Jedro

Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdita izpodbijani del sodbe in dopolnilni sklep.

II. Toženka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je naložilo toženki, da tožniku iz naslova nadur plača za obdobje od aprila 2014 do septembra 2017 mesečne zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe (I/a točka izreka). Zavrnilo je del zahtevka za plačilo nadur za leta 2014, 2015, 2016 in 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi, za odvod davkov in prispevkov od vtoževanih zneskov nadur ter za plačilo zakonskih zamudnih obresti, kot izhaja iz izreka sodbe (I/b točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača regres za letni dopust za leta 2013, 2014, 2015 in 2016 v višinah, kot izhajajo iz izreka sodbe, ter zakonske zamudne obresti od regresa za letni dopust za leto 2017 (II/a točka izreka). Zavrnilo je zahtevek za plačilo regresa za letni dopust za leto 2017 z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zahtevek za odvod dohodnine od vtoževanih zneskov regresa (II/b točka izreka). Toženki je naložilo, da tožniku plača 532,80 EUR odpravnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/a točka izreka). Višji zahtevek za plačilo odpravnine (221,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi) je zavrnilo (III/b točka izreka). Toženki je še naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v višini 416,62 EUR, stroške postopka v višini 859,17 EUR in 119,01 EUR pa je dolžna za tožnika povrniti na račun sodišča, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila (IV., V. in VI. točka izreka).

2. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom toženki naložilo še povračilo sodne takse v znesku 418,50 EUR.

3. Toženka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe v točkah I/a, II/a in III/a izreka ter zoper stroškovno odločitev v sodbi in dopolnilnem sklepu. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.). Navaja, da tožnik ni zatrjeval niti dokazal odpovednega razloga iz svoje izredne odpovedi. Ni konkretiziral, s plačili katerih plač naj bi zamujala toženka, ki se posledično o tem ni mogla izjasniti. Tožnik je poleg preplačil oziroma vnaprejšnjih plačil prejel še več izplačil plač. Vsa dokazila v zvezi z vročanjem izredne odpovedi je predložil po prvem naroku za glavno obravnavo in je bil s tem prekludiran. Zato je odpoved nezakonita. Posledično je napačna odločitev o odpravnini. Napačna je tudi ugotovitev sodišča, da naj bi tožnik pri družbi A. opravljal nadure oziroma, da mu toženka za opravljanje teh nadur dolguje plačilo. Sodišče ni pripisalo teže izpovedi B.B., ki je pojasnila, da je s strani kadrovske službe (in ne C.C.) pri A. prejemala podatke o odsotnosti delavca zaradi bolezni ali letnega dopusta. Ker ni prejemala tudi podatkov o opravljenih nadurah, je sklepala, da nadur ni bilo. Toženka je bila s A. dogovorjena, da napoteni delavci opravljajo delo v trajanju 40 ur na teden. Ker je navedena pri toženki vodila kadrovske zadeve, zakonitemu zastopniku toženke določena dejstva, vezana na kadrovske zadeve, niso bila znana. Ugotovitev sodišča, da naj bi tožniku delo in s tem nadure odrejal C.C., tožnikov sorodnik, zaposlen pri A., ne more biti podlaga odločitve za plačilo nadur. Sodišče je nekritično sledilo izpovedi D.D., da naj bi C.C. dejansko deloval v povezavi s toženko. Za dajanje navodil tožniku in izvajanje nadzora nad njim je bila zadolžena A.. Glede na to, da toženki opravljanje nadur s strani tožnika ali A. ni bilo poročano, s strani predstavnikov toženke pa tudi ne odrejeno, toženka tožniku ne dolguje plačila nadur. Zmotna je ugotovitev sodišča, da naj bi se toženka s tožnikom dogovorila za (nad)urno postavko. Gre za nasprotje med izjavami tožnika, D.D. in E.E.. Glede na trditve tožnika, da mu za nadurno delo pripada 50 % dodatek, bi moralo sodišče ugotoviti pravno podlago o višini dodatka. Sodišče je izvajalo nedovoljeno pomoč tožniku v zvezi z načinom izračuna nadur. Ker je na pomanjkljivost pravno relevantnih navedb tožnika opozorila že toženka, materialno-procesno vodstvo ni bilo več potrebno in dovoljeno. Sodišče zmotno ni sledilo toženki, da je treba od zahtevanih ur odšteti premalo opravljene ure tožnika za dneve, ko je bil odsoten. Šlo je za nadomeščanja oziroma koriščenje viška delovnih ur, sodišče pa je mimo trditvene podlage ugotovilo, da je tožnik koristil dopust. Zahtevek je postavil le iz naslova neizplačanih dodatkov za nadure, ne za plačilo nadomestila za celotne nadure. Če je sodišče presodilo, da je opravljal nadure, bi mu moralo priznati le dodatek. Ne bi mu smelo prisoditi več, kot je zahteval. Upoštevati bi moralo sodno prakso, da se delavcu ure do zakonskega maksimuma obračunajo z dodatkom za nadurno delo, za ure, ki maksimum presegajo, pa gre delavcu le plačilo po urni postavki za redne ure, brez dodatka. Glede regresa za letni dopust navaja, da konto kartica odprtih postavk izkazuje akontacije, ki so bile tožniku izplačane tekom delovnega razmerja. Tožnik ni navajal, da ni prejel osnovne plače v pravilnih zneskih, kot je ugotovilo sodišče, kar pa niti ni relevantno. Regres za letni dopust je prisojen v previsokem znesku, zahtevek za odvod davka bi bilo potrebno zavrniti. Sodišče je prezrlo, da je bil regres plačan s poračunom akontacij.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP preizkusilo izpodbijani del sodbe in sklep v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnik se je pri toženki zaposlil 1. 8. 2013. Delo je opravljal v tujini - pri družbi A., kamor ga je napotila toženka. Delovno razmerje mu je prenehalo 4. 1. 2018 na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi sodišča prve stopnje, ki je pravilno odločilo o tožnikovem zahtevku iz naslova plačila odpravnine, nadurnega dela in regresa za letni dopust. 7. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo zahtevku za plačilo odpravnine na podlagi tretjega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), po katerem je delavec, ki poda izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, lahko upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

8. Toženka neutemeljeno vztraja, da tožnik ni konkretiziral odpovednega razloga, zaradi česar se o njem ni mogla izjaviti. V tožbi je navedel, da je odpoved podal iz razloga po 4. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR‑1, na ta odpovedni razlog (ki določa, da delodajalec delavcu dvakrat zaporedoma ali v obdobju šestih mesecev ni izplačal plače ob zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenem roku) pa se je skliceval tudi v odpovedi in hkrati navedel, da toženka že najmanj šest mesecev zamuja s plačilom plač. Navedeno je toženki omogočalo, da navede nasprotna dejstva in dokaze, kar je tudi storila. Ugovarjala je, da z izplačili plač ni zamujala, ker je tožniku ves čas plačevala vnaprejšnja plačila plač, kar je dokazovala tudi z listinami, pri čemer pa ni bila uspešna.

9. Sodišče prve stopnje je namreč zlasti iz listine (izpis konto kartice – B7), ki jo je v spis vložila toženka, razbralo, da so bile tožniku plače za obdobje šestih mesecev pred odpovedjo, izplačane prepozno. Toženka je npr. tožniku plačo za maj 2017 razknjižila 19. 7. 2017, za junij 2017 11. 8. 2017, za julij 2017 pa 18. 9. 2017. Sodišče prve stopnje se je oprlo tudi na izpoved zakonitega zastopnika toženke, da so delavci prejemali plačo tudi kak dan po 18. v mesecu. Že navedeno zadostuje za ugotovitev obstoja odpovednega razloga.

10. Pritožba napačno uveljavlja, da je bil tožnik glede predložitve listinskih dokazov o izvedbi postopka odpovedi po 111. členu ZDR-1 prekludiran. Opomin delodajalcu, obvestilo inšpektoratu in izredno odpoved je resda predložil šele z drugo pripravljalno vlogo, kar je bilo po prvem naroku za glavno obravnavo, vendar pa je bilo to storjeno v odrejenem roku z naroka.

11. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tudi zahtevku za plačilo nadurnega dela. V skladu s prvim odstavkom 128. člena ZDR-1 pripadajo delavcu dodatki za delo v posebnih pogojih dela, ki izhajajo iz razporeditve delovnega časa, med drugim tudi za nadurno delo. Višina dodatka se v skladu z drugim odstavkom istega člena določi s kolektivno pogodbo na ravni dejavnosti. V obravnavanem primeru je kot podlaga višine plačila relevanten dogovor med strankama, katerega toženka neuspešno zanika tudi v pritožbi.

12. Tožniku je bil v pogodbah o zaposlitvi določen poln delovni čas v trajanju 40 ur na teden, od ponedeljka do petka. Vodil je lastno evidenco opravljenih nadur, o kateri je mesečno obveščal C.C.. Ta je tožniku in ostalim delavcem toženke odrejal in razporejal delo (33., 34. člen ZDR-1), njegova vloga pa tudi zakonitemu zastopniku toženke ni bila neznana. Kot je še izpostavilo sodišče prve stopnje, toženka ni zadolžila druge osebe za dajanje navodil tožniku in izvajanje nadzora nad njim pri delu v A., tudi ni predložila kakšne svoje evidence delovnega časa. Sodišče pravilno ni dalo pomena izpovedi zakonitega zastopnika toženke, da tožnikove evidence delovnega časa ni nikoli videl. Kot je ustrezno izpostavilo, navedeni niti ni vedel izpovedati o bistvenih pogojih tožnikovega dela in dela drugih delavcev pri toženki - ni vedel, da je bil tožnik napoten na delo v F., kakšno delo opravlja, ali opravlja nadure in ali je toženka prejemala podatke o opravljenih (nad)urah dela napotenih delavcev.

13. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izpovedi priče B.B., ki je pri toženki vodila kadrovske zadeve. Ta je izpovedala, kot je povzelo sodišče, da o vtoževanih nadurah ne ve ničesar, ker o tem ni bila obveščena, kar pa po pravilnem zaključku sodišča še ne pomeni, da tožnik nadurnega dela ni opravljal. Sodišče priči pravilno ni sledilo niti glede njenega sklepanja, da nadur ni bilo, ker A. toženki o nadurah ni poročala. Toženka ne more uspeti s poudarjanjem, da je tožnik delo opravljal v družbi A., ki da toženki o opravljenem delu tožnika ni poročala, pri čemer tudi ni odločilno sklicevanje na dejstvo, da je imela toženka s A. sklenjen dogovor o 40-urnem delovniku. V spisu tudi ni nobene podlage za ugotovitev agencijskega dela. Delodajalec se s tem, ko delavca napoti na delo v tujino, ne more razbremeniti plačila za opravljeno nadurno delo.

14. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe tudi glede dogovorjene urne postavke 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro (tj. urna postavka, povečana za 50 %). Zakoniti zastopnik toženke in navedena priča nista vedela povedati, ali je bila s tožnikom dogovorjena urna postavka, tožnik, D.D. in E.E. pa so skladno izpovedali, da je bila dogovorjena urna postavka 6,50 EUR na uro in 9,75 EUR na naduro. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja neskladja med njihovimi izjavami. Tudi ne drži, da tožnik ni bil prepričan, kdo je bil prisoten, ko so se dogovarjali o plačilu za delo. Izpovedal je, da je bil prisoten zakoniti zastopnik toženke, C.C. in drugi delavci, ne pa tudi D.D. in E.E., ki sta prišla kasneje. Sta pa tudi ta dva potrdila dogovarjanje o urni postavki. Nenazadnje toženkina navedba, da je zasledovala standarde iz tujine, kaže na poseben, višji dogovor o plačilu nadur, kot je predpisano.

15. Sodišče prve stopnje je tožnika pozvalo, da prikaže način izračuna nadur, saj je sprva navedel le obseg nadur po letih. Tožnik se je na poziv sodišča odzval, vendar pa navedeno ne pomeni, da je sodišče prekoračilo materialno-procesno vodstvo, opredeljeno v 285. členu ZPP, kot to zmotno meni toženka, ki pa tega tudi ni ugovarjala takoj, ko je bilo mogoče, zato je s pritožbenimi ugovori v tej smeri tudi prepozna (prvi odstavek 286b. člena ZPP). Prav tako sodišče ni sodilo preko oziroma mimo postavljenega zahtevka, saj ne drži pritožbena navedba, da je tožnik zahteval le dodatek za nadurno delo. Vtoževal je celotno plačilo za nadurno delo, torej plačilo urne postavke v višini 6,50 EUR, povečane za 50 % dodatek za nadurno delo, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo.

16. Toženka ni dokazala, da bi bilo treba od zahtevanih nadur odšteti premalo opravljene ure dela, saj je ugotovilo, da je tožnik na te dneve koristil letni dopust. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje toženki naložiti v plačilo neto zneske od vtoževanih bruto zneskov. Tožnik je vtoževal plačilo za nadurno delo, izhajajoč iz urne postavke v neto višini in posledično so tudi prisojeni zneski v neto višini; v izreku niso opredeljeni kot bruto zneski. Pritožba tudi napačno navaja, da tožniku po sodni praksi za ure, ki presegajo zakonski maksimum nadurnega dela iz tretjega odstavka 144. člena ZDR-1, pripada le plačilo za redne ure, torej brez dodatka. Takšno stališče je bilo resda zavzeto v zadevi Pdp 68/2011, a je bilo preseženo že z judikatom VIII Ips 111/2012. 17. Pritožba neutemeljeno izpodbija tudi odločitev o plačilu regresa za letni dopust za leto 2013, 2014, 2015, 2016 in 2017. Po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje toženka z izjemo dela regresa za leto 2017 ni dokazala, da bi tožniku regres dejansko plačala. Na delodajalcu je breme dokazovanja izpolnitve. Toženka je trdila, da je to storila v okviru predplačil, a pri dokazovanju ni bila uspešna, saj pri nobeni knjižbi iz že omenjene priloge B7 ni navedeno, da se nanaša na regres. Nedopustne so pritožbene novote, da je toženka občasno navedla napačno knjižbo. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da bi moralo sodišče prve stopnje zahtevek za odvod davka od prisojenih zneskov zavrniti, saj je to tudi storilo (II/b točka izreka sodbe).

18. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklep (353. člen ZPP; 2. točka 365. člena ZPP).

19. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. in prvi odstavek 165. člena ZPP).