Jedro

Obseg oziroma meje verjetnosti uspeha je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti. Ta pravni standard mora pristojni organ napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Tožeča stranka sama trpi svoje stroške tega upravnega spora.

Obrazložitev

O izpodbijani odločbi

1.Organ za brezplačno pravno pomoč Delovnega in socialnega sodišče v Ljubljani (v nadaljevanju toženka) je na podlagi prvega odstavka 24. člena in drugega ter tretjega odstavka 34. člena Zakona o brezplačni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) zavrnil tožničino dne 11. 4. 2025 vloženo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 89/2025 z dne 12. 3. 2025 v zvezi s sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 363/2014 z dne 11. 12. 2024 (v nadaljevanju Prošnja).

2.Iz obrazložitve izhaja, da je toženka Prošnjo zavrnila po ugotovitvi, da je zadeva, za katero tožnica prosi za dodelitev brezplačne pravne pomoči, to je vložitev predloga za dopustitev revizije zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 89/2025 z dne 12. 3. 2025, s katerim je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo sklep Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 363/2014 z dne 11. 12. 2024, s katerim je zavrglo tožničin predlog za obnovo postopka, očitno nerazumna oziroma nima verjetnega izgleda za uspeh. Toženka je ugotovila: (i) da je sodba I Pd 363/2014 z dne 15. 10. 2015 postala pravnomočna 20. 10. 2016; (ii) da se je 5 letni objektivni rok za vložitev predloga za obnovo postopka po 10. točki 394. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) iztekel 20. 10. 2021; (iii) da obnova postopka I Pd 363/2014 na podlagi 10. točke 394. člena ZPP po poteku tega roka ni več mogoča; (iv) da tožnica v predlogu za dopustitev revizije ni jasno navedla, katera pravna pravila naj bi bila sploh prekršena s sklepom pritožbenega sodišča oziroma prvostopenjskega sodišča in ni izkazala obstoja sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi izpodbijani odločitvi odstopali, da ni izkazala neenakosti sodne prakse; (v) da tožnica ni zadostila zakonskim zahtevam o vsebini predloga za dopustitev revizije; (vi) da je v konkretnem primeru vložitev predloga za dopustitev revizije očitno nerazumna, da tožnica z njim nima nobene možnosti za uspeh, saj bi ga Vrhovno sodišče zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrnilo; (v) da je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 94/2025 z dne 10. 9. 2025 zavrnilo tožničin predlog za dopustitev revizije, zaradi formalnih pomanjkljivosti. Toženka je po ugotovitvi, da je v konkretnem primeru vložitev predloga za dopustitev revizije očitno nerazumna, Prošnjo zavrnila. Po ugotovitvi, da tožnica ne izpolnjuje objektivnega pogoja za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi 24. člena ZBPP, je toženka Prošnjo na podlagi drugega odstavka 37. člena ZBPP zavrnila kot neutemeljeno.

Tožničine navedbe

3.Tožnica zaradi vseh tožbenih razlogov po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi oziroma razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje in zahteva povračilo stroškov postopka.

4.Uvodoma povzema upravni postopek in izpodbijano odločbo ter navaja, da se toženka ni opredelila do razlogov, s katerimi povzeto, tožnica utemeljuje upravičenost vložitve predloga za dopustitev revizije zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani Pdp 89/2025 z dne 12. 3. 2025, v zvezi z sklepom Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani I Pd 363/2014 z dne 11. 12. 2024. Navaja, da je v revizijskem predlogu predlagala, da Vrhovno sodišče RS revizijo dopusti in sicer z vprašanjem: "Ali je v konkretnem primeru sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da obnove postopka ni več mogoče predlagati, če preteče pet let od dneva, ko je postala odločba pravnomočna (objektivni rok), ali pa bi ob pravilni odločitvi moralo uporabiti deset letni objektivni rok.". Vztraja, da bi sodišče moralo uporabiti 10 letni objektivni rok, ker ga ni, meni, da je s tem poseglo v njeno pravico do sodnega varstva iz 23. člena Ustave RS in v pravico do enakosti pred zakonom (14. člen URS). Meni, da je od odločitve Vrhovnega sodišča RS glede tega mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Ponavlja navedbe iz upravnega postopka, da odločitev sodišča druge stopnje glede tega vprašanja odstopa od sodne prakse Ustavnega sodišča RS, da za odstop od ustaljene sodne prakse ni navedlo nobenih prepričljivih in razumnih razlogov, s čimer je po tožničinem mnenju kršilo tožničino pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave. S sklicevanjem na odločbi Ustavnega sodišča U-I-391/18-16 z dne 14. 11. 2019 in U-I-5/16 z dne 19. 1. 2017 meni, da je treba tudi v primeru obnovitvenega razloga po 10. točki 394. člena ZPP uporabiti 10-letni zastaralni rok, saj da ni razloga za drugačno določitev roka za obnovo po 10. točki 394. člena ZPP, kot pa po 2., 4., ali 9. točki 394. člena ZPP.

Navedbe toženke

5.Toženka na tožbo ni odgovorila.

K I. točki izreka

6.Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) odločilo brez glavne obravnave, ker dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta, med tožnikom in toženko ni sporno.

7.Tožba ni utemeljena.

8.Po presoji sodišča je toženka pravilno zavrnila Prošnjo, zato se sodišče na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge izpodbijane odločbe.

9.Namen brezplačne pravne pomoči po ZBPP je uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati (prvi odstavek 1. člena ZBPP). Sodišče pojasnjuje, da je bil ZBPP sprejet z namenom uresničevanja ustavne pravice do sodnega varstva iz 23. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), ki določa, da ima vsakdo pravico, da o njegovih pravicah, dolžnostih in obtožbah proti njemu brez nepotrebnega odlašanja odloča neodvisno, nepristransko in z zakonom ustanovljeno sodišče, in zaradi varovanja 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah, po kateri ima vsakdo pravico, da o njegovih civilnih pravicah in obveznostih ali v kakršnihkoli kazenskih obsodbah zoper njega odloča neodvisno in nepristransko z zakonom ustanovljeno sodišče. Ustavno sodišče je namreč večkrat poudarilo, da osebam slabega premoženjskega stanja višina sodnih stroškov ne sme predstavljati nepremostljive ovire za dostop do sodišča, kar izhaja ne samo iz 23. člena Ustave, pač pa tudi iz načela enakosti pred zakonom in prepovedi diskriminacije po 14. členu Ustave.

10.ZBPP torej omogoča dejansko in učinkovito izvrševanje pravice do dostopa do sodišča vsakomur, ne glede na njegov premoženjski oz. socialni status ob ustavnem priznanju pravice do sodnega varstva kot človekove pravice in ob upoštevanju načela socialne države kot ustavne zahteve, ki se konkretizira tudi v vsebinski, materialni pravici do enakosti pred zakonom.

11.Z ZBPP so tako celovito in sistemsko urejena vsa vprašanja, povezana z zagotavljanjem pravnega svetovanja in zastopanja po odvetniku in drugih, za to kvalificiranih osebah v smislu uresničevanja pravice do dostopa do sodišča.

12.Država mora stranki zagotoviti strokovno pomoč, kadar je to nujno za dostop do sodišča s sredstvi iz proračuna.

13.Pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči se kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oziroma da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek oziroma se ga udeleževati ali vlagati v postopku pravna sredstva oziroma nanje odgovarjati in je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno-ekonomski položaj oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena (prva alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP). Šteje se, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari, če je očitno, da stranka zlorablja možnost brezplačne pravne pomoči za zadevo, za katero ne bi uporabila pravnih storitev, tudi če bi ji njen materialni položaj to omogočal, ali če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago, ali če je pričakovanje ali zahteva osebe v očitnem nasprotju z načeli pravičnosti in morale (tretji odstavek 24. člena ZBPP). Za zavrnitev prošnje za dodelitev brezplačne pravne pomoči na tej podlagi mora biti očitno, da je zadeva nerazumna, očitno pa pomeni, da je spoznavno na prvi pogled. V tem smislu je treba razlagati tudi nadaljnjo opredelitev pogojev za dodelitev brezplačne pravne pomoči iz prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, to je, da ima prosilec verjetne izglede za uspeh. To pomeni, da (že) verjeten izgled za uspeh zadošča za odobritev brezplačne pravne pomoči oziroma a contrario, da je mogoče prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči kot neutemeljeno zavrniti le, če je očitno, da zadeva nima (niti) verjetnih izgledov za uspeh. V obširni in ustaljeni upravnosodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka (npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva). Organ za brezplačno pravno pomoč pa nima zakonske podlage, da bi podrobno opravil vsebinsko presojo verjetnosti uspeha, ki bi presegala standard očitnosti.

14.Obseg oziroma meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom očitne nerazumnosti, ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Ta pravni standard mora pristojni organ v vsaki zadevi posebej napolniti ob uporabi kriterijev določenih v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, ki pa so brez izjeme ponovno vezani na pojem očitnosti. Organ za brezplačno pravno pomoč s svojo presojo ne sme poseči v vsebino sodnega varstva, ki ga želi prosilec doseči z brezplačno pravno pomočjo.

15.Tudi po presoji sodišča je odločitev toženke o zavrnitvi Prošnje zaradi očitne nerazumnost v smislu prve alineje prvega odstavka 24. člena ZBPP, pravilna in zakonita ter prepričljivo obrazložena. Ni namreč sporno (tožnica tega ne prereka), da je Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 94/2025 z dne 10. 9. 2025 tožničin predlog za dopustitev revizije zaradi formalnih pomanjkljivosti zavrnilo. Že zato se izkaže za pravilno odločitev toženke, da Prošnja ne izpolnjuje zahteve po očitni nerazumnosti, saj je vložena za procesno dejanje v zvezi s katerim tožnica nima verjetnih izgledov za uspeh, in zato ni (bilo) razumno vložiti predloga za dopustitev revizije, ki je bil, kar ni sporno, s sklepom Vrhovnega sodišča RS VIII DoR 94/2025 z dne 10. 9. 2025, zavrnjen. Sodišče dodaja, da je tožnica tožbo vložila 19. 1. 2026, ko je bila o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije (za vložitev katerega je prosila, da se ji dodeli brezplačna pravna pomoč), že seznanjena. Sodišče pojasnjuje, da se v tem upravnem sporu presoja zakonitost odločbe o zavrnitvi Prošnje, zato se do preostalih trditev tožnice, navedene v II. točki tožbe, in sicer: navedbe v zvezi z utemeljenostjo predloga za dopustitev revizije (ki ga je sicer Vrhovno sodišče RS s sklepom VIII DoR 94/2025 z dne 10. 9. 2025 že zavrnilo); navedbe v zvezi z uporabo 10 letnega roka za obnovo postopka, ne opredeljuje, ker niso bistvene za presojo v tem upravnem sporu. Sodišče se do preostalih tožbenih razlogov ne opredeljuje, ker niso konkretizirani do te mere, da bi bil sodni preizkus mogoč.

16.Sodišče je na podlagi obrazloženega po ugotovitvi, da je po pravilnem postopku izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena, na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

K II. točki izreka

17.Sodišče je na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1 zaradi zavrnitve tožbe odločilo, da trpi tožeča stranka svoje stroške tega sodnega postopka.

-------------------------------

1 Tako sklepa Ustavnega sodišča RS, Up 40/97 z dne 7. 3. 1997 in Up 103/97 z dne 26. 2. 1998.

2 Tako Aleš Galič, oprostitev stroškov in brezplačno pravno pomoč v pravdnem postopku kot izraz načela socialne države, Pravnik št. 4-5, 1998.

3 Več o tem dr. Aleš Galič: Pravica do sodnega varstva v novejši praksi evropskega sodišča za človekove pravice, Pravosodni bilten št. 4/2013 str. 83 do 113 in Ustavno procesno pravo, GV založba, Ljubljana, 2004, str. 87 do 88

4 Več o tem Predlog zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP) - EPA 1301 št. 751-01/99-1 z dne 31. 8. 2000.

5 Glej tudi odločitev Upravnega sodišča RS v zadevah I U 357/2013, II U 67/2014, II U 177/2015 in II U 138/2018.