Jedro

Glede na trditveno podlago tožeče stranke (da je bilo soglasje dano v zmoti glede strokovnosti druge toženke oziroma glede strokovnosti pri njej zaposlenega geometra, ki je opravil meritve in da je bila v zmoti, da ji je bila pokazana prava meja) in glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (da tožeča stranka ni mogla biti v zmoti, saj so bile meritve opravljene strokovno in ji je bila pokazana prava, katastrska meja) je tožbeni zahtevek za razveljavitev danega soglasja neutemeljen. Nižji sodišči sta ob tem tudi pravilno presodili, da motivi oziroma nagibi (pričakovanja tožeče stranke, da bo ohranila enako površino nepremičnine) ne vplivajo na veljavnost danega soglasja.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se razveljavi soglasje, ki ga je podpisala v upravnem postopku za prenos posestne meje v naravo po podatkih iz zemljiškega katastra.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti tej sodbi je drugi tožnik iz razloga zmotne uporabe materialnega prava vložil pravočasno revizijo s predlogom, naj ji revizijsko sodišče ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno, da razveljavi sodbi nižjih sodišč in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. V reviziji navaja, da je bilo zemljišče tožeče stranke po opravljenih meritvah v upravnem postopku zmanjšano za površino 7m2. Tožeča stranka je kupila zemljišče v izmeri 401m2, ki se je v tej velikosti tudi uporabljalo in bilo ograjeno z ograjo. G. d.o.o. tožeči stranki ni pokazala meje v naravi po podatkih iz zemljiškega katastra. V postopku se je ugotovilo, da je manjkajoča površina na strani, kjer je tožeča stranka premikala ograjo v prepričanju, da je pokazana meja s strani G. d.o.o. pravilna. Gre za strokovno napako druge toženke, saj drugače ni moč pojasniti razlike v površini. Tožeča stranka je soglasje podpisala v zmoti. Verjela je geometru, ki ji je povedal, da je manjkajoči del v posesti sosedov Š., sodni izvedenec v nepravdnem postopku pa je pri ogledu povedal, da je površina dejansko v posesti P. K.. Ob takšnem stanju tožeči stranki ni bilo potrebno premikati meje s sosedo P. K..

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki (375. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP)), ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je pri odločanju o reviziji vezano na relevantno dejansko stanje (tretji odstavek 370. člen ZPP), kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in glede katerega je bil tudi uspešno opravljen preizkus pritožbenega sodišča. Zato ni upoštevalo vseh revizijskih navedb, ki kakorkoli presegajo oziroma odstopajo od ugotovitev iz izpodbijanih sodb (npr. da G. d.o.o. tožeči stranki ni pokazala meje v naravi po podatkih iz zemljiškega katastra; da gre za strokovno napako, saj drugače ni moč pojasniti razlike v površini; da sta soglasje podpisali v zmoti).

Nižji sodišči sta ugotovili dejansko stanje, ki ga je mogoče v bistvenem povzeti v naslednjem: - tožeča stranka je pri prvi toženki predlagala prenos posestne meje med parc. št. 694/11 v solastnini tožeče stranke in parc. št. 694/12 v lasti P. K. v naravo po podatkih iz zemljiškega katastra, - postopek, v katerem je druga toženka odmerila mejo in jo prenesla v zemljiški kataster Š33. člen Zakona o zemljiškem katastru (Uradni list SRS, št. 16/74 in nasl.)Ć, se je končal s podpisi (so)lastnikov na zapisniku, da se strinjajo s pokazano mejo in z zamejničenjem s trajnimi mejnimi znamenji, - na podlagi meritev se dejanska meja (po obstoječi ograji) ni ujemala z mejo iz zemljiškega katastra in se je morala premakniti v škodo zemljišča tožeče stranke, - tožeča stranka se je strinjala s takšno spremembo meje, ker je pričakovala, da bo podobno rešena tudi meja na drugi strani njene parcele s sosedom R. Š., lastnikom parc. št. 694/10, in da ji bo ostala enaka kvadratura parcele, - meritve so bile opravljene brez napake in strokovno, tožeči stranki je bila pokazana prava, katastrska meja, - v kasnejšem nepravdnem postopku, v katerem je tožeča stranka urejala sporno mejo s sosedom R. Š., je sodišče s pravnomočnim sklepom določilo, da na podlagi kriterija zadnje mirne posesti meja med obema parcelama poteka po obstoječi ograji, - meja s sosedom R. Š. ne poteka po katastrski meji, temveč je ograja za nekaj cm pomaknjena v parcelo tožeče stranke, - do razlike 7m? je prišlo zato, ker sta se vodila dva postopka, ki določata mejo po različnih kriterijih (v upravnem postopku po podatkih iz zemljiškega katastra, v sodnem postopku pa po zadnji mirni posesti).

Drugi tožnik sicer vlaga revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, vendar v njej tega razloga ne konkretizira, temveč samo (in tudi povsem po nepotrebnem) ponavlja dejanske ugotovitve nižjih sodišč. Ker pa gre za razlog, na katerega revizijsko sodišče pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), je sodišče revizijo v tem delu preizkusilo in ugotovilo, da neutemeljeno očita nižjima sodiščema zmotno uporabo materialnega prava.

Pravno podlago za presojo konkretne zadeve predstavlja določilo 61. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR, v povezavi s 1060. členom Obligacijskega zakonika, Uradni list RS, št. 83/01 in nasl.). Glede na trditveno podlago tožeče stranke (da je bilo soglasje dano v zmoti glede strokovnosti druge toženke oziroma glede strokovnosti pri njej zaposlenega geometra, ki je opravil meritve, in da je bila v zmoti, da ji je bila pokazana prava meja) in glede na dejanske ugotovitve nižjih sodišč (da tožeča stranka ni mogla biti v zmoti, saj so bile meritve opravljene strokovno in ji je bila pokazana prava, katastrska meja) je tožbeni zahtevek za razveljavitev danega soglasja neutemeljen. Nižji sodišči sta ob tem tudi pravilno presodili, da motivi oziroma nagibi (pričakovanja tožeče stranke, da bo ohranila enako površino nepremičnine) ne vplivajo na veljavnost danega soglasja (53.člen ZOR).

Ker je revizija neutemeljena, jo je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.