Jedro

Uspeha celotnega dokaznega postopka tožeča stranka ne more uspešno ovreči s stališčem o pomenu dejstva, da je v stečaju sporni stroj tožeča stranka vodila kot premoženje stečajnega dolžnika. Podlaga za to bi bila lahko realizirana kupoprodajna pogodba, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehala, ker sta sta jo pogodbeni stranki prenovili z najemno (zakupno) pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške, ki so ji nastali v pritožbenem postopku.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni in podrejeni zahtevek, ki se glasita: „Tožena stranka K. J. je dolžna tožeči T. d.o.o. - v stečaju izročiti stroj – CNC stružnico, Tip TNS 60 D, št. stroja 1149 Traub, fi=200 mm, I=600 mm, PC Traub Sistem TX-8D, letnik 1988, v roku 15 dni.“ (I. točka izreka).

„Tožena stranka K. J. je prost svoje obveznosti iz točke I, če plača toženi stranki T. d.o.o. - v stečaju znesek 8.267,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 5. 2011 v roku 15 dni.“ (II. točka izreka).

Ugotovilo je, da obstoji izločitvena pravica tožeče stranke po nasprotni tožbi K. J. na stroju – CNC stružnici, Tip TNS 60 D, št. stroja 1149 Traub, fi=200 mm, I=600 mm, PC Traub Sistem TX-8D, letnik 1988 iz stečajne mase tožene stranke po nasprotni tožbi T., d.o.o. - v stečaju (III. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da plača toženi stranki 579,04 EUR pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Tožeča stranka se je zoper sodbo pritožila, uveljavljala je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagala, da ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in ugodi tožbenemu zahtevku tožeče stranke, tožbeni zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi pa zavrne oziroma podredno, da zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da jo pritožbeno sodišče zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Nesporno je, da je bil sporni stroj od decembra 2006 v posesti tožeče stranke, pred vložitvijo tožbe pa v posesti tožene stranke. Tožeča stranka je trdila, da je imela stroj v posesti še na dan začetka stečajnega postopka in da ga je tožena stranka neutemeljeno odtujila. Iz razlogov prvostopne sodbe izhaja, da je tožena stranka upravičena zadržati stroj v posesti, ker je dokazala lastninsko pravico na stroju. Po nasprotni tožbi je zato ugodilo njenemu zahtevku po ugotovitvi obstoja izločitvene pravice na stroju, tožbeni zahtevek tožeče stranke po izročitvi stroja (ki je last tožene stranke), nazaj v posest tožeče stranke pa je posledično zavrnilo.

6. Pravilno je stališče tožeče stranke, da bi moralo sodišče prve stopnje, če bi ugotovilo, da sta pogodbeni stranki sklenili za sporni stroj prodajno pogodbo, v skladu z določbo 1. odstavka 435. člena OZ zaključiti, da je tožeča stranka postala njegova lastnica z dnem, ko ji je bil stroj izročen. Ker pa je ugotovilo, da je med njima obstajalo zakupno razmerje glede istega stroja, določba 1. odstavka 435. člena OZ ne more biti podlaga za ugotovitev, da je v decembru leta 2006 prešla lastninska pravica na stroju na tožečo stranko.

7. Tožeča stranka je trdila, da sta pogodbeni stranki sklenili dve pogodbi: Najemno pogodbo s pridržkom lastninske pravice in Kupoprodajno pogodbo (tudi s pridržkom lastninske pravice), na kateri pred začetkom stečajnega postopka nad kupcem ni bil kupčev podpis overjen pred notarjem in zato določba v pogodbi, da je stroj last prodajalca do celotnega odplačila (4. člen Kupoprodajne pogodbe), ne učinkuje (2. odstavek 520. člena OZ). Dejstvo sklenitve dveh pogodb je priznala tudi tožena stranka, razlikujeta se s tožečo stranko le glede vprašanja, katera pogodba velja.

8. Tožeča stranka je zatrjevala, da je Kupoprodajna pogodba nadomestila najemno pogodbo. Takšno stališče je utemeljevala na dejstvih, ki so sledila pri izpolnjevanju pogodbe in sicer na dejstvu, da tožena stranka tožeči ni izstavljala računov za najemnino, pač pa je tožeča plačevala v skladu z določbo iz 2. člena Kupoprodajne pogodbe mesečne obroke ter na dejstvu, da je tožena stranka pri opominjanju tožeče stranke k plačilu, uporabljala izraz: zapadli obroki in ne izraza: zapadle najemnine.

9. Tožena stranka pa je zatrjevala, da je bil v vsakem primeru, ali najema ali prodaje, namen tožene stranke, da do plačila celotne kupnine zadrži na stroju lastninsko pravico. Trdila je, da sta pogodbeni stranki sprva dogovorjeno kupoprodajo stroja s pridržkom lastninske pravice nadomestili z najemno pogodbo. Kupoprodajna pogodba nima navedenega datuma, najemna pa vsebuje datum sklenitve.

10. Sodišče prve stopnje je v dokaznem postopku izvedlo s strani tožene stranke predlagani dokaz zaslišanja priče J. B., ki je bil ob sklenitvi pogodb zakoniti zastopnik tožeče stranke, v zvezi s trditvami o veljavnosti najemne pogodbe. Tožeča stranka v pritožbi ne trdi, da J. B. ni potrdil, da sta pogodbeni stranki veljavno sklenili najemno pogodbo, pač pa sodišču prve stopnje očita, da njegove izjave ne bi smelo upoštevati kot verodostojne, ker ima interes, da se pogodba ne presoja po pravilih prodaje. Trdi, da je iz njegove izpovedi kot priče razbrati, da je bil on tisti, ki je toženi stranki po začetku stečajnega postopka izročil sporni stroj, česar pa po začetku stečajnega postopka ne bi smel storiti.

11. Taka izjava bi sicer lahko vzbudila dvom v verodostojnost njegove izpovedi, vendar je sodišče prve stopnje v razlogih sodbe smiselno pojasnilo, da priči verodostojnosti ni odvzelo, ker je pred sodiščem tudi povedal, da ga je toženec obvestil, da bo vzel svoj stroj ter da je bil sam (le) navzoč, ko ga je odpeljal. Glede vprašanja, o kateri pogodbi sta se pogodbeni stranki dogovorili pa mu je verjelo zato, ker je najemno pogodbo sklenil in podpisal sam za tožečo stranko, ker je povedal, da je soglašal s tem, da dokler ne odplača stroja, tožeča stranka ne postane njegova lastnica, ker je povedal, da je bila najemna pogodba sklenjena z namenom, da stroj postane last tožeče stranke po poteku najema, da je bil stroj v poslovnih knjigah tožeče stranke zaveden kot stroj na leasing in da do začetka stečajnega postopka še ni bil odplačan.

12. Sodišče prve stopnje svoje odločitve ni oprlo na dejstvo, kako je bil stroj voden v poslovnih knjigah tožeče stranke, pač pa je le povzelo izjavo priče, ki je bila vprašana, da pove o okoliščinah sklenitve pogodbe in je v tem okviru izpovedovala tudi o svojem vedenju, kako se je pogodba, ki jo je podpisal, vodila v poslovnih knjigah. Zato očitek pritožnika, da je sodišče prve stopnje na podlagi izjave priče ugotavljalo dejstva, ki jih ni zatrjevala nobena od pravdnih strank, v konkretnem primeru ni utemeljen.

13. Sodišče prve stopnje je izvedlo dokazno oceno spornega dejstva po oceni pritožbenega sodišča skladno s pravili iz 8. člena ZPP. Sicer je nesporno, da sta tožeča in tožena stranka v medsebojnem komuniciranju uporabljali za odmeno za stroj tudi izraz kupnina oziroma obrok (glej dopis – A11), na kar opozarja tožeča stranka v pritožbi, vendar je sodišče prve stopnje ugotovilo, da več okoliščin kaže v prid stališču tožene stranke, da je bil skupni namen pogodbenih strank, da tožeča stranka postane lastnica stroja tožene stranke, ko ji odplača dogovorjeno vrednost le tega, do česar pa nedvomno ni prišlo. Uspeha celotnega dokaznega postopka tožeča stranka ne more uspešno ovreči s stališčem o pomenu dejstva, da je v stečaju sporni stroj tožeča stranka vodila kot premoženje stečajnega dolžnika. Podlaga za to bi bila lahko realizirana kupoprodajna pogodba, za katero pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je prenehala, ker sta sta jo pogodbeni stranki prenovili z najemno (zakupno) pogodbo (1. odstavek 325. člena OZ).

14. Ker na podlagi pravilne ugotovitve sodišča prve stopnje, da sta pogodbeni stranki sklenili veljavno zakupno pogodbo, tožeča stranka ni postala lastnica stroja, je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

15. Ker pri odločanju o pritožbi pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določbah 1. odstavka 165. člena, 1. odstavka 154. in 1. odstavka 155. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, tožena stranka pa do povrnitve stroškov odgovora na pritožbo po oceni pritožbenega sodišča ni upravičena, ker z njim ni v ničemer pripomogla k odločitvi.