Jedro

Tožnik v pritožbi in reviziji ne more nadomestiti izostalih trditev o subjektivnem in objektivnem elementu oderuške pogodbe.

Predmet odškodninskega zahtevka zaradi prevare je drugačen od povračilnega zahtevka zaradi prevare razbitega posla. Zato v primeru zamude prekluzivnega roka za vložitev tožbe za izpodbijanje pogodbe in vrnitev plačanega odškodninski zahtevek ne more nadomestiti povračilnega.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožnik mora povrniti toženki 1.679,94 EUR stroškov revizijskega odgovora v roku 15 dni od prejema te sodbe, od 16. dne dalje pa tudi zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti dogovora o izvensodni poravnavi, ki sta ga pravdni stranki sklenili 16. 4. 2003 in posledično zahtevano vrnitev na tej podlagi plačanega zneska 75,746.890,80 SIT (sedaj 316.086,17 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 6. 2003 dalje. Zavrnilo je tudi takoimenovani podrejeni tožbeni zahtevek za plačilo istega zneska kot odškodnine zaradi zatrjevane, a nedokazane prevare ter še odločilo o pravdnih stroških.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjsko sodbo.

3. Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjski sodbi uveljavlja vse revizijske razloge in predlaga spremembo izpodbijane sodbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku, podrejeno pa razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarja, da je v pritožbi jasno navedel, da gre za ničnost dogovora zaradi oderuštva, kar da je izkazano z izvedenskim mnenjem. Povzema pritožbene trditve o vrednostih iz tega mnenja, glede subjektivnega elementa pa se sklicuje na dele svoje izpovedi o tem, da je toženka izjavila, da bo uporabila vsa pravna sredstva za preprečitev predaje objekta, da si objekta tožnik ni mogel ogledati, ker mu niso dovolili vstopa v območje luke ter da se je zavedal, da gre v tem primeru za odnos velik in majhen. Toženka je torej izkoristila njegov položaj in odvisnost ter si zagotovila nesorazmerno korist. V zvezi z zavrnitvijo podrejenega tožbenega zahtevka revizija graja razloge pritožbenega sodišča, da je tožnik v pritožbi brez razloga polemiziral z ugotovitvami, da sta pri nastajanju poravnave aktivno sodelovali obe pravdni stranki in pri tem zasledovali lastne interese ter da je bil dogovor sklenjen z medsebojnim popuščanjem. S takimi razlogi po oceni revizije pritožbeno sodišče ni odgovorilo na pritožbene trditve, zaradi česar se sodba ne da preizkusiti. Tožnik opozarja, da so grajani razlogi v prvostopenjski sodbi v nasprotju z listinami v spisu in izjavami prič. Zato meni, da je prisiljen svoje navedbe ponoviti in nato dobesedno prepiše dobro stran svoje pritožbe. V nadaljevanju revizija vztraja, da pri tožniku ni šlo za prostovoljno udeležbo na pogajanjih in za njegovo aktivno sodelovanje. Vzrok tožnikovega ravnanja je bil le v protipravnem ravnanju toženke in v njenih pritiskih (prepovedi vstopa, preprečevanju prevzema nepremičnine v posest), kar je tožnik izčrpno pojasnil in utemeljil. Nerazumljivi so razlogi pritožbenega sodišča, zakaj lahko toženka zahteva povrnitev vlaganj od tožnika in ne od prejšnjih lastnikov, ki jih dejansko dolgujejo. Tožnik izpodbija še razloge pritožbenega sodišča, zakaj pri predložitvi dokumentacije za izvedenca toženka ni bila prekludirana.

4. Ker je v tej zadevi sodišče prve stopnje sodbo izdalo pred 1. 10. 2008, je treba uporabiti Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v vsebini, kot je veljala pred uveljavitvijo novele ZPP-D (drugi odstavek 130. člena navedene novele). Zato je bila revizija vročena ne samo nasprotni stranki, ampak tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije. To se o njej ni izjavilo, toženka pa je vložila odgovor, v katerem obrazloženo predlaga zavrnitev revizije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Pravna prednica tožnika družba G. d.o.o. je v stečajnem postopku proti družbi V. iz Zagreba kupila skladišče ... S toženko je 16. 4. 2003 sklenila dogovor o izvensodni poravnavi, v katerem pogodbenika ugotavljata, da je toženka v zadnjih letih to skladišče upravljala in vzdrževala na svoje stroške, da ga je delno tudi uporabljala, da se stroški upravljanja in najema pobotajo, za vložena sredstva v vzdrževanje skladišča pa se je nova lastnica zavezala toženki plačati 324.000 EUR. Navedeni znesek je na podlagi pogodbe o odstopu obveznosti z 11. 6. 2003 toženki plačala družba B. d.d., ki je bila že novi kupec skladišča. Družba G. d.o.o. je bila na podlagi Zakona o finančnem poslovanju podjetij v letu 2005 izbrisana iz sodnega registra. Njeni edini družbenik je bil tožnik, ki je zato tudi njen pravni naslednik. V pravkar opisanih dogajanjih pa je tudi sam sodeloval kot direktor družbe G. d.o.o. 7. Tožnik je tožbo za ugotovitev ničnosti dogovora o izvensodni poravnavi in povračilni zahtevek na vrnitev na tej podlagi plačanega zneska utemeljeval s trditvami o nemoralnem ravnanju toženke pri sklepanju poravnave, saj skladišča nikoli ni vzdrževala ali upravljala. Te okoliščine naj bi prikazovala lažno, tožnik pa jih zaradi preprečevanja dostopa ni mogel preveriti in se je zato lahko zanesel le na toženkine izjave. Opredelil je, da gre za ničnost v smislu 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Po odgovoru toženke, v katerem je med drugim ugovarjala tudi zamudi enoletnega prekluzivnega roka za izpodbijanje pogodbe zaradi zatrjevanih napak volje, je tožnik postavil še podrejeni tožbeni zahtevek, v katerem je zahteval le plačilo enakega zneska, pri tem pa je kot novo pravno podlago navedel odškodnino zaradi prevare in se skliceval na drugi odstavek 49. člena OZ. V postopku na prvi stopnji glede primarnega zahtevka ni uspel zato, ker njegovi razlogi ne predstavljajo ničnostnih razlogov iz 86. člena OZ, temveč bi lahko pomenili le razloge o napaki volje, za kar pa je po 94. členu OZ sankcija le izpodbojnost. Tožnik tudi s tožbo za razveljavitev dogovora ne bi mogel uspeti, ker mu je pravica vložiti tako tožbo zaradi poteka prekluzivnega roka iz 99. člena OZ prenehala. Sodišče prve stopnje je še dodalo, da tožnik ni niti zatrjeval niti dokazal ničnosti zaradi morebitnega oderuštva po 119. členu OZ.

8. Tožnik v pritožbi ni več vztrajal pri ničnostnih razlogih iz 86. člena OZ, začel pa je zatrjevati, da gre dejansko za oderuško pogodbo po 119. členu OZ, ki je torej tudi nična. Tožnik naj bi to smiselno uveljavljal, izhaja pa iz izvedenskega mnenja, iz katerega je tožnik v pritožbi povzel nekatere ugotovitve. Tako stališče je pritožbeno sodišče zavrnilo, med drugim tudi z utemeljitvijo, da morata biti za dejanski stan oderuštva podana subjektivni in objektivni element, tožnik pa ni navedel nobenih trditev v smeri, da naj bi toženka izkoristila stanje druge pogodbenice, kot so npr. stiska, odvisnost itd. 9. Revizijsko sodišče pritrjuje pravkar povzetim razlogom pritožbenega sodišča in dodaja, da tožnik v postopku na prvi stopnji tudi ni zatrjeval objektivnega elementa o očitnem nesorazmerju pridobljene koristi. Postavil je le pavšalno (in neresnično) trditev, da vlaganja sploh ni bilo. Zato so pravilni tudi razlogi prvostopenjskega sodišča, da tožnik ni niti zatrjeval (nobenega od elementov) oderuštva. Manjkajočih trditev o subjektivnem elementu oderuštva v reviziji ne more nadomestiti s povzemanjem nekaterih iztrganih delov svoje izpovedi. Izpoved stranke je le dokaz, ne pa navedba. Prav tako v postopku na prvi stopnji izostalih trditev o objektivnem elementu oderuštva tožnik v pritožbi ni mogel nadomestiti s sklicevanjem na svojo razlago nekaterih delov izvedenskega mnenja, ker je tudi mnenje samo dokaz in ne navedba stranke. Odločitvi obeh sodišč o neutemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka za ugotovitev ničnosti in z njo povezanega povračilnega zahtevka oziroma o neutemeljenosti tega dela pritožbe sta zato materialnopravno skladni s 86. in 119. členom OZ.

10. Tožnik v postopku na prvi stopnji s takoimenovanim podrejenim tožbenim zahtevkom za plačilo odškodnine zaradi prevare ni uspel zato, ker je sodišče na podlagi ocene vseh izvedenih dokazov zaključilo, da je šlo pri pogajanjih in dogovoru za običajen posloven dogodek in ne za prevaro. Kljub temu je s pomočjo izvedenca ugotavljalo tudi, da in koliko je toženka vložila v vzdrževanje objekta, pri čemer je še delno povečala vrednost objekta. Sodišče druge stopnje je v drugem odstavku na tretji strani svoje odločbe povzelo ključne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in potrdilo, da toženka ni povzročila zmote pri tožnikovi pravni prednici in jo s tem napeljala k sklenitvi pogodbe (tožnikov interes za čimprejšnji prevzem skladišča – zaradi nadalje prodaje, znižanje prvotno zahtevanih 500.000 EUR na 324.000 EUR, zbrana celotna dokumentacija glede vlaganj stroškov uporabe in zavarovanj, oba pogodbenika sta na sestanku pregledala ves zahtevek, se dogovorila o posameznih postavkah in skupaj prišla do končnega zneska, stroški so po dokumentaciji toženke znašali 399.176 EUR).

11. S pravkar povzetimi razlogi pritožbenega sodišča se strinja tudi revizijsko sodišče. Prevara v smislu prvega odstavka 49. člena OZ je zavestna povzročitev (ali vzdrževanje) zmote pri drugi stranki, da ta sklene pogodbo. Gre torej za naklepno ravnanje, vendar takega zaključka prej naštete odločilne dejanske okoliščine v tej zadevi ne potrjujejo. Ker gre pri prevari za naklepno ravnanje, torej nedopustno krivdno ravnanje, je stranka zanj tudi odškodninsko odgovorna. Tako OZ v drugem odstavku 49. člena določa, da ima stranka, ki je v prevari sklenila pogodbo, pravico zahtevati povrnitev nastale škode. To pravico ima poleg izpodbojnega in z njim povezanega povračilnega zahtevka (če sta bila uveljavljana pravočasno). Povračilni zahtevek zaradi izpodbite pogodbe namreč ni isti kot odškodninski zahtevek. Ne gre samo za različno pravno naravo obeh zahtevkov, ampak tudi za različno dejansko podlago. Odškodninski zahtevek je zahteva za povračilo škode, ki pa ne pomeni pogodbenega zneska iz sporne pogodbe, temveč navadno škodo ali izgubljeni dobiček v smislu 168. člena OZ. V primeru odškodninskega zahtevka zaradi prevare je v literaturi govor o negativnem, pa tudi o pozitivnem pogodbenem interesu(1). Predmet odškodninskega zahtevka je torej drugačen, ne pa enak povračilnemu. Zato ga tudi ne more nadomestiti. Drugačno razumevanje je napačno že iz preprostega razloga, ker bi se sicer lahko v primeru zamude prekluzivnega roka za tožbo za razveljavitev pogodbe in posledično vrnitev plačanega zneska prisilno določbo o izgubi pravice izigralo in isti zahtevek uveljavljalo v okviru daljšega zastaralnega roka za odškodninsko terjatev.

12. Kljub razliki med povračilnim in odškodninskim zahtevkom je tožnik v podrejenem tožbenem zahtevku z opredelitvijo kot odškodnino zaradi prevare uveljavljal enak znesek kot v primarnem tožbenem zahtevku, katerega predmet je bilo vračilo zneska, ki je bil plačan na podlagi sporne poravnave. Pri tem niti ni navedel, da oziroma katero škodo uveljavlja. Ugibanje nasprotne stranke v eni od vlog, kaj naj bi v podrejenem tožbenem zahtevku uveljavljani znesek lahko pomenil, ne more nadomestiti manjkajoče trditve tožnika. Lahko pa bi ga opozorilo na pomanjkljive trditve, vendar je tožnik to prezrl. Za utemeljenost podrejenega tožbenega zahtevka tako manjkata že dva elementa (od skupaj kumulativno zahtevanih štirih elementov) za obstoj odškodninske terjatve: ni dokazana prevara kot nedopustno ravnanje povzročitelja in ni niti zatrjevano, katera škoda je tožniku nastala.

13. Neutemeljene so revizijske trditve, da naj pritožbeno sodišče ne bi odgovorilo na pritožbene trditve o nasprotju razlogov v prvostopenjski sodbi o aktivnem sodelovanju pri dogovoru ter medsebojnem popuščanju z izjavami prič in z listinami, ker so te ostale na pavšalni, torej premalo konkretizirani ravni. Tega tožnik ne more nadomestiti na način, da dobesedno prepiše eno stran svoje pritožbe. Še vedno so njegove trditve pavšalne. Kaj so bila odločilna dejstva za presojo o neobstoju prevare, je pritožbeno sodišče pojasnilo in to tudi po mnenju revizijskega sodišča zadostuje. Zato ne gre za zatrjevano procesno kršitev. Razlogi pritožbenega sodišča, zakaj je bil tožnik dolžan plačati (tudi) dolgove prejšnjega lastnika skladišča, so jasni: ker se je tako zavezal v 2. in 3. točki poravnave (tretji odstavek na tretji strani pritožbene sodbe). Tudi tu ne gre za procesne kršitve. Glede na nezatrjevano vrsto škode pa so nepomembni tudi revizijski očitki v zvezi z vprašanjem pravočasnosti predložene dokumentacije za izdelavo izvedenskega mnenja.

14. Sodišči prve in druge stopnje sta po vsem obrazloženem z zavrnitvijo tudi podrejenega tožbenega zahtevka in tega dela pritožbe pravilno uporabili materialno pravo iz drugega odstavka 49. člena OZ. Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo skupaj z njegovimi priglašenimi revizijskimi stroški. O stroških revizijskega odgovora toženke je na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in odvetniške tarife odločilo kot v izreku pod točko 2 te sodbe.

Op. št. (1): Dolenc V. Juhart et. alt: Obligacijski zakonik s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 358; Cigoj: Veliki komentar ZOR, Prva knjiga, ČZ Uradni list SRS, Ljubljana 1984, stran 269.