Jedro

Ker je na pritožniku trditveno in dokazno breme, svojih nekonkretiziranih trditev pa pritožnik tudi ni v ničemer dokazal, Vrhovno sodišče ugotavlja, da verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 32. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, predlagane v zvezi s tožbo zoper odločbo Finančne uprave Republike Slovenije (v nadaljevanju prvostopenjski organ), št. DT 64-42152-03361/2016 z dne 26. 4. 2017. S to odločbo je bila pritožniku odmerjena dohodnina od dobička iz kapitala od odsvojitve nepremičnine od davčne osnove 132.070,83 EUR po stopnji 15 % v znesku 19.810,62 EUR, in odločeno da mora biti odmerjena dohodnina plačana v 30-ih dneh od vročitve odločbe, da bodo po preteku 30-dnevnega roka zavezancu zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe ter da pritožba ne zadrži izvršitve te odločbe. Pritožniku je bila na njegovo zahtevo davčna izvršba navedene obveznosti odložena do rešitve pritožbe zoper navedeno odločbo prvostopenjskega organa. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT-499-05-72/2017 z dne 14. 5. 2018 pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo kot neutemeljeno zavrnilo.

2. Z zahtevo za izdajo začasne odredbe je pritožnik predlagal, da se izvršitev izpodbijane upravne odločbe prvostopenjskega organa odloži do izdaje pravnomočne sodne odločbe.

3. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ugotavlja, da pogoji iz drugega odstavka 32. člena ZUS-1 niso izpolnjeni. Glede trditev pritožnika, da bi se mu z izvršitvijo akta prizadejala težko popravljiva škoda, saj mu je bila naložena davčna obveznost v višini 19.810,62 EUR, kar bi lahko ogrozilo njegovo vsakdanje življenje in preživljanje ter da mu zaradi tega grozi osebni stečaj, je sodišče prve stopnje ugotovilo, da gre za pavšalne navedbe, ki jih pritožnik ni dokazal. Zgolj pritožnikovo pričakovanje navedenih posledic pa po presoji sodišča prve stopnje ne predstavlja težko popravljive škode. Glede varovanja javnega interesa z naloženo 2 % letno obrestno mero za čas odloga plačila davčne obveznosti pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da s tem javni interes ni varovan.

4. Pritožnik v pritožbi, ki jo vlaga zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, meni, da je izkazal nastanek težko popravljive škode. Pojasnjuje, da je z naloženo davčno obveznostjo ogroženo njegovo vsakodnevno življenje in preživljanje ter da mu grozi osebni stečaj, s čimer je dejanska nepopravljiva škoda izkazana. Zatrjuje, da je v primeru odloga plačila davčne obveznosti upoštevana javna korist, saj je določena 2 % obrestna mera. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Predlaga, naj Vrhovno sodišče pritožbi ugodi tako, da zahtevi za izdajo začasne odredbe ugodi.

**K I. točki izreka:**

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Kot je navedlo že sodišče prve stopnje, je na podlagi drugega odstavka 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo mogoče odložiti izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

7. Začasna odredba po 32. členu ZUS-1 predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji, začasno odloži izvršitev dokončnega upravnega akta (drugi odstavek). Odločanje o začasni odredbi zahteva restriktiven pristop. Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode, ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

8. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej. Glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča gre za takšno škodo, če je ta resna in tožniku neposredno preti, začasno odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Podana mora biti torej neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

9. V obravnavanem primeru pritožnik s tožbo izpodbija dokončno odločbo tožene stranke, s katero ji je ta naložila v plačilo dohodnino od dobička iz kapitala v skladu s 132. členom Zakona o dohodnini.

10. Vrhovno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da pritožnik s svojimi navedbami ni izkazal verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Pritožnik je zgolj pavšalno navedel, da bo njegovo preživljanje ogroženo in da mu grozi osebni stečaj, pri tem pa ni izkazal vzročne zveze med naloženo davčno obveznostjo in začetkom osebnega stečaja, pri katerem gre za bodočo negotovo dejstvo, s katerim pa ni mogoče utemeljevati težko popravljive škode. Ker je na pritožniku trditveno in dokazno breme, svojih nekonkretiziranih trditev pa pritožnik tudi ni v ničemer dokazal, Vrhovno sodišče ugotavlja, da verjetnost nastanka težko popravljive škode ni izkazana.

11. Pritožnik ni izkazal že obstoja prvega pogoja iz 32. člena ZUS-1 za izdajo začasne odredbe (težko popravljive škode) glede na okvir presoje, zato sodišču prve stopnje tudi ni bilo treba tehtati prizadetosti javnega interesa in koristi nasprotnih strank.

12. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena ZUS-1 in potrdilo izpodbijani sklep.

**K II. točki izreka**:

13. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka (154. člen in prvi odstavek 165. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).