Jedro

Ob dejanski ugotovitvi sodišč, da sta si oba zakonca prizadevala za skupno preživljanje sebe in otrok in da sta si oba prizadevala za gradnjo hiše ter nobenemu ni mogoče očitati, da bi v obdobju gradnje zanemarjal bodisi gradnjo, bodisi družino, je njun prispevek uravnotežen. Na podlagi ugotovljenih dejstev o veliko večjem finančnem prispevku toženca, ki je tudi z delom sodeloval pri gradnji, ni razlogov, da bi bil tožničin delež na hiši večji. Zato je zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju zakoncev v obravnavanem primeru ustrezna. Zakonodajalec je omogočil, da se jo ovrže le v tistih primerih, ko dejansko gradi le eden od zakoncev ali ko gre za očitno nesorazmerje pri denarnih vložkih ali pri delu.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala ugotovitev, da je bila med trajanjem zakonske skupnosti med pravdnima strankama pridobljena nepremičnina: hiša ..., vknjižena v zemljiškoknjižnem vložku št. 605 k.o..., parcela št. 805/7 njiva 1536 m2, 826/6 pašnik 300 m2 in parcela št. 805/9 stanovanjska stavba 85 m2 in gospodarsko poslopje 22 m2, na kateri je delež tožnice 8/10 in delež toženca 2/10. Zato je zavrnilo zahtevek, da bi moral toženec izstaviti listino, na podlagi katere bi se tožnica vknjižila kot lastnica do 8/10. Proti tej sodbi se je pritožila tožeča stranka, toda sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo.

Proti sodbi pritožbenega sodišča, s katero je postala pravnomočna sodba prvega sodišča, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo. Predlaga, naj ji revizijsko sodišče ugodi in spremeni izpodbijani odločbi, tako da bo ugodilo zahtevku tožeče stranke, podrejeno pa naj ju razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je med dokazi upoštevalo dokaze tožene stranke, ki so bili predloženi šele po prvi glavni obravnavi, torej v nasprotju z 286. členom Zakona o pravdnem postopku. Gre za kredit v znesku 30.000 nemških mark iz leta 1984, za katerega je bila dokumentacija predložena šele 24.10.2000, poleg tega je predložena dokumentacija tako pomanjkljiva, da ni mogoče ugotoviti, na kaj se kredit nanaša. Prav tako ni listin za kredit, najet 30.1.1988, in ni mogoče razbrati namembnosti.

Revizija trdi, da sodišče nekritično zaključuje, češ da to ni bistveno, ker sta oba zakonca delala po svojih najboljših močeh. Toda zakaj zakon omogoča ugotavljanje višjega deleža od polovice? Pri tem tožeča stranka trdi, da je delala po 18 ur dnevno in se je vsemu odrekala, toženec pa le 8 ur. Zato je ona danes invalidka, on pa je v dobri formi. Revizija meni, da se tudi računsko ne izidejo razlogi sodišča. Tožnik je dokazal za 51.000 nemških mark investicij oziroma, če bi upoštevali njegovo verzijo 104.000 nemških mark, hiša pa je vredna 270.000 nemških mark. Tožnica trdi, da je razliko ustvarila ona z delom v Nemčiji, da je njen oče prispeval les za hišo in da so on in drugi sorodniki ter vaščani pomagali pri gradnji hiše. Ta brezplačna pomoč ima svoj razlog in tožničini bratje so vsi izpovedali, da so pomagali njej. Zato revizija opozarja na sodno prakso, ki upošteva prispevek sorodnikov enemu od zakoncev in na vračanje posameznih daril, za katere ni razloga, da bi jih vrnila tožnica, temveč tisti, ki je v sorodstvu bolj oddaljen.

Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) je bila revizija vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Tožeča stranka očita sodišču, da je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni upoštevalo, da mora po 286. členu ZPP stranka najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa pomembna dejstva in ponuditi dokaze. Trdi, da je toženi predložil dokaze o kreditu iz leta 1984 v znesku 30.000 nemških mark in za kredit najet 30.1.1988 šele dne 24.10.2000, ter da sta dokaza pomanjkljiva, ker ne izkazujeta namena kredita. Ta očitek ni utemeljen zaradi več razlogov. Predvsem je treba upoštevati, da se je pravda začela pred uveljavitvijo ZPP, zato je treba upoštevati tretji odstavek 499. člena ZPP, po katerem morata pravdni stranki navajati nova dejstva in predlagati dokaze ter se izjaviti o njih najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo po uveljavitvi novega procesnega zakona. V obravnavani zadevi je bil ta narok 11.10.1999, ko je tožeča stranka v spis predložila dokazila o najetih posojilih in ko poravnava ni uspela. Sledila je obravnava, na kateri so bile zaslišane priče, ki jih je predlagala tožeča stranka. Na glavni obravnavi dne 20.4.2000 pa se je ugotovilo, da v spisu ni dokazila o kreditu 30.000 nemških mark z dne 30.7.1984 in po tem, ko je toženčeva pooblaščenka pokazala listino, je tožeča stranka priznala tudi ta kredit, ni pa priznala kreditov, ki so bili vzeti po letu 1987. Priznanih dejstev ni treba dokazovati. Poleg tega sodišče ni oprlo svoje dokazne ocene na listine o najetih kreditih, temveč na toženčevo izpoved, saj je pomembno, kako so bili odplačani. Ne nazadnje pa se revizijsko sodišče tudi strinja s pritožbenim sodiščem, ki je pojasnilo, da vprašanje kreditov ni bistveno. Bistveno je, da sta si v zvezi z gradnjo hiše prizadevala oba zakonca in da nobenemu od njiju ni mogoče očitati, da bi zanemarjal družino.

Materialno pravo sta sodišči prve in druge stopnje pravilno uporabili, ko sta se oprli na drugi odstavek 51. člena in na 55. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS št. 13/94 do 64/2001), ki določata, da je skupno premoženje zakoncev tisto premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze in da se skupno premoženje zakoncev vpiše v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev. Zanimivo je, da sta pravdni stranki to storili tedaj, ko je bila gradnja v teku in se je nagibala proti koncu in da tožnica darilne pogodbe z dne 18.4.1984 ni izpodbijala (utemeljitev prve sodbe v tretjem in četrtem odstavku na 6. strani). Zato je toliko manj razumljiv tožbeni zahtevek, da je tožničinih 8/10 gradnje.

Sodišči prve in druge stopnje sta ugotavljali delež zakoncev na skupnem premoženju na podlagi 59. člena ZZZDR za ves čas trajanja zakonske skupnosti pravdnih strank, po katerem se šteje, da sta deleža zakoncev enaka, če eden od njiju ne dokaže, da je prispeval v drugačnem razmerju. Pri tem sodišče druge stopnje pravilno opozarja na drugi odstavek tega člena, po katerem sodišče ne upošteva le dohodka vsakega zakonca, temveč tudi druge okoliščine, kot na primer pomoč, ki jo zakonec daje drugemu zakoncu, varstvo in vzgojo otrok, opravljanje domačih del, skrb za ohranitev premoženja in vsako drugo obliko dela in sodelovanja pri upravi, ohranitvi in povečanju skupnega premoženja. Ob dejanski ugotovitvi sodišč, da sta si oba zakonca prizadevala za skupno preživljanje sebe in otrok in da sta si oba prizadevala za gradnjo hiše ter nobenemu ni mogoče očitati, da bi v obdobju gradnje zanemarjal bodisi gradnjo, bodisi družino, je njun prispevek uravnotežen. Na podlagi ugotovljenih dejstev o veliko večjem finančnem prispevku toženca, ki je tudi z delom sodeloval pri gradnji, ni razlogov, da bi bil tožničin delež na hiši večji.

Tožničina trditev, češ da je ona delala po 18 ur, toženec pa le 8 ur na dan, nima opore v dejanskih ugotovitvah sodišč, pomoč tožničinih sorodnikov in vaščanov pa ni bila namenjena samo njej in tudi ni ostala brez plačila. Zato je zakonska domneva o enakih deležih na skupnem premoženju zakoncev v obravnavanem primeru ustrezna.

Zakonodajalec je omogočil, da se jo ovrže le v tistih primerih, ko dejansko gradi le eden od zakoncev ali ko gre za očitno nesorazmerje pri denarnih vložkih ali pri delu.

Tako se izkaže, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena revizija, in ne razlogi na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo.