati v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12.2.2004, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu in sicer vse do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in plač, odtlej pa v valoriziranih zneskih v skladu z obvestilom pristojnega centra za socialno delo. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške.

Pritožbeno sodišče je pritožbo toženca zoper odločitev o višini preživninske obveznosti zavrnilo ter v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper sodbo vlaga revizijo toženec. V njej uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitve pravil pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, naj sodbo pritožbenega sodišča spremeni tako, da pritožbi tožene stranke proti sodbi Okrožnega sodišča ugodi ter sodbo tega sodišča razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Revident napada razloge sodbe sodišča druge stopnje, ko to zapiše, da je sodišče pravilno upoštevalo vsa nakazila B. v letu 2003, saj gre za dohodke toženca ne glede na to, kdaj je delo, za katerega je bil plačan leta 2003, opravil. Tak zaključek naj bi bil v direktnem nasprotju z davčnimi predpisi. Toženec je namreč B. za delo, ki ga je opravil leta 2002, izstavil račun in je bil dolžan, ne glede na to da ta ni bil plačan, sredstva knjižiti ter poravnati vse davčne obveznosti. Tako nakazilo B. iz leta 2002 ne pomeni dohodka toženca v letu 2003, poleg tega pa je treba od tega zneska odšteti tudi 20% DDV, prispevke iz naslova zaposlitve in davek iz dejavnosti. Toženec je, zaslišan kot stranka, na to izrecno opozoril. Dalje navaja, da je pritožbi priložil specifikacijo - poročilo o prihodkih in odhodkih od 1.1.2003 do 31.12.2003 ter bilanco za leto 2003. Iz nje je razvidno, da znesek 1.032.5248,48 SIT predstavlja prilive iz naslova za leto 2002. Tako naj bi ne držala ugotovitev Višjega sodišča v Ljubljani, da toženec v pritožbi ni predložil dokazov, ki bi podpirali njegove trditve. Bilance in njej priloženih listin pritožbeno sodišče ni upoštevalo (tudi ne v obrazložitvi sodbe), kar je bistvena kršitev ZPP.

To, da sodišče ni upoštevalo dejstva, da toženec po pogodbi z B. drugega dela ne sme opravljati, je napačno. Iz pogodbe, po kateri toženec opravlja delo za B., je razvidno, da drugega dela ne sme opravljati. Dalje navaja, da ugotovitve sodišča, da premoženjsko stanje toženca ni slabše od premoženjskega stanja tožnice, ni mogoče preizkusiti, saj za tak zaključek ni opore v izvedenih dokazih. V dokaznem postopku namreč tudi ni opore za zaključek sodišča, da tožencu ne verjame, da zasluži manj kot je povprečna plača, ker da bi si sicer gotovo poiskal drugo službo, kjer bi zaslužil več. Dalje navaja, da je tožnica tožencu iz naslova solastnega stanovanja v velikosti 84 m2 izplačala 6.300.000 SIT, vendar pa je 3.000.000 SIT plačal za adaptacijo stanovanja, ki ga bo podedoval po očetu do ene polovice. 800.000 SIT je plačal za zapadle obveznosti iz naslova prispevkov, 500.000 SIT so bili neporavnavi dolgovi, razliko pa je porabil za opremo v stanovanju. Tožnici je ostalo v celoti opremljeno stanovanje, ki je bilo renovirano pred petimi leti iz skupnih sredstev.

Tožnica ni trdila, da toženec zasluži več kot 150.000 SIT. Trdila je, da toženec lahko dela še kaj drugega, kar pa glede na pogodbo z B. ni mogoče. Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije ter tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (375. člen ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Veljavna materialnopravna podlaga za določitev višine preživnine v času sojenja pred sodiščem prve stopnje je bila podana v določbi 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR (Uradni list SRS, št.15/1976 do Uradni list RS RS 42/2003), ki je sodišču nalagala, da višino prispevka za preživljanje otrok določi v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami. Naloga sodišča torej je, da v postopku ugotovi dejstva, ki se nanašajo na (pravno priznane) potrebe otroka ter na materialne in pridobitne možnosti obeh staršev ter nato najde ustrezno vrednotno sorazmerje med temi tremi dejanskimi parametri, ki ga nazadnje izrazi v prisojeni višini preživninskega zneska. Sodišče prve stopnje je po ugotovljenih potrebah obeh otrok ocenilo, da za preživljanje mld.

Z. M., ki obiskuje 2. letnik gimnazije, zadostuje 150.000 SIT, za preživljanje mld. M. M., ki hodi v 1. razred osnovne šole pa 120.000 SIT. Nadalje je ugotovilo, da tožnica zasluži 350.000 SIT mesečno, drugih dohodkov pa nima. Ob tem ima tri leta star avto in stanovanje, v katerem živi z otrokoma. Tekoči stanovanjski stroški znašajo 65.000 SIT. Pretežni del dokaznega postopka pa je bil namenjen ugotavljanju toženčevih zmožnosti in prav v zvezi z ugotavljanjem teh revident sodiščema očita, da sta v postopku kršili pravila ZPP. Sodišče je ugotovilo, da toženčeve materialne možnosti niso nič slabše od tožničinih, poleg tega pa je upoštevalo, da tožnica prispeva k preživljanju otrok tudi s svojim osebnim delom v zvezi z njuno nego, vzgojo in varstvom. Sodišče tožencu ni verjelo, da bi znašal njegov dohodek le 150.000 SIT. Pritožbeno sodišče je takšno dokazno oceno sprejelo ter se v podkrepitev le-te oprlo na toženčevo izjavo v sami pritožbi, češ da znaša njegov mesečni prihodek 199.842 SIT.

Natančnega zneska toženčevih dohodkov sodišči nista ugotovili. Sta se pa izrecno oprli na podatke družbe B. d.d., ki je tožencu v letu 2003 izplačala preko 8.000.000 SIT. Ob tem je upoštevalo, da gre za bruto dohodek, obenem pa tudi to, da ima toženec 3.000.000 SIT prihrankov. Upoštevaje vse navedeno je odločilo, da naj toženec za preživljanje otrok prispeva toliko, da bo zadoščeno 3/5 njunih preživninskih potreb. To pomeni, da naj za mld. Zalo plačuje po 80.000 SIT mesečno, za mld. M. pa 70.000 SIT. Revizijsko sodišče se s takšnim materialnopravnim zaključkom, s katerim je soglašalo tudi pritožbeno sodišče, v celoti strinja. Pri priznavanju obsega potreb obeh otrok, ki jih je glede na vse okoliščine mogoče zadovoljiti, je sodišče pravilno upoštevalo skupne materialne možnosti obeh staršev. Tožencu naložen obseg preživninske obveznosti pa nazadnje predstavlja takšno uravnoteženje med potrebami obeh otrok, dejstvom, da za vzgojo, varstvo in nego obeh otrok skrbi tožnica ter preživninskimi možnostmi obeh staršev, ki nikakor ne ruši preživninskega sorazmerja v toženčevo škodo. V nadaljevanju je zato revizijsko sodišče preizkušalo le še to, ali niso morda podane v reviziji očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Toženec v reviziji napada del postopka, v katerem je sodišče ugotavljalo njegove preživninske možnosti. V njegovi revizijski graji dela sodišč nižjih stopenj pa se prepletajo tako razlogi, ki jih je v reviziji dovoljeno uveljavljati (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka), kakor razlogi, katerih revizijsko uveljavljanje je z določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP izrecno prepovedano (zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja). Revizijsko sodišče je tudi v družinskih sporih vezano na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje. V reviziji ni več dovoljeno navajati dejstev, predlagati novih dokazov niti oporekati ustrezno obrazloženi dokazni oceni.

Revident lahko dejansko stanje napada le posredno - z očitkom, da je le-to sad postopka, v katerem so podane določene bistvene kršitve sodišča prve (1. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) ali sodišča druge stopnje (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP). Revident v zvezi z ugotavljanjem denarnih prilivov na račun toženčeve pogodbe z družbo B. d.d. sodišču očita, da sploh ni upoštevalo bilance in njej priloženih listin, kar naj bi bila bistvena kršitev pravil pravdnega postopka. Ta očitek ne drži. Res je sicer, da sodišči nista opravili matematičnega izračuna neto zneska na račun toženčevega dela za družbo B. d.d., marveč je njun zaključek vrednoten. Sodišče prve stopnje se je do navedenih listin opredelilo v zadnjem odstavku na tretji strani sodbe. Zapisalo je: "Poleg tega je iz dopisa B. d.d. razvidno, da mu je na podlagi pogodbe o zastopanju samo za 10 mesecev v letu 2003 izplačala preko 8.000.000 SIT. Od tega zneska je sicer treba odšteti stroške in davke, gotovo pa je toženčev zaslužek tudi po plačilu teh obveznosti tolikšen kot je tožničin. Bilančni podatki in podatki, s katerimi razpolaga pristojni davčni urad na podlagi toženčeve napovedi, niso nujno zanesljiv dokaz o toženčevem dejanskem zaslužku. Tega bi bilo mogoče ugotoviti le z izvedencem, vendar izvedba tega dokaza v obravnavanem primeru ne bi bila smotrna." Iz zgoraj povzetega dela sodbe sodišča prve stopnje je torej razvidno, da se je sodišče do navedenih listinskih dokazov opredelilo, kakor tudi do toženčeve trditve, da je treba od zneska, plačanega s strani družbe B. d.d., odšteti davke in stroške. Tisto, kar pa drži, je, da sodišče podatkov iz navedenih listin ni sprejelo kot zadostnega dokaza za potrditev toženčevih navedb o neto mesečnem zaslužku v višini 150.000 SIT. To pa je že predmet dokazne ocene, ki je toženec v pritožbenem postopku ni spodbijal z dodatnimi dokazi (npr. z izvedencem), čeprav bi v skladu s specialno določbo, ki velja v družinskih sporih o dopustnosti predlaganja dokazov v pritožbenem postopku (414. člen ZPP), to lahko storil. Povsem zgrešena pa je revizijska navedba, ki skuša ovreči razloge pritožbenega sodišča, da toženec za svoje pritožbene trditve, ki predstavljajo novoto, ni predložil dokazov. Sodišče druge stopnje je namreč s pravkar zapisanim razlogom zavrnilo pritožbeno trditev, da toženec po pogodbi z B. drugega dela ne sme opravljati (takšna zavrnitev pritožbene trditve je bila sicer pravilna, ker toženec za to svojo trditev res ni ni predložil nobenega dokaza). Toženec pa sedaj v reviziji zmotno trdi, da se je takšen procesni argument nanašal na dejstvo, da je bil del zneska s strani družbe B. d.d. (=1.032.528,48 SIT) plačan za terjatve iz leta 2002. Toženec je v pritožbi sicer res navajal tudi slednje dejstvo, ki je sicer razvidno iz listine (poročilo o prihodkih in odhodkih od 1.1.2003 do 31.12.2003), vendar pa je stališče pritožbenega sodišča, da je treba navzlic temu to nakazilo upoštevati pri ugotavljanju toženčevih preživninskih možnosti, pravilno. Vsako denarno nakazilo se namreč odraža v povečanju preživninskih zmožnosti preživninskega zavezanca. Le-te pa je sodišče ugotavljalo po metodi prilivov v obdobju enega koledarskega leta. V opazovanem koledarskem letu pa je tudi zgoraj navedeni znesek del njegovih dohodkov. Dalje tudi ne drži, da ugotovitev sodišč prve stopnje, iz katerih sledi, da premoženjsko stanje toženca ni slabše od tožničinega, ne bi imela opore v izvedenih dokazih. Gre za oceno, ki temelji na razpoložljivih dokazih (na podatku o nakazilu s strani družbe B. d.d. ter na dejanskih ugotovitvi o toženčevih prihrankih ter nizkih stanovanjskih stroških). Ta dokazna ocena pa je podprta še z argumenti splošnih življenjskih izkušenj. Revizijsko sodišče ugotavlja, da so o ugotovitvi, da so toženčeve preživninske možnosti (tj., dohodki, sposobnost pridobivanja dohodkov ter razpoložljiva materialna sredstva) vsaj takšne kot tožničine, v sodbah nižjih stopenj podani razlogi, ki omogočajo preizkus izpodbijanih sodb. Preizkus je pokazal, da sta ti dve sodbi materialnopravno pravilni. Ker, kot je bilo obraz loženo, ni podana niti uveljavljana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka, je revizijsko sodišče revizijo v skladu z 378. členom ZPP zavrnilo.